Običaji in verski obredi med Židi

 

Običaji in verski obredi med Židi

Franc Kuzmič

Židovski verski obredi so zelo povezani z običaji. Z verskimi predpisi je bilo namreč zaznamovano celotno življenje, vsi pomembni dogodki, od praznikov in vse do prehrane.

Rabin je zgolj v vlogi učitelja Postave, tega torej, kako je potrebno izpolnjevati verske predpise, ni pa nekakšen posrednik med Bogom in ljudmi.

Med prekmurski Židi je bilo le malo tako imenovanih pravovernih, večina jih je bila neologov. Temu primerno je bilo seveda tudi njihovo pojmovanje obredov in sam pristop do njih.

Po rojstvu je prvi verski obred obreza ali berit mila. Ta se prvič omenja v Tori pri Abrahamu (Gen 17,9-14). Otroka moškega spola no namreč obrezali osmi dan po rojstvu, ko so mu na vrhu spolnega uda odstranili kožico. S tem obredom se vključuje v tako imenovano »Abrahamovo zavezo« (B'erito šel Avraham avinu).

Obrezo ali cirkucizijo poznajo tudi drugi narodi, toda pri Židih predstavlja simbol židovstva in obenem odločitev staršev, da bodo otroka vzgajali kot žida. Obreza se ni mogla preložiti, razen z zahtevo zdravnika. Opravljali so jo celo v soboto in na jom kipur (dan kesanja, sprave).

Čeprav lahko opravi obrezovanje kdorkoli izmed Židov, celo ženska, v kolikor ni moškega, je to vseeno opravljal mohel, strokovnjak z osnovami medicine, pooblaščen od rabina. Obrezovanje so opravljali v sinagogi, doma ali v bolnišnici. Po tem obredu je pripravil otrokov oče doma pojedino. Glavni udeleženci pri obrezovanju so otrokov oče, mohel in boter (sandek). Po izročilu pa je prisoten še četrti, nevidni udeleženec – prerok Elija, ki je zaščitnik otrok.

Sam obred je svečan dogodek. Ena od žensk je prinesla dečka in ga izročila očetu. Ta ga je predal mohelu, k ga je položil na »Elijev prestol«. Nato je dečka dvignil in ga položil na blazino, ki je bila na kolenih sandeka (botra), pri aškenazih ga imenujejo kvater. V tem položaju je mohel opravil obred in obenem izrekel primeren blagoslov. Nato je mohel bral molitev, nakar so dali otroku ime. Po običaju so dajali otrokom pretežno starozavezna biblična imena, hebrejska. Med prekmurskimi Židi so bila tudi druga vsakdanja imena (v Prekmurju na primer: Josip, Izidor, Pavel, Ivo, Aleksander, Evgen, Maks, Jolanka, Ladislav itd.). Starši praviloma niso smeli nikomur vnaprej povedati otrokovega imena, kajti po kabali je šele z obrezo resnično povezan z Bogom in je tudi docela človeški. Da bi dečka zaščitili pred demonsko kraljico Lilit, opravijo v noči pred operacijo še razne rituale.

Vloga sandeka pomeni zelo veliko čast, saj je sandek kakor oltar, na katerem se deček ob vstopu v zavezo obreze daruje Bogu. Sandekovo sodelovanje je nagrajeno z obiljem blagoslova in tudi vse, kar pozneje podari dečku, je v znamenju priznanja te obogatitve.  V nekaterih skupnostih ni priporočljivo biti eni družini dvakrat boter. Ženska zaradi spodobnosti ne more biti sandekinja.

Tudi prekmurski Židje so opravljali obrezovanje v sinagogi, premožnejši celo doma. Obrezovanje je opravljal običajno kantor. Otroke so oblekli v belo. Poleg ožjih članov družine so obredu prisostvovali še rabin in bližnje sorodstvo. Obred so spremljali z ustreznimi molitvami. Po obredu je bilo na otrokovem domu slavje.

Med Sobočani je krožila hudomušna, a neresnična govorica, da prisotni Židje v sinagogi med obredom dvigajo roke in komu pade v dlan koščica, ta da bo otrokov boter.

Obrezati so morali tudi vsakega moškega, ki je prestopil v židovsko vero. Ta sicer ni bil žid (jud), ampak le pojudenec.

Z dopolnjenimi trinajstimi leti in enim dnem je postal Žid moškega spola versko polnoleten in osebno odgovoren za večino svojih verskih opravil. Do tega časa je zanj odgovarjal oče. Zdaj je postal bar micva (dobesedno: sin zapovedi, obvezen) vse do smrti.

Z versko polnoletnostjo je imel deček pravico biti poklican v sinagogi k oltarju »na Toro«, kar pomeni, da je lahko tudi sam bral.

Bar micvo so opravljali prvo soboto (šabat) po dopolnjenem trinajstem letu starosti dečka ali v dneh, ko so brali Toro. Slavljenec je navadno pel haftaro, lahko pa bral tudi druge dele, za katere ga je pripravil njegov rabin. Po dečkovem nastopu je imel rabin daljši govor, molitev, sledilo pa je tudi petje. Dečkov oče se je ob blagoslovu zahvalil Bogu, da ga je odvezal odgovornosti za sinova bodoča dejanja.

Haftara je odlomek iz knjige prerokov, ki so ga brali ob posebni intonacijo (nigun). Haftara dobesedno pomeni konec ali sklepno branje. Običajno, čeprav ne vedno, ima haftara po vsebini neko podobnost z dogodkom, ki je za ta dan opisan v Tori. Domnevajo, da je haftara uvedena v 2. stoletju pred n. št. kot zamenjava branju Tore. Antioh IV. je namreč prepovedal branje Tore pod grožnjo smrtne kazni. Običaj branja haftare se je ohranil tudi po prenehanju Antiohove prepovedi. Oseba, ki je poklicana k branju haftare, se imenuje maftir.

Prekmurski Židje so običajno povedali naučeno molitev, ki jim jo je pripravil rabin, saj hebrejščine niso obvladali. Čeprav aškenazi, jidiša niso govorili, ampak nemščino, madžarščino, srbohrvaščino, slovenščino in domačo prekmurščino.

Pozivanje k branju Tore je predstavljalo znamenje dosežene zrelosti. To je bil prvi javni nastop v novi vlogi polnopravnega člana skupnosti. Od tega trenutka je bil deček med drugim sposoben za tefilin in prištet za člana v minjanu. Minjan je namreč skupina desetih moških, starih nad 13 let, ki predstavlja število, potrebno za opravljanje določenih skupnih molitev in nekaterih drugih verskih obredov. Telifin sta črni usnjeni kockici, ki vsebujeta pergament s štirimi svetopisemskimi odlomki in sta z jermeni privezani k levici in čelu. Nosijo ga lahko samo odrasli (ko opravijo bar micvo) moški. Nekateri so prepričani, da kdor ga nosi, je nagrajen z dolgim življenjem.

Pri obredu so bili navzoči ožji člani družine, sorodniki in drugi.

Običajno je na bar micvo priredil otrokov oče doma svečanost, na kateri je imel deček govor s poučno vsebino. To je bila hkrati priložnost, da je staršem izrekel svojo zahvalo za njihovo ljubezen in skrb.

Od staršev in sorodnikov je prejel razna spominska darila. V Prekmurju so bile to običajno ure, prstani, obeski z Davidovo zvezdo ipd.

Med Židi je bil znan še obred bat micva (hči zapovedi), ki je bil za dekleta, ki so postala bar micva z dopolnjenim dvanajstim letom in enim dnem, kajti ženske dozorevajo prej kot moški. Obred bat micva je znan v reformističnih in konservativnih židovskih skupnostih. Običaj je novejšega datuma in je nastal v obdobju emancipacije žena. Uradno je bil uveden v Franciji in Italiji, od koder se je razširil še drugam. V sinagogah v Izraelu se praznuje tako, da se oče in bratje deklice pokličejo k Tori, kjer je pridiga, deklica pa dobi darila. V nekaterih krogih deklicam ne dovolijo brati iz Tore, ampak samo izbrane odlomke iz drugih besedil. V nekaterih krogih praznujejo samo kot rojstni dan v krogu družine. Bat micvo navadno slavi več deklet skupaj, pogosto v nedeljo in ne v soboto kot pri dečkih.

Obred bar micva je zelo različen. Ponekod ga opravijo v sinagogi ob branju haftare in posebnih molitev, ponekod pa doma ali celo v šoli.

Seveda ženske smejo biti v času bogočastja v sinagogi samo na balkonu.

Nastop nacizma in z njim druga svetovna vojna ni prizanesla niti prekmurskim Židom. Večina jih je končala v koncentracijskih taboriščih. Peščica teh, ki so se vrnili, pa ni mogla več organizirati omenjenih obredov v sinagogi, kvečjemu na domu ali kje drugje, kjer je pač to mogoče, rabin oziroma mohel pa je prišel od drugod.