Obredi in običaji med Židi ob smrti

 

Obredi in običaji med Židi ob smrti

Franc Kuzmič

Židje v Prekmurju so bili aškenazi, neologi, zato so bili tudi različni pogledi na življenje in smrt, s tem pa tudi običaji, ki niso bili povsod podobni.

Glede smrti in žalovanja so rabini oskrbeli številne predpise, ki so spodbujali sočutje do umirajočega in skrb za žalujočo družino.

Po pravilih bi moral človek umreti z molitvijo Šema, Jisrael (Poslušaj, Izrael!). Če umirajoči več ni mogel govoriti, je moral to storiti nekdo ob njem.

Čas od smrti do pogreba se imenuje aninut in v tem času ima žalujoči (onen) poseben status. Žalujoči so jedli na samem, niso jedli mesa in ne pili alkoholnih pijač, da bi se lahko tako popolnoma posvetili pokojniku in opravilom okrog pogreba. Žalujoči je v tem času oproščen tudi številnih verskih obveznosti.

V času pogreba so pri pokojniku bedeli, da ni bil nikoli sam. To je bil znak spoštovanja mrtvega (kevot hamet). Običaj je bil, da so mu zaželeli mir. Pogostni izreki pri tem so bili: Mir naj bo z njim (Alav hašalom). Naj nam bo spomin nanj v blagoslov! (Zihrono livraha) ali Naj bo spomin pravičnika v blagoslov! (Zeher cadik livraha).

Pokojnik, ki ni imel sorodstva, ki bi poskrbelo za njegov pogreb, je bil met micva. Po svetu so namreč posebna združenja, društva, imenovana  Hevra kadiša ali hevra kedoša, ki se ukvarjajo z vsemi pogrebnimi opravili. V času bolezni bolnika tudi obiskujejo in pokličejo zdravnika, žalujoči družini pa pripravijo po pogrebu kosilo ipd.

Po smrti so pokojnika umili. Ta obred se imenuje čiščenje ali pranje (tahara ali rehica). Umivanje so opravili doma. Umivalci (rohacim) so se vedli do trupla nadvse spoštljivo.

Obred so začeli tako, da so truplo položili na tla, če je bilo mogoče, na kamnito ležišče na razgrnjeno rjuho. Umivali so ga s toplo vodo, začeli pri glavi in končali pri nogah. Oprali so tudi lase in jih počesali. Prav tako so uredili nohte. Po izjavah nekaterih informatorjev so pokojniku namazali nohte z rumenjakom. Prt je služil za sušenje. Po končanem umivanju so truplo zavili v čiste rjuhe, dobro posušili in nato pokojnika oblekli v oblačilo, imenovano tahrihim. Obleka je bila iz belega, najpogosteje iz lanenega platna. Po predpisih je morala biti sestavljena najmanj iz treh delov, sešita pa brez obrobka, vozlov in s širokimi šivi.  Do 16. stol. so šivali posmrtno obleko v različnih barvah (črna, bela, celo pisana), od tedaj pa samo belo. Moškemu so dali na glavo belo čepico, ženski pa bel predpasnik. Nekoč so pripravljali luksusne pogrebe in šivali dragocene posmrtne obleke, da bi s tem pokojniku izkazali spoštovanje. Veliki izdatki so vodili v še večje uboštvo. Zato je rabi Gamliel ukazal, naj pokojne pokopljejo v preprostih platnenih oblačilih. Od tedaj naprej je sledil običaj skromnega pogreba.

Noge so morale biti iztegnjene, roke sklenjene na srcu. V spoštovanje do pokojnika je moral biti pogreb čimprej.

Pobožni Židje so si pripravljali svojo posmrtno obleko že v času življenja. Še iz talmudskih časov je običaj, da so pokojnika pokopali s talitom, katerega so uporabljali v času življenja. Ves ta čas je gorela sveča.

Krsta (aron metim) je bila izdelana po strogih verskih predpisih iz ravnih neobdelanih desk pravokotne oblike s šestimi deskami brez okraskov in kovinskih žebljev. V času Hašmojencev so kosti pobrali in jih shranili v »krste« iz kamna ali gline. V času Talmuda naj bi uporabljali krste le za prenos trupel v oddaljene kraje. Otroke, stare do 30 dni, so nosili na rokah, do enega leta v krstah, starejše na nosilih. Rabine v vzhodni Evropi so pokopavali v krsti, narejeni iz mize, za katero so v času življenja študirali. V 16. stol. je prevladoval kabalistični pogled, t.j. da mora biti truplo v neposrednem stiku z zemljo zaradi izpolnitve bibličnega izreka, da je človek iz prahu in se v prav tudi vrne. Pravoverni Židje so se tega strogo držali. Celo tam, kjer je bila po zakonu predpisana krsta, spodnje deske niso smeli pritrditi ali pa so jo preluknjali. Duhovnikom (kohanim) krste niso luknjali, ampak so dali v krsto le vrečko zemlje iz Erec Jisraela.

V nekaterih verskih občinah so dali pokojniku v roke še palico, da bo ob Mesijevem prihodu lahko hodil. Učenim rabinom so dali v krsto še zvitek Tore. V nekaterih krajih Bosne in južne Srbije so krsto nad grobom razbili in pokojnika z razbito krsto spustili v grob.

Pogrebi sprevod (levaja) je bil enak tako pri bogatih kot pri siromašnih. Če je bilo na dan več pogrebov, so pokopavali po vrstnem redu umiranja, izjemoma po dogovoru.

Pogrebni obred se je navadno začel na domu. Bile pa so tudi razne izjeme, saj je bil na primer pogreb soboškega veletrgovca in predsednika židovske verske občine Edmonda Fürsta leta 1929 iz soboške bolnišnice na židovsko pokopališče. Pred mrtvaškim vozom s konjsko vprego so na čelu sprevoda nosili Davidovo zvezdo, kar pa ni bilo pravilo. Nato so šli moški, potem je sledila krsta, za njo duhovnik in na koncu ženske. Sprevod je bil izredno dobro delo (micva). Med potjo so se večkrat ustavili in počivali.

V naših krajih so imela pokopališča ob vhodu vežice, kjer je bil krajši obred. Nato se je pogrebna povorka pomikala proti grobu. Krsto so nesli h grobu  najožji svojci (otroci, bratje). Pri odprtem grobu je imel rabin nagovor oz. pridigo in molitev (kadiš). Nato so krsto spustili v zemljo.

Prvi je vrgel zemljo v grob rabin s temu primernim izrekom. Običaj je bil, da so vsi prisotni z eno lopato vrgli v grob tri lopate zemlje.

Po pravilih je moral pokojnik gledati proti vzhodu. Vencev in cvetja niso dajali na grobove. Če je že kdo kaj prinesel, so to po pogrebu odstranili, saj polaganje cvetja na grobove pri ortodoksnih Židih ni bilo dovoljeno, ker je bil to po njihovem prepričanju poganski običaj (hudak hagoj). Mrtvih se spominjajo s kamenčki. Ko se spomnijo na pokojnika, poberejo kamenček in ga ob prvi priliki položijo na grob. Ta simbolizira klenost, trdnost, vztrajnost, neuničljivost ipd.

Ko so zapuščali pokopališče, je pred vrati stala revnejša Židinja z lesenim škafom vode in vsakemu iz lončka polila na prste vodo. V zahvalo za to uslugo so ji metali v škaf kovance. Kakšnega kovanca so bili deležni tudi otroci, ki so ob večjem pogrebu pomagali nositi od bližnjih sosedov vodo.

Aškenazi so za pokoj duše ob pogrebu brali ali peli molitev Male rahamim, kar v prevodu pomeni: Bog, ki si poln usmiljenja. Pri sefardih je bila molitev aškava ali počivanje v miru. Ponovili so jo tudi 30 dni po pogrebu in ob obletnici smrti (jarcajt).

V sinagogi so po branju Tore molili za dušo pokojnika. V molitvi, imenovani jizkor (Naj se spomni), omenjajo imena pokojnih članov ožje in širše družine (očeta, matere, bratov, sester, otrok itd.), ob raznih priložnostih pa imena pokojnih velikanov in uglednih ljudi. Ta običaj je nastal v 11. stol., v času križarskih vojn, ko so križarji pobili na tisoče nedolžnih Židov. Občine so njihova imena zapisale v posebne knjige in jih brali v sinagogah v času med pasho in šemini acerata. Pozneje se je ta običaj razširil še na druge praznike.

Zelo stari običaj na pokopališču ob krsti je bilo še trganje ali rezanje obleke (keria), ki se je opravljalo stoje, namreč po pojmovanju, da moramo žalost in nesrečo sprejeti pokončno. Moškim so rezali telovnik ali obvratnik, nekateri samo podlogo. Ta običaj ima svoj izvor že iz časa, ko si je očak Jakob raztrgal svoja oblačila, ko je zvedel za sinovo smrt. Že v času Talmuda so si raztrgali (pretrgali) oblačilo le z enim rezom.

Žalovanje (avelut) so začeli takrat, ko je bil grob zasut.

Obiskovanje in tolaženje žalujočih je predstavljalo dobro delo.

Ekshumacija je po židovski tradiciji prepovedana, izjema je le tedaj, ko se posmrtni ostanki prenesejo v »Sveto deželo« ali z nežidovskega pokopališča na židovsko.

Po vrnitvi s pokopališča so prijatelji ali sosedje pripravili žalujočim kosilo, imenovano kosilo tolažbe (seudat havraa), saj po predpisih žalujoči tega niso smeli pripraviti sami. Prvi obrok je bil pripravljen iz trdo kuhanih jajc in kruha, kar ima simbolični pomen, saj je bilo jajce že od nekdaj simbol življenja in vstajenja, kruh pa človeka krepča, serviran pa je v košaricah, spletenih iz vrbja. Žalujočim so lahko postregli še z lečo.

Žalujoči so ostali doma sedem dni, sedeli na tleh ali nizkih trdih klopeh, na vrečah, napolnjenih s slamo in so bili bosi. Prepovedana so bila tudi vsa opravila. Milejše kriterije imata le mlada žena in dekle. Žalujoče obiskujejo prijatelji in znanci ter jih tolažijo. Žalujoči še trideset dni po smrti ožjega člana družine niso smeli obleči nove obleke, se ne briti in striči, niti udeleževati zabav. Navadno je žalujoči v tem času v sinagogi še menjal prostor. Veliki prazniki so žalovanje prekinili oziroma skrajšali. Tudi rabini so odvračali ljudi od pretiranega žalovanja. Vseh sedem dni je v hiši gorela sveča ali oljenka.

Običaj je še bil, da so bili žalujoči eno leto oblečeni v črnino kot znak žalovanja. Otrok v črnino niso oblačili.

Za obisk pokojnih na pokopališču ni bilo posebnih predpisov. Navada je bila, da so grob obiskali 9. ava, v mesecu elulu, med roš hašano in kipurjem, ob obletnici smrti ali dan prej. Vsak enkrat letno so grobove temeljito očistili.

Ob obletnici smrti so imeli za pokojnikom komemoracijo. Zjutraj in zvečer so v sinagogi brali kadiš. Mnogi so se celo postili. Tega dne so dajali tudi miloščine. Prižgali so svečo, ki je gorela 24 ur.

Nagrobnik (maceva) so postavili običajno po enem letu. Do takrat je bilo na grobu le nekakšno leseno znamenje z imenom v obliki deščice. Nagrobniki so bili preprosti, napisi v madžarščini, nemščini, hebrejščini in slovenščini. Na soboškem pokopališču so bili spomeniki pretežno iz pohorskega granita in črnega marmorja, postavljeni pokonci. Na nagrobnikih levitov je bil pogosto vklesan vrč kot simbol nekoč njihove funkcije v hramu, na Kohnovih nagrobnikih pa simbol roke, njihova pravica blagoslavljati.

Nekateri nagrobniki so imeli še krajše napise, kot Šalom (mir), Pe in Tet itd.

Pokopališče je bilo zunaj naselja, če je to le bilo mogoče. Murskosoboško židovsko pokopališče je bilo na robu mesta, v neposredni bližini mestnega pokopališča, lendavsko v Dolgi vasi, beltinsko pa prav tako zunaj vasi.

Grobovi in pokopališča so bila za Žide sveti kraji, zato niso vstopali razoglavi, na njih prav tako niso kadili, ne jedli in ne pili.

Ob velikih praznikih so molili še hoskaro (akšava) za kraljev večni mir.