Knjižnica

 
Knjižnica PM MS
Knjižnica PM MS

Zgodovina

Knjižnica ima svoje prve zametke sicer v letu 1932, ko so začeli študentje zbirati po terenu predvsem stare knjige v prekmurščini. Te so bile potem temeljni fond knjižnice leta 1935 ustanovljenega Muzejskega društva. V času vojne so hoteli Madžari med drugim odpeljati tudi knjižnico na Madžarsko, ki je štela 492 enot, pretežno starih tiskov, vendar so po posredovanju dr. Avgusta Pavla ostale v Murski Soboti in so bile pozneje fond Pokrajinske in študijske knjižnice, pretežno kot raritete.

Z ustanovitvijo Pokrajinskega muzeja za Pomurje leta 1955, ki je začel delovati leta 1956, je tako knjižnica nastajala iz nič.

Knjižnica danes

Knjižnica Pokrajinskega muzeja šteje čez 19.280 inventariziranih enot, domačih in tujih monografskih in periodičnih publikacij s področja etnologije, antropologije, muzeologije, konservatorstva in restavratorstva, publikacije vezane na zbirke muzeja v okviru posameznih kustodiatov, od tega 95 % humanistke, poleg tega pa še veliko literature in neknjižnega gradiva, in je največja specialna knjižnica v regiji.

Knjižnica je odprta tudi za javnost in se je poslužujejo poleg zaposlenih v muzeju še učitelji, profesorji, dijaki in študentje.

Hrani prav tako nekaj knjižnih raritet, ki so shranjene v trezorju, kakor tudi nekaj rokopisov. Posebnost so zvitki svetopisemskih besedil v hebrejščini, ki so iz nekdanje soboške sinagoge.

Njen pomen je, da zbira in hrani, poleg Pokrajinske in študijske knjižnice, knjižno dediščino regije. Urejena je po UDK sistemu.

Pomembne so tudi zapuščine nekaterih vidnih raziskovalcev pokrajine (Franc Šebjanič, Miroslav Štubl, Jože Kološa Kološ, Ivan Škafar, Bela Sever idr.), ki so neprecenljiv vir za nadaljnje raziskovanje pokrajine ob Muri, saj je v njihovih zapuščinah shranjenih veliko kopij in zapisov.

Zadnje čase se uvaja prav tako digitalizacija in določeno gradivo na spletnem portalu.

Dejavnosti

Nabava, dokumentiranje, hranjenje in posredovanje gradiva uporabnikom (muzejski kustosi, študentje, laiki...) izdelava hemeroteke (izrezovanje člankov iz dnevnega časopisja), vodenje bibliografij sodelavcev muzeja, izmenjava publikacij, ki jih izdaja muzej, s sorodnimi domačimi in tujimi ustanovami.


Zgodovina knjižnic v Prekmurju

V Prekmurju so knjižnice dokaj pozno nastopile svoje poslanstvo, saj pri nas npr. ni bilo samostanov, da bi se ohranile vsaj samostanske knjižnice. Imeli so jih le grofje po gradovih. Tudi ni znano, ali je Murska Sobota leta 1875 skupaj s kazinom dobila tudi čitalnico, kot je bilo takrat pač običajno. Članek D. Dolinaya v soboškem tedniku Muraszombat és Vidéke leta 1890 izraža med drugim potrebo po ljudskih knjižnicah in to podkrepljuje z dejstvom, da na Madžarskem (pod katero je spadalo Prekmurje vse do leta 1919) od 15 milijonov ljudi bere knjige le milijon bralcev. Kljub potrebi po knjižnicah so le-te v naši pokrajini začeli ustanavljati šele po letu 1899, in to društva.Tako je prvo prosvetno društvo v Murski Soboti Vasvármegyei Kultúregyesület (Prosvetno društvo v Železni županiji) ustanovilo tudi svojo knjižnico. Toda društvene knjižnice so smeli obiskovati le člani društev. Ker so bila ta društva namenjena tukajšnjim Madžarom in za pomadžarjevanje, so bile seveda tudi knjige v teh knjižnicah le madžarske.

Okrog leta 1906 je bila v Murski Soboti odprta knjižnica Gazdakör könyvtára (Knjižnica kmečkega društva), ki je poslovala le eno uro na teden. V omenjenem času je tudi znova oživel soboški kazino s knjižnico, ki je delovala vse do razpada avstro-ogrske monarhije.

V madžarski statistiki iz leta 1911 zasledimo, da je v tem letu v našem mestu delovala Dunántúli Közművelődési Egyesület Népkönyvtára (Ljudska knjižnica prekodonavskega prosvetnega društva v Železni županiji), ki jo je podpiralo Prekmursko madžarsko društvo s 50 kronami letno. Imela je le 331 zvezkov, izposodila 377 enot, od tega 350 enot leposlovja. Javne knjižnice še vedno ni bilo, nastala pa je v tem času še ena društvena knjižnica - Polgári Kör (Meščanski klub), ki je delovala do leta 1929.

V Prekmurje so prihajale tudi knjige Mohorjeve družbe, Slovenske matice in druge slovenske knjige, ki pa zaradi nastopajoče madžarizacije v naši pokrajini niso bile zaželene. V 20. stoletju se je pojavil še domači lokalni tisk, tako verski kot posvetni, zato lahko za čas med obema svetovnima vojnama tudi razumemo upad dotoka mohorjevk in ostalih slovenskih knjig na to področje. Pri tem je pomemben še podatek, da je prišlo do leta 1919 z desnega brega Mure k nam približno 2.600.000 izvodov časopisov (novin) na 11.500.999 straneh.

Naše mesto je dobilo prvo Narodno čitalnico leta 1920; domovala je v takratnem hotelu Dobray. Njen celotni inventar je leta 1923 prevzela knjižnica Sokolskega društva iz Murske Sobote. Grofovske knjižnice, ki so bile sicer zasebne, so hranile na svojih policah zelo bogato zalogo knjig v različnih jezikih, tako strokovnih kot leposlovnih, celo inkunabule. Toda njih usoda je bila dokaj različna in tragična.

Po prvi svetovni vojni so si v Prekmurju - tako, kot povsod drugje - utirale poti razne stranke in gibanja. V svojih programih so se zavzemale tudi za knjižnice in njih ustanavljanje. Leta 1922 je bila v Murski Soboti npr. ustanovljena sokolska knjižnica, ki je sprva delovala v prostorih že omenjenega hotela Dobray, od leta 1929 naprej pa v novih, lastnih društvenih prostorih. V knjižnici so se našle pretežno knjige, pisane v duhu Sokola, veliko je bilo v njej knjig za mladino in dosti strokovne literature s področja sokolstva. Imela je svojo čitalnico in nudila obiskovalcem v branje časnike. Leta 1935 je delovalo osem potujočih knjižnic, in sicer tam, kjer so bile čete. Potujoče knjižničarstvo je bilo organizirano tako, da so knjige vozili dijaki na kolesih v nahrbtnikih. Knjige je okupator skupaj z arhivom leta 1941 odpeljal ali uničil.

Od leta 1924 najprej je delovala tudi knjižnica Jugoslovanske matice. Ta je imela leta 1930 kar šestindvajset potujočih "ambulantnih" knjižnic, v vsaki 30 - 60 knjig, skupaj približno 1200 zvezkov. Po razpustu Matice je knjižno gradivo prevzela Soča. Javna borza dela v Ljubljani, ekspozitura v Murski Soboti, je leta 1929 kupila 37 knjig pripovedne in praktične vsebine za sezonske delavce v Franciji in Nemčiji, ki pa so jih morali po prihodu domov vrniti. Do leta 1935 je Zveza kulturnih društev Maribor ustanovila v krajih v Prekmurju dvaindvajset javnih ljudskih knjižnic; njen namen je bil ustvariti nekak temelj za nastanek domačih knjižnic. Vsaka taka knjižnica je imela okrog 60 knjig. Obisk v njih je bil dokaj dober, zlasti je bil dober v zimskih mesecih.

Začetki strokovne knjižnice na našem področju segajo v leto 1932, ko so študentje začeli na terenu zbirati stare prekmurske in druge tiske; nabrali so jih kar precej, zato so pripravili razstavo, a fond pozneje, leta 1935, izročili v tem letu ustanovljenemu Prekmurskemu muzejskemu društvu. Ob popisu leta 1943 je imela ta društvena knjižnica 492 enot, med temi veliko knjig starejše prekmurske književnosti, med njimi celo redke tiske, tekoče tiske in nepopolne primerke periodike. Ta fond je pozneje prevzela novoustanovljena soboška študijska knjižnica. Knjižnica Kluba prekmurskih akademikov je štela 1936. leta okrog 4000 knjig. Knjižnično mrežo je uspelo organizirati šele v letih tik pred vojno, in to pretežno v goričke predele pokrajine. Knjige za posamezne krajevne centre so bile pripravljene in shranjene v posebnih lesenih kovčkih ali omaricah, iz katerih so tudi izposojali. V taki omarici je bilo približno 50 do 100 knjig, pač glede na obseg knjige in število prebivalstva.

Kot nekakšna protiutež levo usmerjenemu Klubu prekmurskih akademikov (KPA) je delovalo katoliško akademsko društvo Zavednost, ki je za svoje člane prav tako imelo manjšo knjižnico. Nekatera Društva kmečkih fantov in deklet, ki jih je bilo pred drugo svetovno vojno v Prekmurju kar nekaj, so tudi imela manjše knjižnice, nekatera med njimi so si izposojala gradivo celo od KPA. Zelo lepo so delovala zlasti na Goričkem.

V času med obema vojnama so v večjih krajih zaživela razna prosvetna društva, ki so prav tako imela svoje knjižnice, seveda dokaj skromne. Knjižnice nekaterih društev so začele ponujati izposojanje knjig tudi nečlanom, zlasti tiste KPA in DKFD, sokolske, prosvetne in leta 1940 odprta knjižnica Delavske zbornice, ki je premogla fond 1000 enot knjig.

Pri tem moramo omeniti še šolske knjižnice, čeprav je bilo v njih zelo malo knjig; le-te so zadoščale le za osnovno obvezno branje. Šole tudi niso imele posebnih prostorov za knjižnice, ampak so bile knjige spravljene po omarah v učilnicah ali zbornicah.

Okupacijska raznarodovalna politika tudi knjižnicam ni prizanesla. Okupator je odstranil vse slovenske knjige, vrednejše pa je odpeljal v madžarska kulturna središča. Vneti ljubitelji literature so nekaj knjig rešili tako, da so jih skrili po domovih.

Iz tega kratkega zgodovinskega prikaza je moč priti do ugotovitve, da je bila v Prekmurju najprimernejša oblika posredovanja knjig potujoča knjižnica, ki je tako zlahka našla pot v vsako vas, do vsakega človeka, ki si je knjigo zaželel, našla pot ob zelo minimalnih stroških.

Franc KUZMIČ