Franc Kuzmič

Prekmursko muzejsko društvo

Na prelomu stoletja se je med posameznimi ljubitelji lokalne zgodovine kazalo vse večje zanimanje za načrtno zbiranje in preučevanje zgodovinskega gradiva o Prekmurju. Delno so k temu prispevali vse pogostejši obiski in zanimanje strokovnjakov iz osrednje Slovenije, medtem ko madžarski niso imeli bogve kakšnega zanimanja za obrobne pokrajine kot je bilo Prekmurje, saj so imeli dela na pretek drugod v notranjosti.

Med tistimi prekmurskimi entuziasti, ki so se prvi lotili zbiranja in zapisovanja, velja omeniti vsaj dr. Franca Ivanocyja, Števana Küharja, Jožefa Klekla mlajšega.

Leta 1915 je bogoslovec Jožef Baša zapisal (Novine 1915/14), da je potrebno v Prekmurju ustanoviti muzej.

Prekmurje je v muzejskem pogledu namreč že od leta 1912 je pokrival mariborski muzej; predmete je nabiral v svoje zbirke, temu se je nato pridružil še Narodni muzej v Ljubljani, tako da je precej dragocenega gradiva moralo po uradni in legalni poti s Prekmurja v osrednje slovenske muzeje, še prej pa v muzeje na Madžarskem in Avstriji. In teh vrzeli ne bo mogoče nikoli več nadomestiti.

Ideja o vnovični potrebi po muzeju v Prekmurju je spet zaživela leta 1928, ko sta Franc Bajlec in Vilko Novak poudarjala potrebo po muzeju, zbiranju narodnega blaga in predmetov za muzej.

Ivan Zelko, takrat študent teologije, se je lotil zbiranja prekmurskih tiskov, knjig in rokopisov in z zbranim gradivom pripravil leta 1932 v Murski Soboti zanimivo razstavom, kar je bil prvi knjižni fond za poznejšo knjižnico Prekmurskega muzejskega društva.

Jeseni leta 1934 so Franc Gumilar, Vilko Novak in Vladimir Škerlak pripravili vse potrebno za ustanovitev Prekmurskega muzejskega društva. Raznim časopisom po Sloveniji so poslali v objavo poziv "Za prekmurski muzej". V njem poudarjajo potrebo po raziskovanju pokrajine ob Muri, posebno, ker so izšolani v slovenskih šolah bodoči znanstveni delavci, potrebo po zbiranju gradiva, saj je skrajni čas, ker se le-to izgublja. Poleg gimnazije je to "najnujnejša prekmurska kulturna ustanova", zato so vabili k "sodelovanju vse, ki gledajo z razumevanjem snovanje našega muzeja".

V časopisju so nato objavili vabilo za ustanovitveni občni zbor, ki je potekal v "Meščanskem domu" (ta je imel svoje prostore pri Fafliku) 23. junija 1935, katerega se je udeležilo 48 že tedaj, a tudi pozneje, zelo vidnih osebnosti. Zbora sta se bila udeležila tudi dr. Fran Kovačič in Niko Vrabl, in sicer kot zastopnika Zgodovinskega društva v Mariboru. Na tem ustanovitvenem občnem zboru so sprejeli pravila društva in se seznanili z nalogami društva. Odbor društva so sestavljali: Franc Gumilar (šolski upravitelj v Lipovcih) kot predsednik,  Vilko Novak (profesor suplent v Mariboru) kot namestnik predsednika, za tajnika je bil imenovan Vladimir Škerlak (absolvent prava), za blagajnika Rudolf Mušič (suplent v Murski Soboti). Knjižničar je postal Ivan Zelko (študent teologije), arhivar Andrej Šavli (šolski upravitelj v Predanovcih), gospodar Janez Nemec (študent), za odbornika pa je bil imenovan Miroslav Kokolj (učitelj v meščanski šoli v Lendavi).

Prvi redni občni zbor društva je bil 29. septembra 1935. Vilko Novak je pripravil predavanje o prvem prekmurskem posvetnem pisatelju Jožefu Košiču. Nato so izvolili novi odbor: Vilko Novak je postal predsednik, Franc Gumilar podpredsednik, Vladimir Škerlak tajnik, Franc Bajlec blagajnik, Ivan Zelko knjižničar, za odbornike pa so bili izvoljeni Bela Horvat, Andrej Šavli in Miroslav Kokolj.

Bela Horvat in Andrej Šavli sta pripravila načrt za zbiranje narodopisnega blaga in ga poslala učiteljem po šolah.

Društvo je bilo zelo aktivno, čeprav so jih pestili številni problemi. Eden teh so bili prostori, katere jim je župan Hartner obljubljal, a nikoli dal. Ker ni bilo primernih prostorov, so imeli težave s shranjevanjem že zbranega gradiva.

Težav so se sicer zavedali od samega začetka, kar je razvidno iz poročila Vilka Novaka, predsednika društva, na občnem zboru 27. 9. 1936, ko je med ostalim povedal: "Ne smemo pozabiti, da radi svojega krajinskega značaja naše društvo ne bo nikdar doseglo sorazmerne podpore oblasti, kakor jo uživajo starejša in osrednja društva na Slovenskem. S tem je velik del našega nujnega dela onemogočen."

Z dopisom, ki so ga 1. avgusta 1935 poslali Srezkemu načelstvu v Lendavo, so prosili, da načelstvo pošlje po vseh šolah okrožnico in prosi šole, da bi stare, a dragocene, knjige odstopili knjižnici društva. Hkrati so jih prosili, da občinam po uradni poti naročijo, da le-te začno voditi tudi svoje kronike.

Že poleti 1935 so začeli pri Bratoncih odkopavati gomile, kar si kot nestrokovnjaki ne bi smeli dovoliti. Zato se je oglasil banovinski spomeniški referent Fran Stele in izkopavanja ustavil z utemeljitvijo, da to spada pod Mestni muzej Maribor.

Prva strokovna ekskurzija društva je bila 18. 8. 1936, kjer so si ogledali freske v turniški cerkvi. Predavanje o tem sta pripravila Vilko Novak in Ivan Zelko.

Ena pomembnih akcij je bila skupaj s KPA (Klubom prekmurskih akademikov), ko so se zavzemali za popolno gimnazijo v Murski Soboti: upravičenost take ustanove v Soboti so poudarili in utemeljili tudi v dopisu na ministrstvo za prosveto, kakor tudi notranje zadeve.

Že leta 1937 je dalo društvo pobudo za preimenovanje nekaterih krajev v Prekmurju, predvsem za Mursko Soboto in Gornjo Lendavo. Prva naj bi postala Sobota, druga Grad. Žal željenega uspeha ni bilo.

Pomembno dejanje je društvo opravilo ob jubilejih dveh zaslužnih prekmurskih mož - pisatelja Mikloša Küzmiča (ob 200 letnici rojstva) in dr. Franca Ivanocyja, branitelja narodnih pravic Prekmurcev (ob 80 letnici rojstva). Slovesnost so pripravili 12. 9. 1937 pri Sv. Benediktu v Kančevcih. Prisotni so bili tudi gostje iz drugih krajev Slovenije. Na tej slovesnosti so orisali vlogo in potem teh dveh zaslužnih mož, nato so svečano prevzeli na pokopališču nagrobnik dr. Ivanocyju (izdelal Plečnikov učenec inž. arh. Franc Tomažič)  in na zunanji steni cerkve spominsko ploščo Miklošu  Küzmiču. Ob tej slovesnosti je izšla prva knjižica "Mikloš Küzmič - dr. Franc Ivanocy", ki jo je izdalo društvo, napisala pa Ivan Zelko in Vilko Novak.

Iz poročila v letu 1938 je razvidno, da so organizirali štiri predavanja, a so bila ta slabo obiskana, zato so razmišljali o drugih oblikah dela.

Društvo je ponovno leta 1939 dalo pobudo za preimenovanje nekaterih vasi v Prekmurju, sicer na namig banovine, a so v nekaterih vaseh naleteli na odpor, tako da je cdelotna zadeva prišla v razsodbo jezikoslovcu dr. Francetu Ramovšu, ki je presodil, da kraji lahko ostanejo z jezikovnega stališča tudi v takšni obliki.

Pomembno je še, da so začeli voditi tekočo bibliografijo prekmurskih tiskov in tiskov prekmurskih avtorjev. V ta namen so sestavili vprašalnike in jih razposlali izdajateljem in založnikom. Tako so zbrali kartoteko prekmurskega časopisja (1939), ki zelo nazorno osvetljuje takratno stanje.

Za promocijo prekmurske kulturne dediščine je društvo poskrbelo z izdajo dveh razglednic (turniška cerkev in portal soboškega gradu), kakor tudi kartice z Ivanocyjevim nagrobnikom. Dohodek od prodaje je bil namenjen za delovanje društva.

Ves čas do druge svetovne vojne so se potegovali za prostor, kjer bi domoval muzej. Sprva so določili prostor za muzej v grajski kapeli, a so 25. februarja 1940 sklenili, da zaradi prevelikih stroškov adaptacije to ni izvedljivo. Upravitelj soboške osnovne šole Franc Gabrijelčič je ponudil v šolo en prostor, a tudi to ni bilo sprejemljivo, saj naj bi bila v tem prostoru shranjena še nekatera učila.

Potrebo po muzeju so poudarili prav tako slovenski zgodovinarji na svojem drugem zborovanju leta l940. V resoluciji tega zborovanja so v 4. točki pozdravili prizadevanje PMD za ustanovitev narodopisnega muzeja v Murski Soboti, ki mu naj oblasti omogočijo primerno nastanitev.

Vseeno pa so v tej šoli našli še večjo in bolj primerno sobo. Za konzerviranje in restavriranje predmetov so naprosili mariborski muzej: ta je na to tudi pristal.

Društvo je dobilo v mariborskem Časopisu za zgodovino in narodopisje  priložnost objavljati svoja letna poročila o delovanju. V njem so objavljali tudi člani društva svoje strokovne prispevke (Zelko, Novak, Kokolj idr.), stekle pa so tudi priprave, da bi dvojno številko letnika ČZN posvetili Prekmurju, a je vojna preprečila. Sicer pa so člani objavljali svoje prispevke še v drugih strokovnih publikacijah po Sloveniji, kakor tudi navezovali strokovne stike s tujimi strokovnjaki.

Z nastopom madžarskih okupacijskih oblasti je društvo prenehalo obstojati. Zbirka je ostala na šoli. Soboški župan Ferdinand Hartner je poslal predsedniku društva Francu Gumilarju dopis, naj zbirko izroči gimnazijskemu profesorju Beli Balintu. Istočasno je šolski nadzornik R. Rhossoczy, vodja prosvetne ekspoziture za Prekmurje in Medžimurje, državnemu nadzorstvu v Pešto sporočil, da je v Murski Soboti posebna prekmurska muzejska zbirka. Inštitut v Budimpešti je poslal dr. Avgusta Pavla, takrat kustosa muzeja v Sombotelu, da prenese zbirko v Sombotel, kjer naj bi ustanovili poseben oddelek za Prekmurje. Dr. Pavel je skupaj z B. Balintom, katerega ga je določila občina, naredil od 19. do 30. oktobra 1943 popis celotnega premoženja in eksponatov. Celoten popis je obsegal 1575 enot. Nato je Jožef Titan, tajnik madžarskega raznarodovalnega društva VMKE, v imenu prosvetne ekspoziture formalno sprejel zbirko od predsednika društva Gumilarja in jo prenesel iz šole v Delavski dom. Veliko knjig iz knjižnice si je omenjeni prof. Balint še prej prilastil, ko je pisal o prekmurskem slovstvu, a jih ni vrnil, zato jih niti niso zajeli v omenjeni popis. Po prizadevanjih nekaterih je zbirka ostala do konca vojne v Murski Soboti.

Po vojni je Bela Horvat, takrat pooblaščenec Komisije za zaščito spomenikov, dal prenesti zbirko nazaj v šolo in nato v soboški grad, kjer so dobili na razpolago tri prostore. V tem istem gradu je bil potem leta 1956 ustanovljen pokrajinski muzej.

Takšen je v kratkem zgodovinski pregled, vloga in pomen Prekmurskega muzejskega društva, ki je v svojem sorazmerno kratkem času obstoja in delovanja veliko pripomoglo na svojem področju za napredek Prekmurja in osveščanje mladine in starejših.