Franc Kuzmič

Ženavlje

Ženavlje je od Murske Sobote oddaljeno 30 km in se razprostira v višini od 300 do 360 m nadmorske višine in je razpotegnjeno na obeh straneh rečice Krke. Hiše so večinoma na pobočju.

Ženavlje se po doslej znanih podatkih prvič omenja leta 1387 kot Gyanon, naslednje leto Gyanou (verjetno napačno zapisano) in leta 1499 kot Gyenawle.

Prebivalci so se do nedavnega ukvarjali s kmetijstvom, prst je večinoma prodnata in ilovnata in zato slabo donosna. Veliko časa je bilo nekaj hiš brez dimnikov (tako imenovane črne kuhinje) in sta do nedavna bila tudi dva preprosta mlina na vodni pogon. Ob popisu leta 2002 je vas štela 99 prebivalcev. Največ prebivalcev je bilo leta 1900, in sicer 428. Prebivalstvo z leti vse bolj upada, vzrok so migracije in nenaseljevanje novih prebivalcev. Celotna površina vasi znaša 352 hektarjev.

Verska in šolska podoba

Sprva so vaščani spadali h katoliški »Nedelski cerkvi« (sv. Trojici), ki je bila zgrajena  v 14. stol. in sv. Ani v Boreči, ki naj bi bila še starejša. V času reformacije sta ti cerkvi pripadali evangeličanom in bili vzdrževani iz dohodkov od vinogradov.

Na podlagi vizitacijskega zapisnika iz leta 1627 je Ženavlje spadalo pod Sveto Trojico (Gornje Petrovce). V dobi reformacije so prebivalci te vasi plačevali za pogreb predikantu ne glede na to, ali je imel nagovor ali ne, en kebel pšenice ali en forint ali leto staro svinjo; od tega je pripadalo učitelju 20 dinarjev. Za jutranje in večerno zvonjenje ter zvonjenje proti toči so plačevali župljani, ki so imeli gorice, po 5 pintov (pint = nekaj več kot liter) mošta, če je bil pridelek obilen, če pa je bila letina slaba, potem pa 2 pinta.

Cerkev v Gornjih Petrovcih je bila leta 1732 evangeličanom odvzeta. Po tolerančnem patentu Jožefa II. je bilo območje gornjepetrovske evangeličanske cerkvene občine priključeno h križevski verski občini, a so se verniki želeli osamosvojiti, kar se je zgodilo leta 1819, ko so zgradili leseno cerkev, ki je zgorela, nato so zgradili leta 1824 drugo, današnjo, ki pa so jo z leti preurejali. Prvi evangeličanski duhovnik je bil Matija Godina (1819-1835).

V vasi živijo poleg večinoma evangeličanske še pripadniki katoliške in binkoštne veroizpovedi.

Novo misijo iskrene predanosti in krščanskega življenja na tem področju je začel Jožef Novak iz Veščice. Njegova žena je bila iz sosednje vasi Šulinci, spoznala in poročila sta se v Ameriki, kot sezonca. Leta 1935 sta prišla na obisk k ženinim svojcem in tam pričevala o osebnem doživetju. To jih je tako navdušilo, da so ju zadržali še naslednji dan, ko je prišlo zvečer več ljudi, katerim sta pripovedovala o večnem življenju. Na željo prisotnih sta ostala še tretji dan. Tedaj je Novak spoznal, da želijo ljudje duhovno hrano in po njej hrepenijo. Čutil je, da je zanje odgovoren. Stopil je h gornjepetrovskemu  evangeličanskemu duhovniku Štefanu Godini, ki mu je dovolil oznanjevati evangelij, toda res samo evangelij. Novak in žena sta vneto obiskovala Šulinčane s kolesi in vlakom. Novak se dela na tem področju spominja takole: »Moja prva misijonska pot je bila težka, to je bilo v tem kraju tudi novo, kajti ljudje so vedeli, da so na svetu samo luterani in katoličani. Med seboj so bili versko zelo nestrpno razpoloženi, in ne bi šli v cerkev drug k drugemu, raje bi umrli. Ali zanimivo, v gostilno pa so šli oboji, se ob vinu imeli dobro, le izven gostilne si niso bili več prijatelji. Mi smo poskušali te razlike odpraviti na podlagi oznanjevanja čistega evangelija.«

Ljudje so evangelij radi sprejemali in binkoštna verska skupnost je kmalu narasla na 50 članov. V svoji aktivnosti so celo ustanovili tamburaški zbor, ki je nastopal pri bogoslužjih.

Leta 1937 so se iz Šulinec verniki preselili v Ženavlje, kjer so se enajst let zbirali po domovih Šlankovičevih in Časarovih. Spomladi tega 1948 so začeli z gradnjo lastnega molitvenega doma, ki so ga decembra istega leta svečano odprli v bogoslužne namene. Pri tem je pomagal tudi učitelj Škerget, česar se verniki še vedno s hvaležnostjo spominjajo. Leta 1978 so kupili staro osnovno šolo, ki so jo člani domače cerkve ob pomoči vernikov iz drugih cerkva, preuredili v večnamensko stavbo v verske namene. Dom je dobil ime Betel (hebrejska beseda, pomeni Hiša kruha) in je bil svečano odprt v dneh 5. in 6. julija 1980. Pastorji v tej cerkveni občini so bili: Jožef Perš, Karel Šlankovič, Viljem Šlankovič, Adam Duh, Štefan Grabar in Daniel Grabar.

Ženaveljska cerkvena občine je imela od samega začetka tudi tamburaški zbor in pevski zbor.

+++

Leta 1868 je izšel zakon o šolstvu, ki je obvezoval občine, v katerih kljub 30 šoloobveznim otrokom ni bilo verske šole, da morajo ustanoviti občinsko šolo, za kar pa mora nositi breme tudi občina. Občina je nadalje prenašala bremena na posamezne vasi, prebivalci pa tega zaradi težkega gmotnega stanja niso hoteli sprejeti; v soboškem okraju so to storili občani Ženavlja, češ da jim je poginila živina, da so preobremenjeni z odkupnino za zemljišče in so tako obubožali, da ne morejo uresničiti prevzete obveznosti za gradnjo šole. Pred letom 1872 je bila občinska šola po zasebnih hišah. Leta 1883 je bila šola podržavljena, šolski okoliš pa je obsegal vasi Ženavlje, Neradnovci in Boreča. Pouk je potekal v hišo, ki jo je najela država od otovskega učitelja Janoša Šlankoviča. Leta 1899 je bila hiša odkupljena skupaj s štirimi orali zemlje. Preuredili so jo v lastno šolsko poslopje z dvema učilnicama in stanovanjem za upravitelja. Leta 1901 so posebej zgradili stanovanje za učitelja. Od leta 1904 je imela šola dva oddelka. Prvi učitelj je bil Lajos Kaply (2 leti), za njim Lajos Györfi (1 leto), Ferenc Darvaš (37 let) idr.

V šol. letu 1921/22 je obiskovalo šolo 86 dečkov in 67 deklic, skupaj 133; v šol. letu 1924/25 pa kar 180 otrok (103 dečkov in 77 deklic).

Leta 1925 je dobila šola še tretji oddelek.

Pouk na šoli je bil leta 1976 ukinjen. Zgradbo je kupilo takratno trgovsko podjetje Potrošnik in Murske Sobote, ki pa jo je potem prodalo Binkoštni cerkvi Ženavljah.

Leta 1898 so tu ob podpori županije ustanovili madžarski vrtec.

Gasilstvo

Gornjepetrovsku učitelj János Paulik se je poleg vrste raznih dejavnosti posvečal v okolišu tudi gasilstvu. Napredne vaščane v Ženavlju je spodbudil, da so 23. 3. 1932 ustanovili gasilsko društvo in se včlanili v križevsko župo in Gasilsko zvezo Jugoslavije v Ljubljani. Pri tem mu je pomagal ženaveljski učitelj Karel Škerget. V vodstvo so bili izvoljeni Karel Škerget (načelnik), Josip Grabar (poveljnik), Vilmoš  Šlankovič (podpoveljnik), Jožef Balek (tajnik), Lajoš Časar (blagajnik), Štefan Grabar (orodjar) in Koloman Časar ter Karel Gomboc (trobentača). Nadzorni odbor so sestavljali Karel Šlankovič (predsednik), Jože in Ludvik Kerčmar (člana). Od takratnega župana Aleksandra Baleka so dobili dvokolesno ročno brizgalno Walser iz leta 1893 zmogljivosti 150 l/min.

Prvi ognjeni krst so doživeli leta 1933, ko je v celoti pogorelo gospodarsko poslopje bivšega župana Aleksandra Baleka. Naslednje leto je bil žrtev požara predsednik čete Karel Škerget.

Do presenetljivega dogodka je prišlo 18. avgusta 1934, ko sta kraj vasi pristala na poletu iz Bruxellesa belgijska stratosferna letalca z balonom, prof. Cosyns in njegov pomočnik Neve van der Elst.

Po pristanku balona so gasilci takoj vzpostavili  stražo in pomagali pri drugih opravilih, povezanih s samim transportom balona na vlak. Predsednik Škerget je potem dobil posebno odličje belgijskega kralja Leopolda.

Leta 1934 so sklenili, da bodo zgradili manjši gasilski dom. Sredstva so zbrali vaščani in takratna občina.  Dom so predali namenu leta 1936. Slovesnosti je prisostvovalo 107 gasilcev, blagoslovil pa ga je gornjepetrovski evangeličanski duhovnik Štefan Godina.

Do leta 1941 je bilo več požarov.  V vojnem času je moralo več članov na bojišča. Za opremo sta skrbela Josip Grabar in Jože Kerčmar.

Leta 1950 se je društvo priključilo h GD Neradnovci in to vse do leta 1952. Leta 1966 je društvo kupilo motorno brizgalno znamke Savica z zmogljivostjo 300 l/min. ter 90 m tlačnih cevi. Nato so nabavili prav tako motorno brizgalno Ziegler, zmogljivosti 400 l/min. in leta 1978 kupili za prevoz  orodja in opreme rabljen terenski avtomobil Dodge. Leta 1981 so razvili gasilski prapor. Leta 1988 so kupili novo orodno terensko vozilo UAZ. Prav tako so obnavljali gasilski dom in v sedemdesetih letih ob obstoječem zadružnem domu zgradili garažo.

Zanimivosti

Leta 1898 je tudi izšel zakon o poimenovanju občin in drugih krajev, ki je imel raznarodovalen pomen. Ženavlje je dobilo ime Gyanafa.

Meseca decembra 1919 so bili v šoli nastanjeni vojaki, zato se je šolsko leto začelo šele januarja 1920.

Po osvoboditvi je bil leta 1948 po prizadevanjih učitelja Škergeta zgrajen vaški dom, v katerem je bila trgovina, shramba za gasilsko orodje in dvorana za prireditve.

Veliko zaslug za vsestranski razvoj Ženavlja pa ima nedvomno učitelj Karel Škerget, ki je že med vojnama in po vojni pomagal oblikovati vas in njeno kulturno življenje.

Nedaleč je Tromejnik, stičišče treh držav: Slovenije, Avstrije in Madžarske. Onstran meje na Madžarskem živijo Porabski Slovenci, ki še naprej gojijo svoj stari prekmurski (porabski) jezik, seveda z močnim prizvokom in vplivom madžarščine.

V bližini so Gornji Petrovci, sedež občine Gornji Petrovci, z znano poznogotsko cerkveno arhitekturo (Nedeli) iz 15. stol., obogateno s kvalitetnimi kamnoseškimi stvaritvami in baročno obogatenim ladijskim stropom.

V vasi Boreča je prav tako poznogotska cerkev iz leta 1521 z novejšimi baročnimi oboki; blizu je Srebrni breg, ki je s svojimi 404 m drugi (tretji) najvišji hrib v Prekmurju.

Po okoliških vaseh so tudi spominske plošče NOB, med drugim v Stanjevcih na Perševi domačiji.