Franc Kuzmič
Gasilstvo v Veščici 1931-2001
Beseda, dve o Veščici …
Vas Veščica se razprostira 3 km zahodno od Murske Sobote in leži 193 m na nadmorski višini v obsegu 297 hektarjev. Leta 1985 je bila gostota 115 prebivalcev na km2.
Veščica je bila verjetno prvič naseljena v drugem tako imenovanem poselitvenem valu, čeprav ni izključeno, da je bilo zemljišče poseljeno tudi v prazgodovini. Čeprav do sedaj še ni nobenih najdb, so pa zato v sosednjih vaseh (Kupšinci, Černelavci, Krog, Satahovci).
Prva do sedaj znana navedba oz. omemba vasi je iz leta 1365, ko se imenuje Kyusuezciche (Mala Veščica) in tudi Nogwezciche (Velika Veščica), naslednje leto (1366) pa Wezchycha »in dystrictu Beelmura«, leta 1499 pa kot Weznycze.
V srednjem veku je vodila mimo vasi velika tranzitna mednarodna cesta iz Nemčije na vzhod, imenovana velika cesta (via magna), omenjena med drugim leta 1348. Še danes je med starejšimi vaščani znan izraz »velka cesta«.
Veščica je spadala pod zemljiškega gospoda pri Gradu na Goričkem. Urbar iz leta 1541 izpričuje v vasi (Weschycza) tri polkmete in dva kočarja. V urbarju iz leta 1593 je navedenih 6 celih kmetov, 6 polkmetov in 4 kočarji. Novi lastnik zemljišča soboški grof Szápáry ima zapisane (leta 1783) štiri kmete, od teh so trije zelo premožni (s celo kmetijo in četrt) in eden s celo kmetijo.
V Veščici je bila lesena katoliška kapela, posvečena sv. Getrudi kot zahvala Bogu, da je prenehala kuga. Kdaj je bila zgrajena, ni znano, leta 1694 je bila obnovljena in je leta 1828 še stala, a je bila v zelo slabem stanju.
Vas je leta 1698 štela 105 prebivalcev, ob zadnjem popisu leta 2002 pa 406 prebivalcev.
Vas je dobila svoje pokopališče leta 1889. Leta 1898 je bil sredi vasi zgrajen zvonik. Čez dve leti so nabavili dva zvonova. Med prvo svetovno vojno so ju odpeljali in leta 1923 so nabavili novega. Zvonik s prizidkom so obnovili leta 1931, nato pa še 1976 in 1998.
Leta 1933 je začela v Veščici delovati tudi Binkoštna cerkev, in sicer v preurejeni domačiji Jožefa Novaka. Leta 1998 so zgradili binkoštniki na istem mestu novo cerkveno zgradbo.
Na prehodu v 20. stol. se je veliko ljudi izseljevalo predvsem v Ameriko. Več mladih je med obema vojnama spoznalo življenje sezonskega delavca.
Leta 1937 je bilo ustanovljeno Društvo kmečkih fantov in deklet Černelavci-Veščica.
Več o Veščici je mogoče zvedeti tudi na internetu.
Gasilstvo v vasi
Zgodovina gasilstva pravzaprav sega že v dobo prvih civiliziranih ljudstev, ki so se na razna načine borili proti ognju, ki je bil hkrati prijatelj in sovražnik. Iz drugega tisočletja pred našim štetjem je znana na papirusu pisna uredba o gašenju požara v Egiptu. Sredi drugega stoletja pred našim štetjem je bila izdelana gasilska črpalka. Že grška mesta so poznala nočne čuvaje. Tudi Rimljani so imeli dobro organizirano gasilstvo.
Prvo gasilsko društvo v Prekmurju je bilo ustanovljeno leta 1873 v Lendavi.
Kdaj je začetek gasilstva v Veščici, še vedno ni razjasnjeno. Po ustnih virih je namreč znano, da so se starejši vaščani vsako leto sestali in se pod nadzorstvom učitelja poučevali v osnovah gasilstva. Potrebe po gasilstvu so narekovale tedanje razmere in stanje. Večina hiš in gospodarskih poslopij je bila zgrajena iz lesa in pokrita s slamo. Okrog hiš so bile kopice slame in drugih hitro vnetljivih predmetov, saj so bili skoraj vsa kmečka orodja narejena iz lesa. Požar in potem še ogenj sta lahko naredila kaj hitro nepopisno škodo. Požar je lahko zajel več hiš v okolici ali kar del vasi.
Ko so leta 1898 zgradili prvi zvonik, so ob njem namenili prostor za orodišče. Okrog leta 1900 je bilo na pobudo vaščanov po načrtih Tivadarja Radkola zgrajeno orodišče z dvema prostoroma. Gradnja stavbe je stala 4000 kron. Leta 1910 nabavili ročno brizgalno[1].
Vsako leto so vsaj enkrat ali dvakrat poskusili rokovati z ročno brizgalno pod strokovnim vodstvom za to določenih in usposobljenih ljudi, pretežno iz vrst učiteljev. Tako je za Veščico skrbel kupšinski učitelj Ivan Titan, ki je zbranim vaščanom pojasnjeval, kako je potrebno rokovati z brizgalno in gasiti požar.
Ko so se v stari Jugoslaviji gasilska društva v Prekmurju kar množično ustanavljala, se je med starejšimi vaščani Veščice prav tako porodila zamisel in želja, da je potrebno tudi v »naši, čeravno majhni vasi, organizirati prostovoljno gasilsko društvo, ki bi s svojim usposabljanjem in učenjem moglo več pripomočti k požarni varnosti kot navadni ljudje brez gasilske prakse.«[2]
Bilo je več poskusov, ki pa niso uspeli, saj ni bilo pravih vztrajnežev, ki bi kolo te potrebe pomikali naprej, prav tako pa tudi ne finančnih sredstev, kajti potrebno je bilo kupiti kar precej gasilske opreme, tudi uniforme. Finančne podpore so bile v stari Jugoslaviji simbolične. Za ustanovitev gasilskega društva v vasi si je veliko prizadeval tedanji občinski rihtar (župan) Janez Vratarič. Skupaj z njim je to potrebo uvidel prav tako vaščan Jožef Novak, ki je bil do tedaj že dvakrat kot izseljenec oziroma točneje sezonski delavec v Ameriki in si tam pridobil široko obzorje na več področjih ter želel ob vrnitvi domov svoji rojstni vasi na vseh mogočih področjih pomagati pri razvoju. Tako je prav Jožef Novak v vasi organiziral in režiral prvo igro z naslovom »Herbanska krava«, katere čisti dohodek je bil namenjen za ustanovitev gasilskega društva. Prav tako je uspela je med vaščani tudi nabiralna akcija.
Ena od verjetnih pobud za ustanovitev gasilskega društva v Veščici je bil Vseslovanski gasilski kongres v Ljubljani, ki je bil od 1. do 4. avgusta 1930. Na njem so namreč sodelovali gasilci Jugoslavije, Češkoslovaške, Bolgarije, Poljske, Belgije, Francije, Španije in Portugalske; zbralo se je okoli 10.000 gasilcev z nad 80 prapori. O tem je veliko poročalo časopisje.
V tridesetih letih se je število gasilskih društev v JGZ (Jugoslovanski gasilski zvezi) zelo širilo. Leta 1930 je štela 675 društev, 1931 že 725 in 1932 kar 750, in to v 44 župah z okoli 22.000 člani.
Sosednje vasi so imele svoja gasilska društva, in sicer: Polana (1892), Predanovci (1924), Černelavci (1925), Krog (1927), za Veščico pa še Borejci (1935) in Kupšinci (1936).
Gasilsko društvo v Veščici je bilo ustanovljeno 11. januarja 1931 v zasebnih prostorih Aleksandra Perkiča in je ob ustanovitvi štelo 22 članov.[3] Zboru je prisostvoval tudi starešina strukovske gasilske župe Štefan Šohar. Navzoči so se seznanili z vsemi dolžnostmi, ki jih takšno društvo ima in sprejeli Pravila gasilskega društva, ki jih je izdala Jugoslovanska gasilska zveza v Ljubljani. Člani so tudi zaprisegli, da bodo zvesto opravljali vse naloge, ki so zapisana v gasilskih Pravilih. Še isto leto so bila Pravila potrjena pri velikem županu v Mariboru.
V upravo oz. vodstvene organe so bili z javnim glasovanjem izvoljeni:
Aleksander Perkič, predsednik (načelnik),
Jožef Kutoša, poveljnik,
Viljem Sočič, podpoveljnik,
Ludvik Norčič, tajnik[4],
Jožef Novak, blagajnik,
Štefan Vitez, četnik,
Franc Dani, orodjar,
Štefan Kumin, Štefan Gorčan, trobentar (trubač).
V nadzorni odbor so bili predlagani: Koloman Sočič (predsednik), Štefan Banfi in Štefan Krančič (kot odbornika).
Organizacijsko je spadala Veščica v Strukovsko župo, ki je leta 1930 imela 24 društev in katere načelnik je bil Štefan Šohar iz Rankovec. Od te župe so sprva preko starešine dobivali veliko strokovne pomoči.
Ob ustanovitvi je imelo društvo že štirikolesno ročno brizgalno Seltenhofer Frigyes Fiai iz Šoprona, katere zmogljivost je bila 150 litrov na minuto; zraven je bilo še 45 metrov tlačnih cevi in štiri sesalne cevi s košaro. Brizgalna je bila v gasilskem orodišču. Društvo je imelo tudi razgledni stolp, ki je bil visok 25 metrov, izdelan pa iz borovih hodov s klini.
Z ustanovitvijo Gasilskega društva se je v vasi začelo tako rekoč novo življenje, kajti društvo je poleg svoje osnovne dejavnosti prirejalo še razne druge prireditve. Tako so leta 1932 dali vaščani narediti mrtvaški voz, gasilci pa so za izvedbo tega načrta prevzeli celotno organizacijo. Vaščani so svoje gasilce spoštovali in jim pomagali.
V zvoniku je bila še sanitetna vaška soba za ponesrečence, ki so jo leta 1932 z vmesno steno in dvojnimi vrati predelali v dva prostora. V enem je bila ročna brizgalna, v drugem pa mrtvaški voz.
Čeprav so imeli v vasi že ročno brizgalno, pa za gašenje požarov in drugih nezgod ni bilo primerno strokovno usposobljenih ljudi.
Po sprejetju Zakona o gasilstvu v Kraljevini Jugoslaviji, ki ga je 15. julija 1933 potrdil in razglasil kralj, se je društvo po določilih tega zakona preimenovalo v četo. To je bil prvi gasilski zakon v Jugoslaviji, čeprav je Jugoslavija obstajala že od leta 1918. Nato se je na podlagi tega zakona vse bolj in bolj razvil popolni birokratski centralizem. Izdan je bil tudi pravilnik o novi uniformi in članskih izkaznicah. V tem času so si tudi gasilci iz Veščice nabavili svečane uniforme (bluze in kape).
Nenehno vmešavanje državnih oblasti v delo gasilskih organizacij se je vse bolj stopnjevalo in vnašalo v gasilske vrste po vsej državi vse večje nezadovoljstvo.
Že na občnem zboru Martjanske župe so 14. 6. 1931 obravnavali pismo gasilskega društva Murska Sobota, v katerem so prosili, da bi ustanovili gasilsko župo v Murski Soboti, ki je bila upravno in trgovsko središče Prekmurja. Želeli so dobiti seveda nekaj društev iz Martjanske in Strukovske župe. Toda leta 1933 so se po upravni ureditvi Dravske banovine na sreze reorganizirale gasilske župe in tako je nastala gasilska župa sreza Murska Sobota, ki je štela 89 čet.
Po ukinitvi strukovske župe leta 1933 se je torej tudi Gasilska četa iz Veščice včlanila v novoustanovljeno župo Murska Sobota.
Po ustanovitvi soboške gasilske župe so se razmere glede opremljanja društev nekoliko spremenile. Leta 1935 je dobilo društvo od banske uprave posebno dotacijo za nabavo manjkajočih cevi. Še vedno so uporabljali že navedeno brizgalno. Kot v vseh društvih, so morali tudi v tem društvu leta 1934 opraviti svečano zaobljubo kralju Petru II.
Iz statističnih podatkov je razvidno, da je leta 1935 največkrat gorelo v srezu Murska Sobota, in to 102 krat. V tem srezu je bilo tudi največ gasilskih čet (99). Gorela so večinoma gospodarska poslopja in kopice slame (oslice). To dvoje je predstavljalo tudi največjo požarno nevarnost. Tudi leta 1936 je bilo v tem srezu zabeleženih največ požarov, in to 166 (za primerjavo: srez Maribor 76, Ptuj 60, Celje 50). Prav tako je bilo tukaj leta 1937 največ požarov, in sicer 99.
Gasilci Veščice so se poleg požarov udeleževali vseh strokovnih in drugih prireditev.
Sčasoma so se pojavljale motnje in nesoglasja. V arhivu so za leto 1937 ohranjene pristopne izjave, imenovane Pristopnice, ki so bile leta 1939 dodane, vendar nepopolne in poleg tega še nekaj pristopnic brez datuma. Vsega je ohranjenih (izpolnjenih) 18 prijavnic. Leta 1939 je prišlo do reorganizacije. Prva vodstvena postava je bila močno oslabljena, več članov je bilo odstotnih, novi kader je stal po strani, zato je bilo nujno potrebna reorganizacija.
Novo vodstvo so sestavljali:
Jožef Kovač, predsednik (načelnik),
Štefan Vitez, poveljnik,
Štefan Kumin, podpoveljnik,
Viktor Titan, tajnik[5]
Koloman Sočič, blagajnik,
Štefan Banfi, orodjar,
Štefan Gorčan, četar,
Štefan Smodiš, trubač.
V nadzorni odbor so bili izvoljeni: Ladislav Flisar (predsednik), Jožef Čontala in Ludvik Sinic (člana).
Novo organizirana gasilska četa je nastopala bolj odločno, spoštovala disciplino in red ter se bolj zavedala svojih dolžnosti, čeprav je štela le 16 članov. Kljubovala je celo v času druge svetovne vojne, ko mladi gasilci niso obvladali takrat uradne in poveljujoče madžarščine, a so se v prvi vrsti vseeno zavedali svoje poklicne dolžnosti in tradicije, zato so tudi vztrajali.
V času okupacije (druge svetovne vojne) nihče od gasilcev tega društva ni bil odlikovan in ne pohvaljen.
Na občnem zboru 8. januarja 1941 je vodstvo čete poleg ostalih obveznosti imenovalo še vojno gasilstvo iz vrst starejših letnikov, ki naj bi nadomeščali redno članstvo, ki bo vpoklicano v vojsko.[6]
Med vojno sta vodila društvo Jožef Kovač v vlogi predsednika in Štefan Vitez kot poveljnik. Društvo je bilo podrejeno notarju Šandorju Vertešu, ki je občasno opravljal tudi nadzor nad delovanjem društva. Posebnega napredka, razumljivo, v tem času ni bilo. Aktivni člani so bili v glavnem mobilizirani, primanjkovala pa so prav tako sredstva za opremo. V društvo so se v tem času vključevali tudi mladinci-leventi, in sicer letniki 1923-1927. Formiran je bil tudi oddelek obveznih gasilcev, ki so skupaj z mladinci imeli nalogo opazovati in gasiti.
Tako so bili gasilci med samo vojno in prav tako prvo obdobje po njej v vasi steber obrambe in reda. Zavezniška vojska, ki je bila stacionirana v vasi, tako ruska kot bolgarska, je gasilce spoštovala. Gasilci so namreč v uniformah ponoči in podnevi stražili. Tako je med samo vojno in takoj po vojni ostalo v veščičkem gasilskem društvu vsa gasilska oprema, orodje, domovi, skratka vse, nedotaknjeno.
Po vojni je prevzel vlogo predsednika Jožef Kutoša, poveljnika Štefan Vitez, Ludvik Perkič pa tajnika.
Hkrati pa se je, razumljivo, med gasilci po vseh teh psihičnih pritiskih pojavila naveličanost in malodušnost.Tako je gasilstvo v vasi skoraj zamrlo, hkrati pa se je pokazala potreba po reorganizaciji društva, predvsem z vključevanjem mladih kadrov.
To se je zgodilo leta 1948, ko je bil sprejet Zakon o prostovoljnih gasilskih društvih in se je društvo tudi reorganiziralo. V gasilske vrste so se med nekatere stare in preizkušene ter vztrajne člane pridružili novi, mladi člani, z novimi idejami. Četa je leta 1948 na zboru sprejela Pravila in se preimenovala v društvo.
Novo gasilsko vodstvo so sestavljali:
Štefan Vitez, predsednik,
Štefan Kumin, poveljnik,
Ludvik Perkič, pomočnik poveljnika,
Anton Bac, sekretar,
Franc Balaško, blagajnik,
Štefan Fujs, orodjar,
Vlado Perkič, adjutant,
Karel Flisar, vodja kulturno-prosvetnega odseka,
Geza Vitez, vodja mladinskega odseka,
Franc Balaško, vodja sanitetnega oddelka.
Na podlagi 4. člena Zakona o gasilskih društvih[7] ter glede na uradno sporočilo Okrajne gasilske zveze v Murski Soboti[8] se je Prostovoljno gasilsko društvo v Veščici, s sedežem v Veščici, priključilo k Prostovoljnemu gasilskemu društvu v Černelavcih, in sicer 7. 2. 1950. Obe društvi sta na podlagi odločbe[9] postali ena celota - PGD Černelavci s klavzulo: »Imovina obeh društev je splošno ljudsko premoženje, ki ostane še nadalje v upravljanju skupnega društva.«[10]
Poveljstvo je prevzel Štefan Kumin, ki je pozneje dalj časa opravljal tudi funkcijo sektorskega poveljnika.
Organizacijsko je delovala Okrajna gasilska zveza Murska Sobota, v sestavi te je bilo PGD Černelavci, ki pa je bilo sestavljeno iz dveh čet – Gasilska četa Veščica in Gasilska četa Černelavci.[11]
Čeprav je bila odločba izdana komaj julija, je iz ohranjenega zapisnika društva razvidno, da je bil prvi skupni sestanek že 30. maja 1950 v zadružnem domu v Černelavcih.
Še danes so pomembne pred petdesetimi leti zapisane besede: »Tovariši, brez dvoma je v naši socialistični državi organizacija prostovoljnih gasilskih društev ena izmed izredno važnih množičnih organizacij, ki varuje in utrjuje občeljudsko in privatno premoženje. V sedanji dobi je še posebno važna naloga ne le vsakega člana prostovoljnega Gasilskega društva, temveč tudi vsakega poštenega državljana, da čuva ljudsko premoženje pred sleherno okvaro in uničenjem, posebno pred požarom.«[12]
Na pobudo Gasilske čete je bila 17. 2. 1950 v Veščici seja vaščanov, kjer je bilo prisotnih 22 gospodarjev, z namenom, da se odločijo za gradnjo gasilskega doma. Vsi navzoči so s pobudo gasilcev po potrebi gasilskega doma soglašali in obljubili, da bodo pri tem tudi sodelovali z delovno silo in prevozi (vprego).
Med zanimivimi dogodki je tisti 8. februarja 1951, ko je med redno letno skupščino gasilcev, ki je bila v Černelavcih, zagorela v Veščici pri Štefanu Krančiču »oslica slame«. Skupščino so prekinili in obe četi (Veščica in Černelavci) sta ogenj hitro pogasili in čez približno eno uro s skupščino nadaljevali.
Ob dvajsetletnici delovanja društva so leta 1951 zaslužnim gasilcem za dolgoletno delovanje podelili odlikovanja in diplome, ostalim pa pohvale.
V dvajsetih letih delovanja, torej do leta 1951, je društvo izgubilo tri svoje člane: Janeza Mencigarja, ki je bil član društva 4 leta, torej od vsega začetka (umrl je leta 1935 in je pokopan v Murski Soboti). Drugi je bil Štefan Smodiš, ki je bil član društva 7 let in je bil žrtev vojne, prisilno mobiliziran v madžarsko vojsko in padel na ruskem bojišču leta 1944; pokopan je v Mali Brezni. Tretji je bil Viktor Titan, ki je bil član društva od same ustanovitve, (12 let izmenoma); umrl je leta 1948 in je pokopan v Veščici.
V prvih dvajsetih letih (1931-1951) delovanja gasilskega društva je statistika naslednja:
4 mali požari pri gašenju slame,
6 malih požarov pri gašenju gospodarskih poslopij,
4 srednji požari stanovanjskih in gospodarskih poslopij,
2 velika požara v Murski Soboti in Krogu.
Pri nobenem teh požarov ni prišlo do nesreče ali poškodbe gasilcev.
Po drugi svetovni vojni so bili vsi aktivni gasilci za morebitno nezgodo pri gašenju požara ali na vajah zavarovani pri DOZ[13].
Na občnem zboru leta 1952 je bilo izvoljeno naslednje vodstvo:
Štefan Vitez, predsednik,
Štefan Kumin, poveljnik,
Anton Bac, podpoveljnik,
Ludvik Perkič, sekretar,
Franc Balaško, blagajnik,
Geza Benko, adjutant,
Štefan Fujs, orodjar,
Jože Katona, kulturno-prosvetni referent,
Franc Balaško, saniteta,
Štefan Kuhar, ženski in mladinski odsek.
Nadzorni odbor so sestavljali: Franc Dani, Janez Flisar, Štefan Magdič; namestnika pa Matija Gjergjek in Ernest Flisar.
V letu 1952 je prišlo do dokončne odločitve, da bo potrebno zgraditi primeren gasilski dom, saj so imeli sestanke pri posameznih članih društva, predvsem tistih, ki so imeli večje stanovanjske prostore.
Vaščan Geza Krančič je v zamenjavo odstopil primerno parcelo za gradnjo gasilskega doma, kar je bilo pohvalno poudarjeno ob sami otvoritvi: »Tu moram nakazati uvidevnost in popolno razumevanje dolgoletnega občinskega odbornika tov. Krančič Geze.«[14]
Opeko so začeli delati leta 1953. Načrtovali so 100.000 kosov opeke. Za lokomobilo so zaprosili mlatilničarja Franca Kočarja iz sosednje vasi Kupšinci, ki je posodil svojo lokomobilo in žago za žaganje drv za kurjenje v lokomobili. V pogodbi je zapisano, da bo imel lastnik lokomobile svojo hrano. Od izdelanih 100.000 kosov opeke bo dobil kot proti uslugo 3.000 kosov opeke, oz. sorazmerno glede na izdelano število opeke.[15] Končno so izdelali le 80.000 kosov zidne opeke. Izdelovanje opeke je vodil opekarski mojster Gal iz Lendave, medtem ko je žganje opeke opravil opekarski mojster Štefan Petek iz Beltinec, in to v mesecu avgustu. Pri pripravi opeke so sodelovali vsi, razen dveh hišnih številk. Zažganih je bilo 50.000 kosov opeke, kajti v mesecu juliju je bilo močno neurje, veter je odkril posušeno opeko in veliko opeke je bilo namočene in uničene, predvsem na severni strani.
Kot dodatni finančni vir so gasilci v letu 1953 organizirali dve gasilski veselici. Prva je bila 19. avgusta, žal s 1802 dinarjev primanjkljaja, druga, ki so jo ponovili, pa je bila 29. novembra in s 4.421 dinarji dobička.
V letu 1953 je sodelovalo 50 delavcev pri gašenju apna in kopanju jame za apno. Opravljenih je bilo 207 »foring« (prevozov). Vozili so opeko, gramoz, med ostalim tudi »fauše«.
Z betoniranjem so začeli leta 1954. Naslednje leto je bil dom v surovem stanju dograjen in spravljen pod streho. Leta 1956 so uredili prvo sobo za sestanke gasilcev in vaščanov.
Denarno pomoč so prosili na več krajih, med ostalim pri Okrajni gasilski zvezi v Murski Soboti in Okrajni upravi za gozdarstvo. Prav tako so organizirali nabiralno akcijo v denarju. Tajništvo za notranje zadeve OLO Murska Sobota je dne 25. 5. 1954 izdalo dovoljenje (odločbo), da se lahko nabiralna akcija izvrši v občinah Tišina, Puconci, Martjanci in Murska Sobota.
Ker pa združevanje društev ni prineslo zaželenih uspehov skoraj nikjer, tako tudi ne v tem društvu, sta se v začetku leta 1953 društvi razšli in začeli delovati vsako za sebe.
Leta 1954 se že ponovno omenja PGD Veščica in ne več Černelavci.
Vodstveno strukturo društva so v letu 1954 predstavljali:
Štefan Vitez, predsednik,
Štefan Kumin, poveljnik,
Štefan Perkič, podpoveljnik,
Ludvik Perkič, sekretar,
Geza Benko, adjutant,
Franc Balaško, blagajnik,
Štefan Fujs, orodjar,
Jože Katona, kulturno-prosvetni referent,
Franc Balaško, saniteta.
Nadzorni odbor:
Štefan Magdič,
Karel Flisar,
Janez Flisar,
Franc Sinic,
Jožef Titan,
namestniki pa: Ludvik Kozic, Ciril Rajnar, Štefan Kuhar.
Leta 1956 so bili na čelu GD Veščica naslednji:
Ludvik Berke, predsednik,
Štefan Kumin, poveljnik,
Štefan Kuhar, podpoveljnik,
Ludvik Perkič, sekretar,
Franc Balaško, blagajnik,
Geza Benko, adjutant,
Štefan Fujs, orodjar,
Franc Balaško, saniteta,
Jože Katona, kulturno-prosvetni referent,
Karel Flisar, mladinski referent,
nadzorni odbor: Štefan Magdič, Štefan Perkič, Jožef Titan (namestniki Štefan Banfi, Dioniz Sinic).
Leta 1961 so dobili gasilci nove uniforme, kajti stare so že dotrajale.
Ob otvoritvi novega gasilskega doma 19. 8. 1962 je slavnostni govornik na koncu povedal: »Najtoplejša in najiskrenejša zahvala pa vam, dragi veščički vaščani, ki ste nam vedno bili v pomoč tako s prostovoljnim delom, denarnimi sredstvi in vsem drugim pri gradnji doma. Vaš vloženi trud ne bo nikoli pozabljen, saj ste prispevali iz srca in uvidevnosti, da je bil dom potreben vsem. Ob koncu obljubljam v imenu nas vseh, da bomo to našo pridobitev čuvali še vnaprej in naj bo ta pokazana solidarnost tudi zanamcem kažipot, kaj se da doseči s skupnimi močmi in voljo. Naj bo ta dom kulturno središče naše vasi, kjer bo sleherni zavedni vaščan našel svoje mesto za svoj kulturni in splošno napredek, da bo kot tak koristen član naše socialistične skupnosti.«
Velike zasluge za gasilstvo vasi ima nedvomno tudi Geza Krančič, ki je kot odbornik občine, predsednik krajevne skupnosti in še z drugimi funkcijami, navduševal, spodbujal vaščane, iskal finančna sredstva in organiziral zbiranje prostovoljnih prispevkov.
Ob svečanosti otvoritve gasilskega doma so bile podeljene še gasilske značke in diplome vsem, ki so bili več kot deset let v gasilskih vrstah.
Naslednje leto so dobili gasilci v vasi novo motorno brizgalno znamke DKW 800 l, katere svečani prevzem je bil 21. 7. 1963. V svojem govoru je Ludvik Perkič med drugim povedal: »Tako smo lahko ponosni, da stoji položena tu pred nami ta velika pridobitev – gasilna motorna brizgalna, na katere slavnosti smo danes skupaj zbrani. Naj služi svojemu namenu, naj v potrebi pokaže svojo udarno silo in tako ohrani imovino vsakemu bližnjemu, naj bo pripravljena vsigdar zadušiti že v kali vsako nevarnost.«
Po nabavi te prve motorne brizgalne so takoj razmišljali o primernem prevoznem sredstvu.
Seveda so gasilci potrebovali finančna sredstva, zato so iskali razne vire. Med drugim so na občnem zboru 15. 1. 1966 povedali, da so dali del prostorov v najem Kmetijski zadrugi (garažo za traktorje) in za skladišče Tovarni mlečnega prahu. Ugotovili so, da so z najemnino dobili več kot bi iztržili s tremi ali štirimi veselicami. A že naslednje leto je s 1. 8. 1967 KIK Pomurka, obrat za kooperacijo, odpovedala najemnino za garažo traktorjev.
Konec leta 1967 je bil sprejet in od ustreznega občinskega organa (oddelka za upravno politične zadeve) odobren in sprejet Statut GD Veščica.
Ročno sireno so nabavili leta 1970. Istega leta pa so 30. 8. še prevzeli novo motorno brizgalno, bolj izpopolnjeno, in sicer znamke Ziegler (800 l). Po svečanosti, ki se je začela ob 13,30 uri, je bila v gostilni Nade Krančič (Žibrik) veselica.
Slovenski dnevnik Delo je o tem dogodku poročal naslednje: "Po zgledu številnih gasilskih društev v Pomurju so tudi gasilci v Veščici pri Murski Soboti kupili novo motorno brizgalno. Denar so zbrali gasilci in vaščani sami."[16]
Več let so veščički gasilci gojili željo po gasilskem simbolu – gasilskem praporu, ki so ga imela že številna društva. Želja se je uresničila leta 1973, ko so ga s prizadevanjem in ob pomoči vaščanov tudi dobili. Svečanost ob prevzemu prapora je bila 16. septembra. Ob tej priliki je bil slavnostni govornik za vas Veščico nadvse zaslužni na skoraj vseh področju, tako tudi pri gasilcih, Ludvik Perkič, ter pohvalil razumevanje vaščanov, ki so ta prapor s finančnimi sredstvi podprli.
Za spominske trakove je prispevalo sredstva 7 gospodarskih organizacij, skupnosti in društev ter trije zasebniki iz vasi. Za zlate žebljičke je prispevalo 91 darovalcev, za srebrne pa 8 darovalcev. Imena darovalcev so vgravirana na žebljičkih, ki so nabiti na drogu. Poleg tega je bil narejen še poseben seznam, ki je v arhivu.
Sodobne motorne gasilske brizgalne pa so po drugi strani zahtevale tudi dobre vodnjake, zato so organizirali v vasi izkop še 5 gasilskih vodnjakov, že obstoječe pa primerno poglobili.
Za bolj resno delo in konsolidacijo društva so na seji 22. 9. 1974 sprejeli sklep: če se kdo od članov ne bo eno leto udeleževal sej in vaj na pisno ali ustno povabilo, ga bodo izbrisali iz seznama članov.
Leta 1975 je bil nabavljen gasilski avtomobil TAM 2000 kombi, katerega so prevzeli na svečanosti, ki je bila 4. julija 1976.[17]
Leta 1976 je imelo društvo dve brizgalni, prva je bila v avtomobilu, druga pa na gasilski prikolici, ki so kupili od GD Sodišinci, kajti ob večjem požaru ena brizgalna ne bi zadostovala.
Leta 1977 so nabavili strešno električno sireno in nove uniforme za 28 članov.
Ob pripravi 50-letnice društva so leta 1980 in 1981 uredili notranje prostore gasilskega doma. Podi so bili namreč dotrajali, položili pa so tudi teraca ploščice. Prav tako so uredili zunanjo fasado in jo prebelili.
Petdesetletnico delovanja društva so svečano praznovali 12. julija 1981.
V letu 1982 je štelo društvo 31 članov. Na enem od sestankov je bilo rečeno, da mladinke uspešno vadijo že tri leta in da so na sektorskih vajah dosegle zadovoljive rezultate. Društvo je imelo dve desetini, desetino članov in desetino mladink. Prav tako je bila desetina mladincev, a so ti vzeli delo neresno. Vzrok naj bi bil nogomet, kateremu so posvečali več pozornosti in časa kot samemu gasilstvu. Obenem so sklenili, da si bodo še naprej prizadevali, da bi v društvo vseeno vključili tudi mladince.
Leta 1982 so brizgalno Ziegler DKW 800 l z gumi vozom prodali, in sicer GD Ivanci. Društvo je imelo gasilni avtomobil in dve brizgalni. Tega leta so ob 8. marcu mladi v vasi pripravili proslavo; finančna sredstva je prispevalo tudi gasilsko društvo. Prav tako je bil opravljen pregled društva, kjer se je društvo uvrstilo na 2. mesto.
Predsednik je v poročilu za leto 1982 glede mladih fantov in deklet na pregledu društva in na sektorskih vajah povedal, da so uspešno nastopali in dosegli kar dobre rezultate.
Kot zanimivost navedimo osnovna sredstva, ki jih je imelo društvo po petdesetih letih delovanja. Popis, ki je bil sestavljen 31. 12. 1982, ima navedeno: gasilski dom, orodišče, motorna brizgalna Ziegler 800 l, ročna brizgalna, avtomobil TAM 2000, električna sirena, ročna sirena, po 4 sesalne cevi A in C, 14 tlačnih cevi B, 16 tlačnih cevi C, ročnik univ., ročnik na zasun, 3 navadni ročniki, 1 dvojak, 2 trojaka, 1 AB spojka, 2 BC spojki, sesalna košara A in C, 10 čelad, 2 dimni maski, 2 delovna pasova, 12 miz, pisalna miza, 2 omari, 6 stolov, peč, prapor, vitrina za prapor, 3 stenske slike, nosila, 28 paradnih uniform, 28 usnjenih pasov, 28 kap, 10 delovnih uniform, 5 zastav, 2 nastavka za cisterno, univerzalna lestev.
Iz zapisnika o požarno varstvenem pregledu v obdobju 1982/83 vidimo, da je komisija v sestavi Franc Hauko, Janez Dani in Štefan Magdič pregledala 100 objektov in ni našla pri gospodinjstvih nobenih pomanjkljivosti, preventivno pa je opozorila vse, da morebitne dvome o pomanjkljivostih odpravijo, da ne bi prišlo do požara.[18] To pomeni, da je bila požarna varnost pri vaščanih na visoki stopnji, kar je vplivalo, da ni bilo nobenih tovrstnih požarov[19].
Na sestanku 28. 8. 1983 so gasilci izrazili željo po novem gasilskem avtomobilu.
Že naslednje leto, torej leta 1984, so naročili gasilski avtomobil in ga dobili junija istega leta. S slovesnostjo je bil 12. avgusta izročen svojemu namenu. 24. junija istega leta je bil v Mariboru jubilejni 10. kongres slovenskih gasilcev. Iz sektorja so se kongresa udeležila tri gasilska društva (Kupšinci, Bakovci in Veščica). Tega leta je vas premogla 7 gasilskih vodnjakov, a je bilo to premalo. Nabavili so tudi 15 gasilnih aparatov, kar pa je bilo prav tako za vas premalo.
V letu 1985 so na občnem zboru, ki je bil 2. februarja, obravnavali in sprejeli statut. Nabavili tudi 15 novih plaščev proti dežju.
V začetku leta 1987 so na sestanku izrazili potrebo po izkopu treh vodnjakov - v primeru večjega požara v vasi. Tega leta so odpovedali skladišče v gasilskem domu trgovskemu podjetju Potrošniku in ga dali zaradi ugodnejših pogojev na razpolago tovarni Mura.
Na občnem zboru leta 1988 so bili izvoljeni v vodstvene organe naslednji člani:
Štefan Gjergjek, predsednik,
Edvard Perkič, namestnik,
Štefan Kuhar, poveljnik,
Janez Flisar, namestnik,
Brigita Pintarič, sekretar,
Alojz Pintarič, blagajnik,
Zdenko Oček, sekretar operative.
V nadzorni odbor so bili izvoljeni: Karel Flisar, st., Ludvik Perkič in Štefan Kumin.
Ves čas obstoja in delovanja društva so se gasilci nenehno izobraževali na raznih tečajih in seminarjih in hkrati tudi napredovali. Udeleževali so se vseh obvezno predpisanih oblik izobraževanja, čeprav je bilo to včasih zelo težko, saj je bilo potrebno žrtvovati prosti čas, ki pa ga je bilo zaradi narave dela kaj malo.
Konec osemdesetih let je v društvu nastopila kriza, ki pa je normalen pojav, ko je namreč varnost in zavarovanje na takšni višini, da po prepričanju ljudi gasilci več niso potrebni. Kot je moč razbrati iz zapisnika razširjene seje 15. 12. 1990 so se gasilci celo med drugim odločili, da se z gasilskim koledarjem »k hišam, kjer smo bili prejšnje leto odslovljeni, se ne bo šlo."
Iz raznih zapisnikov je razvidno, da je bila rahla kriza občasno tudi v samem društvu, kar je zaradi narave dela, zahtev in obenem delovanja na prostovoljni osnovi tudi za pričakovati. Toda vedno so se znali pravočasno ustaviti in ponovno strniti svoje vrste.
Na občnem zboru leta 1992 je bilo izvoljeno naslednje vodstvo:
Štefan Kuhar, predsednik,
Janez Flisar, poveljnik,
Zdenko Oček, sekretar,
Bojan Horvat, blagajnik,
Jože Sapač, orodjar.
V nadzorni odbor so bili izvoljeni: Marjan Pozvek, Karel Flisar, ml. in Simon Štesl.
Društvo je vseskozi po svojih močeh in potrebah skrbelo za izobraževanje svojih kadrov, s poudarkom predvsem na mladih.
Gasilci so prav tako sodelovali pri obnovitvenih delih vaškega zvonika leta 1998. Kot naslednjo nalogo so sklenili znotraj in zunaj obnoviti gasilski dom, vsekakor do svečanosti ob jubileju - 70 letnici delovanja društva.
Vsa leta obstoja in delovanja društva pa so bili gasilci med pobudniki in organizatorji (včasih skupaj z mladimi) raznih kulturnih in športnih prireditev v vasi in teh ni bilo malo, pa tudi odziv je bil dober, posebno v preteklosti.
Nekateri izmed gasilcev so postali tudi častni člani društva; naj omenimo vsaj nekatere: Jožef Kovač, Franc Balaško, Štefan Vitez, Franc Smodiš in še drugi.
Od svojih članov so se poslavljali s častno udeležbo in stražo v uniformah na pogrebu, sprevodom in govorom ob odprtem grobu, kakor tudi z objavo nekrologov;[20] spomnili pa so se prav tako jubilejev.[21]
Gasilsko društvo je bilo naročeno na tednik Obmurski tednik, mesečnik Gasilski vestnik, Gasilec, Bilten ter še razno drugo strokovno revialno časopisje, kakor tudi na strokovne priročnike, ki so bili običajno na vpogled, branje in izposojo pri poveljniku, na katerega naslov so tudi prihajali.
Sklepna beseda
Prehojena pot prostovoljnega gasilskega društva Veščica v sedemdesetih letih je na videz kratka, a vseeno dolga in zanimiva. Veliko gasilcev se je zvrstilo v tem obdobju, ki so bili vedno pripravljeni po svojih močeh pomagati vaščanom in okoličanom v njihovih najtežjih trenutkih, ko so ognjeni zublji ali kaj podobnega ogrožali njihovo premoženje in napore njihovih delavnih rok.
Večkrat je bilo zapisano in s temi besedami lahko sklenemo tudi ta zgodovinski pregled delovanja Gasilskega društva Veščica. »Lahko trdim, da smo vsi skupaj bili pri tej pridobitvi složni in tudi enotno prispevali svoj delež po svojih možnostih in to ne samo gasilci, temveč vsi vaščani.«
1 Po nekaterih zapisih so nabavili ročno brizgalno (izdelano leta 1892) leta 1908.
2Iz slavnostnega nagovora ob dvajsetletnici društva leta 1951.
3 Po nekaterih izjavah starejših gasilcev (npr. Ludvika Perkiča) naj bi jih bilo 25.
4 Leta 1937 se je na dokumentih podpisoval kot tajnik Franc Dani.
5 Tajnik je bil do smrti, umrl za jetiko (1948).
6 V lokalnem časniku je bilo zapisano: "Gasilska četa priredi 23. 2. 1941 plesno veselico v vseh prostorih gostilne Žibrika. Pričetek ob 1. uri popoldne. Vabljeni!"
7 Ur. list LRS 23/1948.
8 Z dne 10. 7. 1950 (št. 500/50).
9 Odločba OLO Murska Sobota (št. 2152/1-50-Poz. z dne 13. 7. 1950).
10 Prav tam, op. 9.
11 Tako v letu 1951.
12 Glej op. 2.
13 Državna zavarovalnica DOZ (Državni osiguravajući zavod).
14 Svečani govor je ohranjen v arhivu društva.
15 Pogodba z dne 29. 4. 1953.
Delo, 5. 9. 1970, str. 6.
Kombi so "lep in dobro ohranjen" kupili v Novem mestu za 25.000 din.
18 Zapisnik, Veščica 30. 12. 1982.
19 Naštejmo nekaj požarov:
- Požar kupa slame (oslice) pri Štefanu Krančiču dne 8. 2. 1951.
Požar hiše in gospodarskega poslopja Mihaela Husarja (podnajemnik Pali Duh) dne 30. 1. 1957 ob 22. uri.
Zapis v lokalnem tedniku:
»Gorelo je.
30. januarja 1957 ob 10. uri ponoči je nenadoma začela goreti hiša in gospodarsko poslopje Mihaela Husarja v Veščici. Ogenj je uničil ostrešje obeh poslopij, nekaj živil, precej sena in del gospodarskega orodja. Rešili so pa vso živino, vozove in še nekaj gospodarskih potrebščin.
Škoda znaša okrog 300.000 dinarjev, zavarovalna pa 250.000 dinarjev.
Kako je ogenj nastal, še ni znano.« (Pomurski vestnik, 14. 2. 1957, str. 5).
- Požar drvarnice pri Jožefu Novaku aprila 1959.
Požar gospodarskega poslopja zaradi strele pri Teodorju Titanu 13. 7. 1971 ob 15,15 uri.
Zapis v lokalnem tedniku:
»Dne 13. VII. je strela zanetila požar na gospodarskem poslopju lastnika Teodorja Titana iz Veščice. Zgorelo je ostrešje in večja količina sena. Škoda znaša 30.000 din.« (Vestnik, 22. 7. 1971, str. 11).
- požar slame 23. 9. 1972 ob 14,30 pri Aleksandru Severju.
20 Npr. Ludvik Berke (Vestnik, 19.4.1973), Ludvik Perkič (Gasilec 1989), Štefan Kumin (Gasilec 1992/9).
21 Npr. Štefan Kuhar, 60-letnik (Gasilec, 1992/9, 205).
ČLANSTVO V ŠTEVILKAH
1931 22
1949 17
1950 18
1951 20
1952 23
1953 21
1954 20
1955 16
1956 17
1960 17
1962 23
1963 21
1964 21
1965 21
1966 21
1967 23
1973 25
1981 33
1982 31
1983 34
1984 33
2001 19
ČLANI GASILSKEGA DRUŠTVA V JUBILEJNEM LETU 2001
AZOLA Jernej
BEDEK Igor
BEDEK Koloman
DRAŠKOVIČ Jožef
FLISAR Branko
FLISAR Janez
FLISAR Karel st.
FLISAR Karel ml.
FUJS Štefan
HORVAT Bojan
HORVAT Tomaž
HORVAT Simon
KUHAR Štefan
OČEK Zdenko
POZVEK Marjan
ŠTEFANEC Dejan
ŠTESL Simon
VUKAN Matjaž
ZVER Renato
GASILSKO DRUŠTVO VEŠČICA
PREDSEDNIKI
Aleksander PERKIČ (1931-1939)
Jože KOVAČ (1939-1947)
Štefan VITEZ (1947-1955)
Ludvik BERKE (1955-1973)
Štefan KUMIN (1973-1982)
Ludvik PERKIČ (1982-1986)
Štefan GJERGJEK (1986-1990), podpredsednik Ludvik PERKIČ (1986-1989)
Štefan KUHAR (1990-
SEKRETARJI
Ludvik NORČIČ (1931-1939)
Viktor TITAN (1939-1947)
Anton BAC (1947-1952)
Ludvik PERKIČ (1952-1982)
Brigita PINTARIČ (1982-1989)
Zdenko OČEK (1989-
BLAGAJNIKI
Jožef NOVAK
Koloman SOČIČ
Franc BALAŠKO (1939-1976)
Alojz PINTARIČ (1976-1992)
Bojan HORVAT (1992 -
POVELJNIKI
Jože KUTOŠA (1931-1939)
Štefan VITEZ (1939-1945)
Štefan KUMIN (1948-1973)
Štefan KUHAR (1973-1990)
Janez FLISAR (1990-1998)
Renato ZVER (1998-
PODPOVELJNIKI
Viljem SOČIČ (1931-1936)
Štefan KUMIN (1939-1947)
Ludvik PERKIČ (1947-1952)
Štefan KUHAR (1952-1973)
Jože KOVAČ (1974-1980)
Franc HAUKO (1980-1986)
Janez FLISAR (1986-1994)
Koloman BEDEK (1994-1998)
Janez FLISAR (1998-
ORODJARJI
Štefan BANFI
Štefan FUJS
Štefan MAGDIČ
Karel FLISAR ml. (1987-1991)
Koloman BEDEK (1991-1993)
Jože SAPAČ (1993-1995)
Igor BEDEK (1995-2001)
Koloman BEDEK (2001-
SEZNAM ČLANOV GASILSKEGA DRUŠTVA VEŠČICA
(ZA OBDOBJE 1931-2001)
Seznam po vsej verjetnosti ni popoln, saj arhiv ni v celoti ohranjen. V oklepaju je letnica rojstva; zaradi razhajanja evidence tudi ni bilo mogoče pri vseh ugotoviti čas članstva v društvu.
AZOLA Jernej (1979)
BAC Anton (1923)
BALAŠKO Franc (1909)
BANFI Bojan (1966)
BANFI Ludvik (1891)
BANFI Štefan (1898)
BANFI Štefan ml. (1928)
BANFI Zoltan (1923)
BEDEK Igor (1969)
BEDEK Koloman (1953)
BENKO Franc (1884)
BENKO Geza (1923)
BERKE Ludvik (1917)
ČONTALA Jožef (1888)
DANI Franc (1895)
DANI Franc (1922)
DANI Franc (1962)
DANI Janez (1953)
DERVARIČ Dušan (1964)
DRAŠKOVIČ Jožef (1968)
FICKO Jože (1964)
FLISAR Anton (1942)
FLISAR Branko (1986)
FLISAR Janez (1918)
FLISAR Janez (1961)
FLISAR Karel st. (1928)
FLISAR Karel ml. (1957)
FLISAR Ladislav (1904)
FLISAR Ludvik (1943)
FRIŠKIČ Franc (1932)
FRIŠKIČ Ivan (1883)
FUJS Franc (1947)
FUJS Štefan st. (1919)
FUJS Štefan ml. (1944)
GERGEK Matija (1916)
GORČAN Štefan st. (1914)
GORČAN Štefan ml. (1950)
GJERGJEK Štefan (1946)
GJERGJEK Štefan ml. (1969)
GYOHA Ladislav (1951)
HAUKO Franc (1955)
HAUKO Jože (1960)
HORVAT Bojan (1972)
HORVAT Jože (1947)
HORVAT Karel (1932)
HORVAT Simon (1975)
HORVAT Tomaž (1976)
KARDOŠ Franc (1954)
KATANČIČ Koloman (1904)
KATONA Jože (1927)
KOVAČ Ferdinand (1883)
KOVAČ Jože (1944)
KOVAČ Jožef (1892)
KOZIC Ludvik (1924)
KRANČIČ Štefan (1888)
KUHAR Štefan (1932)
KUMIN Štefan st. (1915)
KUMIN Štefan ml. (1948)
KUTOŠA Jožef (1903)
LANJŠČEK Franc (1888)
LOVENJAK Mihael (1896)
MAGDIČ Jože (1946)
MAGDIČ Štefan (1913)
MAJERLE Ludvik (1910)
MENCIGER Janez (1913)
NEMEC Valter (1967)
NORČIČ Ludvik (1908)
NOVAK Jožef (1896)
OČEK Zdenko (1956)
PERKIČ Aleksander (1883)
PERKIČ Edvard (1952)
PERKIČ Ludvik (1917)
PERKIČ Štefan (1930)
PERKIČ Vladimir (1916)
PINTARIČ Alojz (1937)
PINTARIČ Brigita (1964)
POZVEK Marjan (1956)
RAJNAR Ciril (1935)
RITUPER Viktor (1955)
SAPAČ Jože (1946)
SINIC Bela (1929)
SINIC Dioniz (1929)
SINIC Franc (1927)
SINIC Ludvik (1922)
SMODIŠ Evgen st. (1934)
SMODIŠ Evgen ml. (1959)
SMODIŠ Franc (1904)
SOČIČ Koloman (1893)
SOČIČ Viljem (1902)
ŠPILAK Mihael (1896)
ŠTEFANEC Slavko (1951)
ŠTEFANEC Dejan (1979)
ŠTESL Simon (1971)
TITAN Jože Teodor (1930)
TITAN Viktor (1911)
VITEZ Evgen (1930)
VITEZ Geza (1928)
VITEZ Štefan (1896)
VOGRINČIČ Koloman (1904) - bil je 28 let gasilski kurir (1948-1976)
VUKAN Matjaž (1976)
VUKAN Viktor (1902)
ZEMLJIČ Alojz (1908)
KRONOLOŠKI PREGLED DRUŠTVA
1900 - okrog tega leta zgrajeno orodišče
1910 - nabavljena štirikolesna ročna brizgalna Seltenhofer Frigyes fiai Sopron (zmogljivost 150 l/min.)
1931 - 11. januarja ustanovljeno GD Veščica, šteje 25 članov
1932 - v zvoniku je bila sanitetna soba prezidana z vmesno steno in dvojnimi vrati; v enem prostoru je bila nameščena ročna brizgalna
1933 - po novi zakonodaji se društvo preimenuje v četo
1939 - društvo se reorganizira
1948 - društvo ponovno zaživi; po novi zakonodaji se četa preimenuje nazaj v društvo
1950 - združitev društev Veščica in Černelavci v eno društvo; vsaka vas ima svojo četo
1951 - svečanost ob praznovanju 20-letnice
1952 - dokončna odločitev za gradnjo novega gasilskega doma
1953 - društvo se razformira in nastaneta spet dve samostojni društvi; priprava (izdelave) opeke za gradnjo gasilskega doma
1954 - začeli z gradnjo gasilskega doma
1962 - prevzem novega gasilskega doma
1963 - nabavljena motorna brizgalna (DKW)
1965 - narejena fasada na gasilskem domu
1970 - nabavljena najsodobnejša motorna brizgalna (Ziegler)
1970 - nabavljena ročna sirena
1973 - razvitje gasilskega prapora
1975 - nabavljen avtomobil TAM 2000
1976 - prevzem novega avtomobila
1981 - svečanost ob praznovanju 50-letnice
1984 - nabava in prevzem novega gasilskega avtomobila (TAM 75 TP)
2001 - svečanost ob praznovanju 70-letnice
VIRI IN LITERATURA
Arhiv Gasilskega društva Veščica.
BOŽIČ, Branko: Gasilstvo na Slovenskem do leta 1941. Ljubljana (Gasilska zveza Slovenije) 1988.
BOŽIČ, Branko: Razvoj gasilstva na Slovenskem. Ljubljana 1968.
KUZMIČ Franc: Veščica. Podoba vasi skozi stoletja. Veščica 1998.
100 let gasilstva v Murski Soboti. Murska Sobota (Gasilsko društvo Murska Sobota) 1982.