Franc Kuzmič
Kdaj se je pravzaprav začelo pisati pri nas o petanjskem gradu? Josip Gruden je v Zgodovini slovenskega naroda (izhajala 1910-1916) pri poglavju Verska zmeda med ogrskimi Slovenci zapisal: »Protestantska molivnica je nastala v Petancih blizu Tišine. Leta 1601 poroča tamošnji predikant Hans Walter, da je ob preteklih (binkoštnih) praznikih imel mnogo ljudi iz Štajerske, Koroške in celo iz Ljubljane.«[1] Te trditve so po Grudnu potem ponavljali naši zgodovinarji, največ slovstveni, in publicisti. Dr. Fran Kovačič v svoji obsežni Zgodovini lavantinske škofije (Maribor 1928) Petanjec ne omenja, saj ti tudi niso bili do tega stoletja v sestavi te škofije, pač pa je kot avtor prvega dokaj obsežnega monografskega pregleda Prekmurja in Štajerske, v tej svoji knjigi glede tega zgolj zapisal: »Ko so bili protestantje izgnani iz sosedne Radgone, so našli varno zavetje pri ogrskih velikaših.«[2] Tako je že zapisal nekoč Jožef Košič v Starinah Železnih ino Salaskih Slovencov, in sicer: ».. se jih je veliko k nam preselilo...«.[3]
Več so o Petanjcih začeli pisati v tridesetih letih tega stoletja. V evangeličanskem mesečniku Düševni list je v letih 1935/36 izhajal v nadaljevanjih prevod madžarskega cerkvenega zgodovinarja S. Payrja z naslovom Reformácia v Prekmurji i Medjimurji, in avtor v tem delu poroča o Petanjcih ter navaja usmiljenje Tomaža Nádasdyja do preganjanih protestantov.[4]
Krajevni leksikon Dravske banovine, ki je izšel leta 1937, poroča o »sledovih gradu, ki so ga Turki porušili«[5] in navaja, da so v njem našli zavetišče preganjani protestanti, med njimi tudi Kepler.
Leta 1937 je Ivan Zelko priobčil razpravo K zgodovini reformacije v Prekmurju, kjer je prav tako spregovoril o Petanjcih[6], da je Tomaž Nádasdy »pregnanim pastorjem odstopil nekaj sob v svojem gradu.« Naslanja se predvsem na madžarskega zgodovinarja S. Payrja. Sem so protestanti prihajali na bogoslužja celo iz osrednje Slovenije, se pri tem Zelko sklicuje na Losertha.[7] Ob tem se utrne pomisel, ali ni morda prav Zelko s svojim pisanjem glede petanjskega primera spodbudil potem večje zanimanje in pozornost še pri drugih..
Tibor (Luthar), sin puconskega evangeličanskega duhovnika, v članku Petajnski borci! (1576-1643), ki ga je objavil v Düševnem listu[8] ob priliki svečanosti srebrnega jubileja svojega očeta Adama Luthara, z zanosom in nostalgično piše ter se spominja reformatorjev na Petanjcih: »Mnogo jih počiva v Petajncih in tem našim prvim misijonarjem prvobraniteljem so posvečene te vrstice.« (98). V nadaljevanju pa je priobčen zanimiv prispevek v knjižni slovenščini Versko historična in arheološka raziskovanja v Petajncih.[9] Avtor sicer ni podpisan, nekateri domnevajo, da bi zaradi strokovnosti bil lahko pripravljen na podlagi strokovnih nasvetov zgodovinarja in arheologa Balduina Sarie.[10] V njegovi bibliografiji tega ni.[11]
Ob izidu knjige Ericha Winkelmanna Zur Geschichte des Luthertums im Untersteirischen Mur- und Draugebiet[12] je napisal Franjo Baš poročilo o knjigi.[13] Med svojim poročanjem se Baš pomudi več časa pri Petanjcih in navede Winkelmannovo mnenje, da protestantski emigranti niso vplivali na organizacijo prekmurskega luteranstva, saj so se čutili tujce in so bili tam le začasno in upali na čimprejšnjo vrnitev nazaj.[14] Podobnega mnenja je Zelko, ko trdi, da je prišla reformacija v Prekmurje predvsem z madžarske strani.[15] Prav tako Štefan Kovač v svojem pregledu Zgodovina Mursko-soboške evangeličanske gmajne[16] v uvodnem delu omenja, da je dal Nadasdy pregnanim evangeličanskim duhovnikom svoj petanjski gradič, sem so prihajali verniki in celo sam zvezdoslovec Kepler je bil »ništerne mesece« tukajšnji gost[17].
Po tem vse do druge polovice šestdesetih let ne zasledimo zapisanega o petanjskem gradu nič, niti v prispevku z naslovom Protireformacija na Slovenskem s posebnim ozirom na Prekmurje.[18] Ne omenja ga niti Mirko Rupel v precej obsežnem delu Reformacija v prvi knjigi Zgodovina slovenskega slovstva.[19]. Na posvetovanju slovenskih konservatorjev in muzealcev v Murski Soboti konec septembra 1956 je Franjo Baš v svojem referatu Spomeniško Pomurje petanjski grad le omenil v kontekstu stavbarstva.[20] Časi so bili pač namenjeni drugim usmeritvam, prevladovalo pa je tudi mišljenje, da je bilo nekako v osnovi povedano vse.
Prekmurska, nekoč evangeličanska vas - skozi stoletja, je anonimni prispevek sicer o Tišini, a se ozre še na bližnje Petanjce.[21] Za bralce Evangeličanskega koledarja leta 1968 sta bila pripravljena in objavljena dva prispevka. Prvi je Adama Lutharja Nekaj izrezanih podob iz burne preteklosti naše cerkve[22], ki med poborniki protestantizma omenja Tomaža Nadasdyja in sina Franca ter Pavla, ki sta bila naklonjena evangeličanski cerkvi. Petanjec in gradu ne omenja. Drugi prispevek z naslovom Kratek oris zgodovine slovenske AV Cerkve[23] poroča v svobodnem prevodu, brez navedbe madžarskega zgodovinarja S. Payrja, podatke o evangeličanskih župnijah v Prekmurju. Tu je o Petanjcih (po Loserthu) omenil prihod štajerskih evangeličanskih duhovnikov na Petanjce (1598) in njihov odhod (1603).
V Evangeličanskem koledarju 1970 je bil objavljen prispevek že omenjenega zgodovinarja in arheologa B. Sarie, in sicer Reformacija v južnoslovanskem prostoru[24], kjer je avtor omenil Petanjce, a ni povedal nič novega, le »V Petanjcih je bila cerkev, v katero so prihajali ljudje iz sosednje Štajerske, ko so bile tam Božje službe prepovedane.«[25] Na kulturnozgodovinskem simpoziju julija 1971 v Modincih na Gradiščanskem je Franc Šebjanič v svojem referatu med drugim omenil protestantsko duhovno prisotnost, ki se je po njegovih ugotovitvah manifestirala v treh dejstvih in okoliščinah, med njimi »pri navezovanju stikov in posredovanju protestantskega tiska iz Kranjske konec 16. stoletja je bilo bolj praktičnega kot pa manifestativnega pomena opravljanje liturgičnih uslug kranjskim in koroškim privržencem Lutrovega nauka na imetju fevdalcev Nadasdyjev v Petanjcih ob Muri, nedaleč od Radgone. Tu je bilo zatočišče preganjanih štajerskih predikantov in učiteljev in Nadasdyji so zategadelj bili več let izpostavljeni opominom in grožnjam kralja in njegovih velikašev.«[26] Nadalje poudarja, da so bili konec 16. stoletja na imetju Nadasdyjev v Petanjcih nemški predikanti in učitelji iz Gradca, Judenburga in bližnje Radgone.
Ob 250-letnici rojstva prekmurskega protestantskega pisca Števana Küzmiča je bil organiziran v Radencih znanstveni simpozij, na katerem je imel referat tudi dr. Vanek Šiftar, in sicer z naslovom Vloga petanjskega gradu pri širjenju protestantizma[27] in gre za prvo tako razširjeno razpravljanje o gradu do takrat. Kljub polemikam na ta referat ob izidu, ki so bile bolj osebne narave[28], je dr. Šiftar dejansko zbral in pregledal vse do takrat objavljeno gradivo in prav tako dodal nove, še neznane stvari. Za njim je namreč do danes še bolj obsežno preučil to le Ivan Škafar, ki dela s komentarjem sam zaradi smrti sicer ni uspel dokončati. Zbrano gradivo je potem pripravil za objavo in s spremno besedo objavil dr. Vilko Novak. Delo je izšlo v Acta ecclesiastica Sloveniae.[29]
Morda bo prav, da to do sedaj najbolj obsežno Škafarjevo delo predstavimo nekoliko pobližje. Kaj je Škafarja pravzaprav vodilo, da se je tega lotil? Morebiti nam razkrije to Škafarjevo sporočilo Vilku Novaku leta 1982. Škafar namreč piše: »Vprašuješ za Petanjce. Gradivo je že natipkano, pripravljeno. Precej ga je. Zdaj je potrebno pripraviti le Uvod: ob gradivu toliko napačnih trditev naših piscev, pa tudi nekaj avstrijskih popraviti in razgrniti resnični medsebojni vpliv: avstrijskega luteranstva na naše prekmursko - in prekmurskega na Štajersko in Koroško. Mnogo novega bo odkrito in razjasnjeno.«[30] Škafar je pripravil vsega 145 prepisov celih aktov ali skrajšanih regest. Prvih 12 enot se sicer ne nanaša naravnost na Prekmurje, a so posredno povezane na razumevanje tega vprašanja. Prvih pet se namreč nanaša na gospostvo Dobra (Neuhaus), ki je segajo na monoštrsko ozemlje. Naslednjih sedem enot zadeva izgon protestantskih pridigarjev s Štajerskega. Prav tako je še nekaj drugih enot, ki niso neposredno povezane s Petanjci in Prekmurjem.[31]
Vmes so priložnostno omenjali petanjski grad glede protestantizma in pribežališča še Franc Šebjanič v svoji knjigi Protestantsko gibanje panonskih Slovencev[32], ki je izšla še v angleškem, madžarskem in nemškem prevodu.[33] Ivan Zelko in Janez Gregor omenjata Petanjce kot zavetišče protestantom v okviru Zgodovine tišinske župnije[34], Miroslav Kokolj in Bela Horvat v Prekmurskem šolstvu[35] Zgolj informativno je pripravil Franc Kuzmič za bralce Evangeličanskega koledarja prispevek o dveh gradovih, in sicer lendavskem in petanjskem z naslovom Naši gradovi v dobi reformacije[36]. Do omembe Petanjec in zatočišča v gradu je prišlo tudi v razpravi Ivana Škafarja Gradivo za zgodovino kalvinizma in luteranstva na ozemlju belmurskega in beksinskega arhidiakonata.[37] Škafar namreč v tej razpravi prihaja do ugotovitve, da je bila v tem času v Prekmurju v celoti kalvinska veroizpoved, saj je v tem obdobju vse protestantsko, a ni nobenega luteranskega duhovnika, točneje augsburške veroipovedi, ki bi podpisal luteransko Formulo Concordiae. Na to se je odzval Miroslav Kokolj s polemičnim prispevkom Evangeličanske ali kalvinske šole v Prekmurju v letih 1595-1612?[38], kjer trdi, da je v tem času prav tako obstajala evangeličanska cerkvena organizacija. Temu se je odzval ponovno s svojimi argumenti Ivan Škafar.[39] Po Škafarjevi smrti se je še enkrat oglasil M. Kokolj s prispevkom Evangeličani in kalvinci v Prekmurju[40] in vztraja pri svojih ugotovitvah.
Vloga in pomen petanjskega gradu sta omenjena prav tako v prispevku Franca Kuzmiča Konfesionalna podoba Prekmurja[41] in v referatu Konfesionalna podoba prostora ob Muri.[42] Vloga in pomen Petanjcev in Gornje Radgone v času reformacije in protireformacije pa je poglavje, ki ga je napisal Vili Kerčmar v knjigi Evangeličanska cerkev na Slovenskem.[43]
Krajevni leksikon Slovenije iz leta 1980 prav tako omenja z vodo obdan grad,[44] zmotno pa piše: »V grad so se takrat zatekli nekateri pregnani predikanti iz Ljubljane in s Koroškega.«. Podobno je v Enciklopediji Slovenije pod geslom Petanjci, kjer je omemba: »stal srednjeveški dvorec, kamor so se zatekli konec 16. st. pregnani protestantski pastorji«.[45]
Petanjski grad in dvorec vključuje v svoji knjigi Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji prav tako Ivan Stopar.[46] Pripominja, da je o gradu zelo malo podatkov. Ivan Stopar omeni petanjski grad prav tako v prispevku Grajske stavbe v Prekmurju v Katalogu stalne razstave Pokrajinskega muzeja Murska Sobota.[47] Prav tako omenja petanjski grad v luči arheoloških najdb Branko Kerman v svojem prispevku v katalogu stalne razstave soboškega Pokrajinskega muzeja.[48]
Pred leti je izdal Ivan Jakič knjigo Gradovi, graščine in dvorci na Slovenskem[49], kjer omenja tudi grad na Petanjcih in graščino.[50] Napačna je njegova lokacija, ko Petanjce in Prekmurje sploh uvršča kar na Štajersko. V svoji drugi knjigi s podnaslovom slovenske grajske zapuščine[51] omenja Petanjce ter trdi, da so se sredi 17. stol. Nadasdyji preselili iz Petanjec v Lendavo. Piše tudi: »V zemljišču pri Ribarjevi domačiji so na malo dvignjenem platoju še vidni njegovi sledovi, pod rušo so meter debeli temelji gradu, deloma pa je ohranjen vodni obrambni jarek z nasipom, ki je nekoč obtekal grajsko zasnovo«.[52]
Zanimivo si je ogledati razvoj vsega, ki se je okrog tega pletlo in spletlo. Gruden, ki povzema po Košiču, piše, da »Jurij Sechy jih je nastanil (izgnane predikante - op.p.) v gornjelendavskem in sobotskem gradu, odkoder so pogosto prihajali v štajerska in koroška mesta, posebno v Radgono.« Drugega dela te trditve pri Košiču ni, verjetno pa je Gruden to prevzel od Losertha. F. Baš pa piše, da »je bilo v istem času Prekmurje pribežališče protestantskih beguncev iz zahodnega Pomurja in Podravja, ki so se iz taborišča (!) v Petanjcih zahajali in emigrirali v Vojno Krajino, notranjo Ogrsko in še bolj oddaljeno Nemčijo.«[53] Franc Šebjanič pa piše: »Razumljivo je, da so ob teh svojih popotovanjih prinašali s seboj tudi dotlej natisnjene in uporabljene nemške ter slovenske (!) molitvenike in druge protestantske tiske.«[54]
Iz Škafarjeve zbrane dokumentacije pa je razvidno, da so na Petanjce prihajali predvsem plemiči in bogatejši nemški meščani, ne pa slovenski kmetje in slovenščine vešči meščani. Z ljudmi niso našli pravega stika. Ljudje jih niso sprejeli z navdušenjem. Po ukazu nadvojvode Ferdinanda je konec septembra 1598 zapustilo Gradec 19 ljudi (pridigarji, profesorji, magistri in učitelji). Pozneje so še prišli iz raznih avstrijski krajev in po rekatolizaciji Radgone še nekaj iz Radgone. Eni so prihajali, drugi odhajali. Tako naj bi po zbranih virih prebivalo na Petanjcih v gradu okoli 40 ljudi.
V zvezi s petanjskim gradom nastopa prav tako radgonski evangeličanski inšpektor Karl Herberstorff. Prav on je namreč prosil petanjskega Tomasa Nadasdyja, da je pregnance sprejel v svoj grad. Sem so ti nameravali še pripeljati svoje družine. Konec leta 1599 je nastopila v petanjskem gradu stanovanjska stiska in Herberstorff je zaprosil soboškega Tomasa Széchyja, da bi sprejel nekaj izgnancev. Ta je to obljubil in obljubo celo realiziral.
S petanjskim gradom pa je prav tako povezan nagrobnik Karla von Herberstorffa ob zunanji steni bližnje tišinske katoliške cerkve.
Karl von Herberstorff[55] je bil v času protireformacije, torej od leta 1598 dalje, aktiven posrednik pri sprejemanju oz. usmerjanju pregnanih protestantov. Bil je inšpektor cerkve, z 2. decembrom 1598 pa imenovan za inšpektorja vseh iz Gradca, Judenburga ter Radgone izgnanih protestantskih duhovnikov in učiteljev.
Njegov kamnit nagrobnik je sedaj na zunanjem zahodnem pročelju tišinske cerkve desno od zvonika, prislonjen k steni. Na njem je reliefno upodobljen ležeč vitez. Nagrobnik naj bi po ustnem izročilu odkril župnik F. Ivanocy ob prenavljanju cerkvene notranjosti. Nagrobnik naj bi ležal tik ob zahodnem stranskem oltarju. V tistem času so imeli cerkev v posesti protestanti in ker je bil zaslužen cerkveni veljak, so ga pokopali v takratni cerkvi. O posmrtnih ostankih se ne zna še nič, tudi sam Ivanocy v svoji cerkveni kroniki ne poroča o tem ničesar. Ko so v cerkvi polagali novi tlak, so nagrobno ploščo s hrbtom obrnjeno navzgor položili v prizidek ob izhodu. Ko so pa porušili še prizidek, so delno že poškodovano ploščo prislonili k pročelju cerkve, pozneje pa še vzidali.[56] Sicer pa je do sedaj zbral največ gradiva o tem nagrobniku Theodor Hari[57]. O nagrobniku so sicer pisali zgolj umetnostni zgodovinarji, med njimi Marijan Zadnikar[58], Sergej Vrišer[59] in Emilijan Cevc[60] ter opisovali le umetnosti vidik. Med drugim so ugotovili, da je Herberstorffov nagrobnik »skoraj do pike enak vse do fiziognomije obraza«[61] nagrobniku gospoda Hansa Walzerja, umrlega leta 1599. Nagrobnik omenjenega je v avstrijskem Murau[62]. Herberstorffov nagrobnik je kot kopija tudi med eksponati stalne razstave Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti.[63]
Iz doslej navedenega je razvidno, da je bilo o petanjskem gradu v domačem tisku napisanega kar precej. Nekaj od tega sicer pomanjkljivo in netočno. Predvsem, ker nekateri pisci nekaterih podatkov niso preverjali in so jih kar prepisovali. Opaziti je prav tako, da so nekateri domneve drugih že kar sprejemali za dejstva. Z druge strani pa pogrešamo omembo tega gradu tam, kjer bi pričakovali to in bi gotovo moral biti upoštevan. Sicer pa še ni zamujeno. Zadeve se lahko popravijo, dopolnijo v prihodnje, nekaj pa prav gotovo na pričujočem simpoziju.
[1] J. Gruden, n. d., str. 700
[2] F. Kovačič: Slovenska Štajerska in Prekmurje. Ljubljana 1926, str. 274
[3] J. Košič, n. d., $ 12
[4] DL 14 (1936) 3, 32-33; Payr Sándor: A Dunántúli Evangelikus Egyházkerület története. Sopron 1924
[5] KLDB. Ljubljana 1937, str. 464
[6] ČZN (Maribor) 1937, 116
[7] Loserth: Akten und Korrespondenzen III, str. 196
[8] DL 16 (1938) 9, 98-99
[9] DL 16 (1938) 9, 99-101
[10] Prim. npr. T. Hari: Johannes Kepler in začeti reformacije v Prekmurju, v: Evangeličanski koledar 1999, 214
[11] Prim. Felix v. Schroeder: Verzeichnis der Arbeiten von Balduin Saria, : Testschrift für Balduin Saria zum 70. Geburtstag. München 1964, 493-513. B. Saria je edino pisal v Düševnem listu (1936, 20. aprila) o Trubarjevem katekizmu.
[12] Delo E. Winkelmanna je izhajalo v nadaljevanjih v letih 1933-1937 v Jahrbuch der Gesellschaft für die Geschichte des Protestantismus im ehemaligen und im neuen Österreich.
[13] ČZN 1939, 118
[14] ČZN 1939, 118
[15] I. Zelko: K zgodovini reformacije v Prekmurju, v: ČZN 1937, 112-122
[16] EK 1940, 66-75
[17] Prav tam, str. 66
[18] EK 1955, 34-36
[19] Zgodovina slovenskega slovstva I. Ljubljana (Slovenska matica) 1956, str. 204-205
[20] Prim. Spomeniško Pomurje. Murska Sobota /1958/, str. 9
[21] EK 1967, 63
[22] EK 1968, 40-46
[23] EK 1968, 64-74
[24] EK 1970, 38-47; iz nemščine prevedel Gustav Skalič (gl. EK 1999, 213)
[25] EK 1970, 44
[26] F. Šebjanič: Protestantsko gibanje panonskih Slovencev od 16. do konca 18. stoletja, v: ČZN 1971, zv. 2, 160
[27] Objavljeno v: Zbornik Štefana Küzmiča. Murska Sobota (PZ) 1974, 9-35
[28] Prim. Vilko Novak: Zbornik Štefana Küzmiča, v: Jezik in slovstvo (Ljubljana) 21 (1975/76) 2, 59-62
[29] I. Škafar: Priloge: Izvirna poročila, regesti in zapisi o delovanju luteranov (evangeličanov) na Petanjcih 1592-1637, v: AES 6. Ljubljana 1984, 155-222
[30] AES 6. Ljubljana 1984, 145
[31] Št. 24 in 28 govorita o Znojilšku in F. Trubarju, na prekmurske razmere pa se ne nanašajo tudi št. 78, 107, 110, 115-134 in št. 136-145; ti viri govorijo delno o pastorjih v Pertoči.
[32] Murska Sobota (PZ) 1977
[33] V angleščini: The protestant movement... 1978, v madžarščini: A pannóniai szlovenék protestáns... 1979, v nemščini: Die protestantische Bewegung... 1979.
[34] Stopinje 1976, 24-39, gl. str. 29
[35] Murska Sobota (PZ) 1977, str. 19-20
[36] EK 1981, 100-104
[37] AES 3. Ljubljana 1981, 81-170
[38] Zgodovinski časopis (Ljubljana) 34 (1980) 4, 461-466
[39] Zgodovinski časopis (Ljubljana) 36 (1982) 1-2, 125-130
[40] Zgodovinski časopis (Ljubljana) 38 (1984) 1-2, 68-72
[41] F. Kuzmič, n. d., Pokrajinski muzej Murska Sobota. Katalog. Stalna razstava. Murska Sobota (PM) 1997, 90-91
[42] Referat na mednarodni znanstveni konferenci v Lendavi maja 1995; objavljeno v zborniku Ljudje ob Muri. Murska Sobota, Zalaegerszeg 1996, 184-185
[43] Evangeličanska cerkev na Slovenskem. Murska Sobota 1995, str. 99-101
[44] KLS. Ljubljana 1980. Knj. 4, 313
[45] B. Se. (Bela Sever), A. Ho. (Andrej Hozjan): Petajnci. Ljubljana (MK) 1994, zv. 8, str. 320
[46] I. Stopar: Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ljubljana 1991, str. 104-105
[47] I. Stopar, n. d., v: Pokrajinski muzej Murska Sobota. Katalog. Stalna razstava. Murska Sobota (PM) 1997, 117
[48] B. Kerman: Srednji in novi vek v Prekmurju v luči arheoloških najdb, v: Pokrajinski muzej Murska Sobota. Katalog. Stalna razstava. Murska Sobota (PM) 1997, 50-51. 353 (kat. 260)
[49] Ivan Jakič: Gradovi, graščine in dvorci na Slovenskem. Radovljica (Didakta) 1995.
[50] Prim. n. d., str. 136
[51] Ivan Jakič: Slovenski gradovi : leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana (DZS) 1997
[52] Ptrim. n. d., str. 236
[53] Prekmurski Slovenci v zgodovini. M. Sobota 1961, 61
[54] Protestantsko gibanje panonskih Slovencev. M. Sobota 1977, 15
[55] K. von Herberstorff je bil rojen 23. decembra 1547 (prim. Pulkovo Kepler-MSS Bd. 18, fol. 242 s.), umrl pa je 5. oktobra 1606. Napis se v prevodu glasi: »Tu leži in počiva v Bogu blagoroden gospod gospod Karl baron Herberstorffski, Auerhallstorffski in Praunegkenski, ki je umrl 5. oktobra leta 1606, kateremu naj mogočni Bog podari veselo vstajenje, amen.« (Prim. Hari, n. d., 212)
[56] Po pričevanju sedanjega župnika Janeza Gregorja, prim. Hari, n. d., 209-210
[57] Prim. Johannes Kepler in začetki reformacije v Prekmurju, v: Evangeličanski koledar 1999, 209-212
[58] M. Zadnikar: Umetnosti spomeniki v Pomurju. Murska Sobota (PZ) 1960, 90 (sl. str. 89)
[59] S. Vrišer: Renesančni viteški nagrobniki v Sloveniji, v: ZUZ VII. Ljubljana 1965, 200-201 (sl. str. 198). Naj pripomnim, da Vrišer tukaj napačno navaja Karla Herberstorffa kot Karla Herbersdorfa.
[60] E. Cevc: Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom. Ljubljana (SM) 1981, 101-104
[61] Prim. Cevc, n. d., 102
[62] Nagrobnik je zelo obrušen in je v eni od niš na južni zunanji strani župnijske cerkve. Izklesan je iz belega marmorja. (Prim. še Woisetschläger-Mayer: Die Kunstdenkmäler des Gerichtsbezirkes Murau (Österr. Kunsttopographie XXXV), Wien 1964, str. 388
[63] Prim. Epitaf Karla von Herberstorffa iz Tišine. Pokrajinski muzej Murska Sobota. Katalog. Stalna razstava. Murska Sobota (PM) 1997, 357. 120