Franc Kuzmič
Knjiga je zelo pomembna vez med avtorjem in bralcem, med ljudmi, med narodi. Spregovori in nagovori, dviguje zavest in osvešča na razne načine, med drugim tudi v narodnostnem pogledu.
Tudi porabskim Slovencem v zgodovini knjige niso bile tuje. Na etnično mešanem območju so se srečali poleg svojega jezika, v katerem so govorili in zapisovali, še z nemščino, madžarščino in celo hrvaščino. Nenazadnje celo z osrednjo knjižno slovenščino. In o tem zadnjem nekaj več.
Tokrat se bomo poskušali osredotočiti zgolj na knjige Mohorjeve družbe, ki so prišle med porabske Slovence sredi druge polovice devetnajstega stoletja. Tu pa imajo nedvomno zelo pomembno vlogo v prvi vrsti prav duhovniki in zavedni učitelji.
Mohorjeva družba, sprva imenovana Društvo sv. Mohorja, je bila ustanovljena po zamisli škofa Slomška leta 1851 in že naslednje leto je poslala med Slovence svoje prve knjige.
Družba sv. Mohorja je imela svoj sedež v Celovcu in je bila verska bratovščina. Njena pravila je potrdil papež Pij IX. 18. maja 1860 in obdaroval z odpustki. Glavni namen družbe je bil širiti verskega duha, in sicer v katoliškem duhu pisane knjige, ljudi pa navajati k dnevnim molitvam. Predsednik družbe je bil celovški škof, zato je imela vsaka knjiga njegovo dovoljenje.
Ko so Mohorjeve knjige šle sedemnajstič v svet, so dobile prvega naročnika tudi v Slovenski krajini – na levem bregu reke Mure. To je bil beltinski kaplan Štefan Zemljič leta 1868. Knjige je imel naročene v Veržeju pri poverjeniku Mohorjevih knjig. Potem je v 52 letih, in sicer do prve svetovne vojne, prišlo v Prekmurje in Porabje do 50.000 knjig. Če k temu prištejemo še v začetku in vmes ilegalno prinešene knjige, se ta številka lahko povzpne nad 55.000 knjig. Največ mohorjanov je bilo v obdobju 1896-1905, in sicer letno nad 300. To je bila zlata doba. Največ jih je bilo leta 1902, in sicer 351. Zato je vsak, ki je širil te Mohorjeve knjige, bil pri tedanjih oblasteh osumljen protidržavnosti.
Pozneje so prihajale mohorjevke v Prekmurje in Porabje preko Radgone. Leta 1874 se pojavijo na Dolnjem Seniku in naslednje leto, torej leta 1875, tudi na Gornjem Seniku. Ti dve župniji sta bili v porabski dekaniji Monošter. Omeniti velja, da je bilo na Gornjem Seniku več naročnikov zato, ker so do razpada avstroogrske monarhije pripadale k tej župniji vasi Čepinci, Trdkova, Martinje in Markovci, ki so sedaj v Prekmurju. Tako je imela Mohorjeva družba med Porabci 291 mohorjanov. Tako so porabski Slovenci dobili 1721 knjig ali v odstotkih 3,20 %.
Bolj nazorno nam ta prikaz omogoči naslednja tabela:
Leto Naročnikov Knjig %
1868-1870 0 0 0
1871-1880 27 162 0,30
1881-1890 38 228 0,41
1891-1900 78 468 0,87
1901-1910 77 462 0,85
1911-1919 71 401 0,76
1868-1919 291 1721 3,20
Glede na župniji pa je slika naslednja:
Župnija Naročnikov Knjig %
D. Senik 7 42 0,08
G. Senik 284 1679 3,12
Skupaj 291 1721 3,20
Mohorjeve knjige so prihajale med člane enkrat letno, in sicer v povprečju šest knjig. Poleg koledarja so bile v zbirki knjige z leposlovno vsebino in poljudnoznanstvene knjige, ki so ljudem pomagale na raznih področjih vsakdanjih opravil k še bolj uspešnemu delovanju. Da bile čim cenejše, so bile broširane.
Leta 1868 je na primer imela župnija v Dolnjem Seniku 609 prebivalcev, od tega 509 katoličanov, leta 1891 pa je bilo med 713 prebivalci 701 katoličanov, medtem ko je bilo leta 1909 med 803 prebivalci (kar je v zgodovini največ), 800 katoličanov. Leta 1914 je bilo prebivalcev 687, od tega 680 katoličanov, 4 evangeličani in 3 kalvinci.
Mohorjevke so dolnjeseničani dobili v času župnikovanja Štefana Žemliča, ki je prišel v župnijo leta 1870. Že kot beltinski kaplan je imel prvi v Prekmurju naročene mohorske knjige, še prej pa knjige Matice Slovenske. Kljub prizadevanju v sedemnajstletnem pastirovanju v tej župniji je glede mohorjevk imel majhen uspeh. Njemu je sledil v Ižakovcih rojeni duhovnik Ivan Perša, ki je bil župnik v letih 1887 - 1894, ko je odšel na Gornji Senik. Peršu je v letih 1984-1909 sledil duhovnik Vincenc Keresztury, rojen v Bakovcih Na Dolnji Senik je prišel iz Gornjega Senika in po petnajstih letih odšel na Cankovo. Njemu je sledil Jožef Sakovič, ki je bil tu župnik v času 1910 – 1913.
Gornjeseničani so dobili mohorjevke v času župnika Petra Kodele, rojenega pri Sv. Benediktu v Prekmurju, ki je bil župnik v Gornjem Seniku v letih 1868 – 1894. Njegovo delo je nadaljeval Ivan Perša, in sicer v letih 1894 – 1913, ki je prišel sem iz Dolnjega Senika.
Zanimivo je pismo, ki ga je bogoslovec Štefan Kühar pisal 13. septembra 1913 iz Beltinec glavnemu tajniku Mohorjeve družbe. Med drugim piše:
»Ar ka je moja želja? Ka bi naši Slovenci bole polübili vaše knige. Ar vij ste močni, vij telko date na edno leto, ka dojde na celo leto za čteti, ka mi siromaki nemremo včiniti. ...
Moj cio je: naj naše lüstvo dobre knige ma domá. Vogrskih či de mejlo i razmilo, mene de to tüdi veselilo. ... Pri našem lüstvi v to formo i vsigdar največ lehko včini slovenski jezik, slovenskoga jezika knige, vaše knige.«
Na koncu velja poudariti, da je bila Mohorjeva družba namreč prva, ki je s svojo knjigo duhovno zedinjala vse Slovence, tako tudi porabske Slovence z ostalimi Slovenci po raznih takratnih pokrajinah.