Naselitvena zgodovina v pokrajini ob Muri se začne ob koncu mlajše kamene in na začetku bakrene dobe. S tem več tisoč let oddaljenim obdobjem se srečamo na samem začetku razstave. Poselitveni tokovi so bili skozi prazgodovinska obdobja usmerjeni predvsem v ravninski predel, kjer je vodna mreža dobro razvejana in kjer je dovolj dobre zemlje za poljedelstvo.
Vzporedno s poljedelstvom je bila dana možnost za živinorejo in razmah domače obrti, lončarstva in tkalstva. Z rekonstrukcijo ponazorjen bivalni objekt nam odstira sistem gradnje z nizanjem navpičnih stebrov, ki so bili prepleteni z vejevjem in nato premazani z ilovico. V hišah so bila ognjišča in navpične statve, na dvorišču pa peči, ognjišča ter večje in manjše jame. Iz tega časa so razstavljeni najlepši predmeti iz naselbin v Bukovnici in na Šafarskem (različne oblike glinastih posod, manjša in večja kamnita orodja). V bronasti dobi se poselitev že močno skrči. Naselja so sicer v ravninskih, vendar močvirnatih in težje dostopnih predelih (Dolnji Lakoš) ali pa, predvsem v pozni bronasti dobi, na višjih vzpetinah (Gornja Radgona). Gospodarstvo v tem času dopolnjuje kovinskopredelovalna dejavnost (kalupi). V obeh železnih dobah, ko se na podlagi pridobivanja železove rude razmahne metalurgija, je bila poselitev skromnejša. Iz tega časa je grob bojevnika iz Gornje Radgone in nekaj posamičnih slučajnih najdb.