Franc Kuzmič

Dokležovje - sprehod skozi čas

Dokležovje, vas ki se po do sedaj znanih pisnih virih prvič omenja leta 1322 kot Doklesi, leži ob reki Muri, in sicer na 184 m nadm. višine. Pod vasjo je stara struga Mure, imenovana Šanec, v kateri priteka na površje na več mestih voda (Ribnjek, Náklo, Kapustnjak) in nato ponikne. Trate in Osrédek ob Šancu tvorita jedro vasi.

V stari strugah Mure rastejo lokvanji in na travnikih spomladi narcise. Tu se tudi začenja krajinski Murski park s poplavno floro.

Vas je včasih pripadala beltinski graščini in vse do razpada avstroogrske monarhije k županiji Zala.

Od 17. stoletja dalje

Vasi ni bilo prizanešeno niti pred Turki, kakor tudi ne pred Kruci. Iz pisnih virov zvemo, da so 19. maja 1641 kaniški Turki plenili v Dokležovju in 22 ljudi odvedli v sužnost, 4 razsekali. Dokležovčani so bili prisilijeni kot podložniki Turkom hoditi na delo celo v Kanižo.

Pisni viri omenjajo leta 1669 v vasi leseno kapelico z zvonikom, ki je bila ometana in pobeljena in leta 1756 posvečena sv. Janezu Krstniku. V njej sta bili podobi sv. Štefana in sv. Emerika. Prebivalci so sprva spadali k turniški pražupniji, nato k beltinski župniji, dokler si niso v letih 1845 - 1846 zgradili lastno cerkev ter jo posvetili sv. Štefanu, madžarskemu kraju. S tem so si prikrajšali pot v Beltince.

Kot je moč razbrati, so bili Dokležovčani versko zelo povezani s sosednjim Veržejem že od nekdaj, posebej pa z nastankom Jugoslavije, saj so jih tamkajšnji redovni bratje salezijanci oskrbovali z misijoni, duhovnimi vajami, tridevnicami in predavanji.

Leta 1889 so v vasi odprli katoliško ljudsko šolo, ki je bila v kmečki hiši, sicer last verske občine. Na pobudo prizadevnega učitelja Ivana Benkoviča so sezidali šolsko poslopje z eno učilnico in stanovanje za učitelja. Učitelj Benkovič je imel nad 100 učencev, poučeval je še verouk, obenem pa slovel kot zgleden poljedelec, živinorejec in čebelar. Med njegovimi učenci naj omenimo Ivana Jeriča, poslanca SLS, župnika, dekana ter častnega kanonika.

Šola je postala leta 1913 dvooddelčna.

Vse od ustanovitve do razpada avstroogrske monarhije so v šoli poučevali samo v madžarščini, saj nekateri učitelji sploh niso znali niti besedice slovenski, kot na primer Istvan Török.

Statistična podoba prebivalstva v vasi:

1869 - 409 preb.

1880 - 506 preb.

1890 - 593 preb.

1900 - 668 preb.

1910 - 730 preb.

V stari Jugoslaviji

 

Od leta 1921 je poučeval na šoli Vlado Košenina, ki je po upokojitvi Benkoviča leta 1925 prevzel še upraviteljstvo. Sledila sta mu Davorin Tratnjek in Albin Čič.

Leta 1927 je postala šola trioddelčna; ena učilnica je bila v zasebni hiši.

Med učitelji naj omenimo še Vladka Majhena (1934-1937), ki je po vojni prevzel vidno mesto v šolstvu v republiki.

V letu 1940 sta bila ponovno dva oddelka s 148 učenci.

Konec prve svetovne vojne je prinesel tudi boljševiško revolucijo in njen pljusek so spoznali vaščani, ko so boljševiki v vasi pred cekrvijo postavili vislice.

Domačini so imeli s prebivalci desnega brega Mure dobre stike. V času po prvi svetovni vojni, ko se je odločalo za Prekmurje, če bo teritorialno v sklopu Madžarske ali Slovenije, oz. bodoče Jugoslavije, so Dokležovčani čez Muro prevažali narodne osvoboditelje.

Domačini so sebe in tovor prevažali s čolni. Leta 1922 je bil zgrajen leseni most čez Muro, 22. novembra 1924 pa je stekla železniška proga med Ormožem in Mursko Soboto in vas je dobila železniško postajo.

Na Muri je bila tradicija posebnih rečnih, "mlinov na Muri", tudi Dokležovje jih je imelo.

Že pred drugo svetovno vojno so bile opravljene velike regulacije na Muri do Veržeja oz. Dokležovja. Znani so bili takoimenovani "büjraši".

Z leti je edini most čez Muro dotrajal, bil v slabem stanju in obstajala je nevarnost, da ga bo že večja voda odnesla.

Leta 1931 je bilo v vasi 785 prebivalcev, 126 hiš, 152 posestnikov, 2 kočarja, 2 najemnika.

Med obema svetovnima vojnama je Dokležovje kot dolnji del Prekmurja spadalo pod srez v Lendavo.

Komisija za likvidacijo agrarne reforme v Mariboru je izdala v letih 1933 - 1939 odloke, s katerimi je na veleposestvu grofice Marije Zichy iz Beltinec določila agrarne subjekte na zemljiščih, je v Dokležovju 98 agrarnih interesentov prejelo 129 or. 1444 č. sež.

Vas je leta 1931 štela 786 prebivalcev.

Med vojno

Cestni in železniški most sta bila med vojno večkrat močno poškodovana.

Aprila 1945 so bili boji med nemško in sovjetsko vojsko za to mostišče.

V času okupacije je bil pouk spet v madžarščini in šolo so leta 1942 razširili v štirioddelčno in prizidali dve učilnici; upraviteljici sta bili Margit Pál in Ema Pintér.

Od 29. 9. 1944 do 1. 4. 1945 je bila v šoli nemška postojanka, nato pa so se v njej nastanili rdečearmejci.

V času okupacije je vaščane duhovno oskrboval Martin Törnar iz soboškega martinišča, avgusta 1942 je vas postala samostojna duhovnija; za prvega ekspozita je bil imenovan Ivan Koren. Leta 1944 je postalo Dokležovje župnija. Obsegali so (in še sedaj) le vas Dokležovje. Istega leta je bilo zgrajeno tudi župnišče.

Po vojni

Prva povojna leta so bila v znamenju zidanja vaških in gasilskih domov. V vasi je bil takšen gasilski in vaški dom zgrajen leta 1949.

Župnija je leta 1950 dobila še gospodarsko poslopje. Cerkev so leta 1953 obnovili. Po Korenovi smrti (1967) je župnijo vodil že upokojeni duhovnik Mihael Jerič in leta 1970 jo je prevzel Martin Juračak, in to vse do leta 1985, ko je župnijo prevzel Anton Rozmarič, od leta 1989 do 1996 župnik Andrej Rigler, sedanji župnik pa je Anton Horvat.

Nekaj mladih vaščanov se je odločilo za duhovniški poklic, med njimi največ, verjetno pod vplivom salezijancev iz Veržeja, za salezijanski red, katerega prvenstveno poslanstvo je vzgoja. Med njimi so Alojz Kovačič (1934), Alojz Fras (1941), Ivan Bakan (1936), Štefan Pintarič (1940), Alojz Zver (1941), Branko Balažic (1985). Med duhovniški stan sta se zapisala tudi brata Ivan Jerič (1924) in Mihael Jerič (1936).

Vas je dobila leta 1963 otroški vrtec.

Mline na Muri so razdrli leta 1964.

Po letu 1965 so dobili ob reki Muri še obrambne nasipe.

Železniško postajališče so ukinili leta 1969.

Statistična podoba vasi:

1948 -  937 preb.

1953 -  927 preb.

1961 -  916 preb.

1971 - 1009 preb.

1981 -  970 preb.

1991 -  974 preb.

2002 – 960 preb.

Prebivalci v vasi se ukvarjajo s poljedelstvom, živinorejo, sadjarstvom, svojčas so pridelovali domači sir in maslo, žgali sadjevec, izdelovali korita, tkali domače platno, razvito pa je bilo tudi čebelarstvo.                        

Domačini: Ivan Jerič (1891-1975), Matija Gregor (1885-1975), solunski borec in napredni poltični delavec.