FEBRUARSKA DROBTINICA - Kuhinja z ognjiščem

Črna kuhinja v Cilini iži na Gornjih Slavečih leta 2020. Foto: Tomislav Vrečič.

V kuhinji ni bilo prostora za shranjevanje jedi in posode, to je onemogočal dim, ki se je širil po prostoru. Hkrati je bil prostor premajhen za večja kose pohištva in kuhinjsko opremo. Poimenovanj za črno kuhinjo, po kateri se je valil dim iz peči proti stropu in ven skozi dimnik ali luknjo nad vhodnimi vrati, je veliko: sajava künja (Prosečka vas), dinasta künja (Gornji Senik), dinasta tjonja – vöokajena od dina (Števanovci), na din künja (Neradnovci), črna kühna (Rački Vrh), künja na din (Šalovci), črna kühja, kühja na cug (Ženik). Črna kuhinja je imela dva tipa stropov; v Prekmurju največkrat lesenega in ravnega, v Slovenskih goricah pogosto velbanega, torej opečnato obokanega.

Črna kuhinja je imela zidano ognjišče s polico pred vhodom v peč - predpeč, imenovano istovje (Dolnja Bistrica), komen (Okoslavci, Rački Vrh), jestije, djestije (Filovci). Na njem so med drugim kuhali ali pogrevali jedi, za katere so iz peči potegnili žerjavico. Notranjost peči je bilo potrebno redno mazati z ilovico, vsako leto po dvakrat. V peč so največkrat zlezle gospodinja same ali so v zameno za plačilo v naturalijah to storile Rominje in občasni obiskovalci.

Kasnejše krušne peči so imele že dimnik tako, da se dim ni širil prosto po prostoru. Ko so začeli vgrajevati v kuhinjo štedilnike in kuhinja postane čista in svetlejša, so si nekatere gospodinje dale postaviti v del gospodarskega poslopja peč, imenovano bik. Takšna peč ni imela pečnic, v njej pa so še vedno pekli kruh in različne pogače.

V času krušnih peči je bila posoda večinoma lončena, nekateri kosi posode so bili kovinski. Čim začnejo podirati črne kuhinje, kasneje krušne peči in vgrajevati zidane ali prosto stoječe štedilnike na drva, začne iz kuhinj izginjati tudi lončena posoda.

Risba – akvarel črne kuhinje nekje na Dólinskem v petdesetih letih 20. stoletja.  Hrani PMMS.

Risba črne kuhinje v Vanči vasi leta 1973. Hrani PMMS.