Veščica - podoba vasi skozi stoletja

 

Veščica - podoba vasi skozi stoletja

Franc Kuzmič

Veščica - Podoba vasi skozi stoletja

 

I.                     ZGODOVINSKO ZRCALO

II.                   ŠOLSKO ZRCALO

III.                  KONFESIONALNO ZRCALO

a)     Katoličani

b)     Evangeličani

c)      Binkoštniki

IV.               KULTURNO ZRCALO

a)     Slikarji

b)     Literati

c)      Drugi

V.                 GASILSKO ZRCALO

VI.               ŠPORTNO ZRCALO

VII.              ZVONIK IN POKOPALIŠČE

I.  ZGODOVINSKO ZRCALO

Prekmurje je bilo v prazgodovini po domnevah in ugotovitvah strokovnjakov dokaj gosto naseljeno, tudi v času Rimljanov. Kako je bilo v Veščici, še ni nobenih najdb, je pa zanimiva njena okolica. Pri sosednji vasi Kupšinci je vzhodno od ceste Kupšinci - Tropovci v predelu Cerkvišče rahla vzpetina v velikosti 100 x 100 m, kjer so bili na površini opazni sledovi opeke, kamnite plošče in deli keramičnih posod. Med domačini je znano izročilo, da je nekoč tu stala cerkev in da se je "čez noč preselila na Tišino". Ekipa iz Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti je pri poskusnem izkopavanju našla 40 cm debelo antično naselbinsko plast (iz rimske dobe), najdbe pa so v soboškem muzeju.

Prav tako je sredi sosednje vasi Černelavci na Kastelišču dvignjen plato, kjer so pri poskusnem sondiranju našli med ostalim kose grafitne keramike iz mlajše železne dobe.

Po končni priključitvi Prekmurja k Madžarski v 11. stoletju, je postalo prekmursko ozemlje madžarska kronska zemlja, kar pomeni, da je s tem ozemljem razpolagal kralj. Ta ga je delil svojim velikašem v fevd. Območje med Rakičanom in Satahovci na eni strani in med Krajno in Puževci na drugi strani se v srednjeveških listinah imenuje Mura ali Belmura. V to ozemlje je spadala tudi Veščica. Nekaj časa je bilo ozemlje Belmura v posesti lendavskih velikašev Haholdov, poznejših Baničev (Banfijev). Kmalu so proti njim nastopili zarotniški güssinški grofje, jim posest nasilno odvzeli in nekaj časa vladali na tem območju. Po zmagi nad güssinškimi so v obdobju 1275-1357 bili gospodarji tega ozemlja Amadejci, graščaki od Grada na Goričkem, od leta 1365 do 1685 pa imajo to ozemlje grofje Széchy. In ko so ti izumrli, je to ozemlje kupila grofovska rodbina Szápáry in ga imela vse do razpada avstroogrske monarhije, oz. nastanka Jugoslavije.

Poleg zemljiških gospodov še moramo omeniti nižje plemiče, imenovane jobagione (stražniki, strelci konjeniki), ki so bili grofovi vojaki in pomočniki. Teh je bilo leta 1398 v Soboti okrog 20.

Veščica je bila verjetno prvič naseljena v drugem tako imenovanem poselitvenem valu.

Vas je oddaljena od Murske Sobote 3 km, leži 193 na nadmorski višini, v obsegu meri 297 hektarjev. Leta 1985 je bila gostota 115 prebivalcev na km2. Prebivalci se imenujejo Veščičarji, pridevnik je veščički.

Prva do zdaj znana navedba oz. omemba vasi je iz leta 1365, ko se vas imenuje Kyusuezciche in tudi Nogwezciche, naslednje leto (1366) pa Wezchycha "in dystrictu Beelmura", medtem ko leta 1499 Weznycze.

Nekateri so izvajali ime vasi, tudi domačini, iz besede veščina, ker je bilo nekoč v vasi veliko veščin, močvirnih predelov. Bolje bo držala domneva, da izvira ime iz besede vas, ves, vesnica, kar je na podlagi etimoloških raziskav zatrjeval tudi dr. Ivan Zelko. Gotovo je bila kje še kakšna vas z istim imenom, za to vas pa velja, da je na ozemlju poleg Murske Sobote ("in dystrictu Beelmura").

V srednjem veku je vodila mimo vasi velika tranzitna mednarodna cesta iz Nemčije na vzhod, imenovana velika cesta (via magna), omenjena med drugim leta 1348.

Kot je bilo že rečeno, je Veščica spadala pod zemljiškega gospoda pri Gradu. Ohranjen urbar iz leta 1541, kjer je omenjena Veščica z imenom villa (vas) Weschycza, izpričuje, da so bili v njej trije polkmetje. To so bili: Blasius Dyonysych, Stephanus Kooz in Ambrosius Czypar. Prav tako sta bila dva kočarja, in sicer: Laurentius Bachyany in Ambrosius Zrys. V urbarju iz leta 1593 se omenja vas z imenom Weschycza. V popisu je navedeno, da celih kmetov ni bilo, 6 jih je bilo polkmetov in 4 kočarji. Prav tako opuščenega zemljišča ni bilo. Znana imena v vasi iz tega obdobja so: Gasparus Czipott, Mattheus Zauech in Iacobus Thuff.

Urbar iz leta 1628 omenja vas z imenom Veschicza, kjer sta dva polkmeta (Gasparus Czipott in Matthaeus Zauech) ter en kočar Iacobus Thutt na opuščeni zemlji. Za Cipota je zapisano, da je sedaj svobodnjak, bil pa je hlapec biriča (uradnika, valpta) in uživa pravno varstvo pri gospodu Gregorju Batiku.

Leta 1687 je Peter Szápáry soboški grad iz zemljišče Murske Sobote z okolico kupil od Ferenca Kéryja in  njegove soproge Julije Széchy. Preden sta rakičanski in soboški grof, pod katerega je pripadala tudi Veščica, dala sestaviti novi urbar, torej pogodbo med kmeti in grofom, sta leta 1767 postavila kmetom 9 vprašanj v prekmurščini. Prvo vprašanje je bilo, če že obstaja kakšen urbar in če je, kako dolgo je. In drugo vprašanje

je bilo, če ni urbarja, ali so terjali kakšen davek, ali sploh kakšna praksa je bila. Na ti dve vprašanji so kmetje iz Veščice odgovorili prav tako v prekmurščini. Na prvo vprašanje so odgovorili, da v Veščici, kakor tudi v sosednji vasi Černelavci, ne vedo o tem nič, pri drugem pa so povedali, da so jih kljub temu kot so le mogli, vodili zemljiški gospodje na tlako (raboto). Dodali so še: "Hasna neimamo nikakvoga, škodlivosti dosta, pole nam voda poleiva, derva neimamo, pašnik je vodeni, marhe nemremo deržati i travnikov jako malo."

V eni od listin iz leta 1697 je zapisano, da je bil v času turških vpadov v Prekmurje turški vladar v Veščici Ibrahim aga, prav tako v sosednjih Kupšincih in Černelavcih. Sedež je imel verjetno v Veliki Kaniži na Madžarskem. Turki sami niso bili gospodarji, zato se niso veliko brigali, ampak so pozorno skrbeli, da so kmetje plačevali davek in izpolnjevali vse obveznosti. Med obveznostmi se navaja: davek od hiše, in sicer 1-2 f., tlaka, robota v Veliki Kaniži, najbrž pri utrjevanju trdnjave. Devetine kmetje niso plačevali, le desetino zemljiškemu gospodu generalu Adamu Bathyanyiju in baronu Petru Szápáryju.

Leta 1771 je bilo v vasi 15 hiš s 125 prebivalci.

DRUGA IMENA VASI SKOZI ZGODOVINO

1541  Weschycza
1593  Weschycza
1627  Vescsiczárul (Vis. gen. 1627)
1627/1699  Veschicza (Payr, E. eml. I, 109)
1633/1751  Vezcsicza
1698  Vescicza
1743 ex Vischicza
1751  Vezcsicza
1756  Vezicha
1786  Wechicza, Weticza
1831  Vetsicza
1853   Vescsicza
1889   Falud / Vesczicza
1921   Veščica

Vesčica Veščica je deminutivna oblika od imena ves, vas. Enako krajevno ime nastopa drugod po Sloveniji v obliki Vasca. Pomadžarjeno ime Falud je dejansko prevod slovenskega.

Urbar Petra Szápáryja iz leta 1783, ko je bila 22. decembra v soboškem gradu zapisana urbarialna tabela, izdelana na podlagi tedanjih zemljemerskih dimenzij,  ima v Veščici zapisane štiri kmete, od treh so kar trije zelo premožni: s celo kmetijo in četrt (Janos Flisar, Ivan Czirus, Matyas Nemecs) in en s celo kmetijo (Istvan Farkas).

Zemlja je lapornata in zelo rodovitna. Večji del obdelovalne površine je bil obdelan, predvsem južno od krajevne ceste (Po hrastom, Na stezi, V doli, V trnju, Med potoma, V lopati, Pri satahovski cesti). Glavne poljščine so bile pšenica, ječmen, koruza, krompir in krmne rastline. Travniške površine je imela vas pretežno na severozahodni strani (Dugi travniki). Gozd je mešan (Živice, Črnske meje, Ledavski les). V sadovnjakih so gojili jablane, slive, hruške in trto na brajdah. Lovci so poskrbeli pri Črnskih mejah (Travničec) z umetnim gojenjem divjadi (fazani, zajci, jerebice, srnjad), kjer so postavili tudi gojitveno lovsko kočo.

Na prehodu v 20. stoletje se je veliko ljudi izseljevalo, predvsem v Ameriko. Iz zapisov starih evidenc o prihajanju izseljencev v njujorško pristanišče ima Štefan Antalič (Stephen Antalics) v svojem seznamu iz Veščice le nekaj prebivalcev: Julija Maček, Lujza Maček, Luza Meikola, Mihael Novak, Fani Škrilec, Janoš Škrilec in Janoš Škrilec.

Prva svetovna vojna je terjala med vaščani vsaj eno žrtev, in sicer Karela Flisarja, ki je padel leta 1917.

V času gospodarske krize so se nekateri vaščani podali na sezonska dela, predvsem v Nemčijo in Francijo. Ohranjeno je pismo, ki so ga pisali mladi sezonski delavci iz Nemčije, med drugim pišejo: "Eti so ceste vse smolov zalejane lepe glatke. Motori eden za ovim brnijo celi den. Eroplani po zraki liki pri nas ftičov. Nikoli nam nebode žao zato vremen da nej smo doma, ar mnogo lepoga i hasnovitoga vidimo i se navčimo. Človek ki je samo vsigdar doma, ne vej kaj je svet."

V Veščici je bilo 1934. leta pri agrarni reformi Szaparyjevega veleposestva 23 agrarnih interesentov.

Leta 1937 je bilo ustanovljeno Društvo kmečkih fantov in deklet Černelavci-Veščica. O tem so pisali v Grudo, mesečnik za kmečko prosveto. V članku pišejo: "...toda zaupamo v bodočnost, ki bo nagradila naše delo, da bo obrodilo stoteren sad. Vse za našo skupnost." (Gruda 1937, 62). Še istega leta so pripravili veliko manifestacijo - tekmo koscev in žanjic, prvo tekmovanje v Prekmurju sploh. Pripravljali so svečano povorko, ki naj bi krenila od soboškega kolodvora v Černelavce. Prijavilo se je 10 voz, 46 konjenikov, 308 kolesarjev, a je morala povorka iz "višjih razlogov" odpasti. Svečanost je bila potem vseeno, a bolj skromna. Kljub dežju in drugim oviram se je vseeno zbralo okrog 3000 ljudi. Po slavnostni proslavi z govori, med njimi je bil tudi Štefan Kovač, je bilo tekmovanje koscev.

Druga svetovna vojna je terjala tri žrtve, in sicer: Deziderja Banfija, Štefana Smodiša in Gezo Danija. Nekateri vaščani (moški) so sodelovali nekaj časa v narodnoosvobodilni vojni.

Ob popisu leta 1961 je bilo v vasi 64 hiš (307 prebivalcev), 71 gospodinjstev, 192 kmetov, čez deset let (1971) pa 68 hiš (316 prebivalcev), 78 gospodinjstev, 125 kmetov. V sedemdesetih letih so bili pravi (čisti)  kmetje že redki, kajti iz skoraj vsake domačije je  kdo hodil na delu v Mursko Soboto ali kam drugam. Kmetje so bili kooperanti.

Povojno obdobje zaznamuje prav tako sezonstvo, posebno v šestdesetih in sedemdesetih letih. Leta 1972 jih je bilo iz vasi Veščica začasno zaposlenih v tujini 14 prebivalcev.

Skupščina občine Murska Sobota je na seji zbora združenega dela in zbora krajevnih skupnosti 11. februarja 1977 sprejela odlok o določitvi kmetij, za katere je veljala posebna ureditev dedovanja po zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in gospodarstev (kmetij). V Veščici je veljal ta odlok za naslednje kmetije: Banfi Zoltan (hišna št. 17), Štesl Milan (18), Benko Geza (21), Krančič Geza (28), Perkič Štefan (34), Flisar Karel (39), Kuhar Štefan (43), Titan Marija (44), Kovač Jožef (54), Bac Anton (55).

Morda še nekaj zanimivosti. Po spominu vaščanov naj bi imela prva kolesa v vasi Aleksander Perkič in Jožef Kutoša, moped in motor prav tako Jožef Kutoša, medtem ko je imel Štefan Berke prvi avtomobil znamke Opel.

Elaborat stare zemljiške knjige za k. o. Veščica z dne 22. 11. 1859, ki se hrani v Murski Soboti, ima naslednja ledinska imena: Ortsried, Letke, Na travniki, Ograda, Ledavni lesz, Dugi travniki, Na Laszai, Zsivicze, Pod Zsiviczami.

Elaborat o izdelavi nove zemljiške knjige za k. o. Veščica iz leta 1923 in zapis s terena navaja naslednja imena: Vrbice, Pod zglavicami, V lopataj, Duga meja, Šürka meja, Travničec, Pri satahovskoj cesti, Na stezaj, Dugi travniki, Laze, Krčonje, Velki lejs, Živice, Ogradne grede, Pod hrastjom, Med potoma.

Ob popisu leta 1971 je bilo v vasi od živine 305 svinj, 290 govedi in 1 konj.

OBRTNIKI

Seznam obrtnikov iz leta 1910 navaja v vasi 4 čevljarje (Janos Berke, Istvan Franko, Vince Györfi, Ivan Rajnar), enega kovača (Matyas Rajnar) in enega zidarja (Jakab Zwer).

Leta 1927 je bila podoba obrtništva v vasi naslednja: Matija Rajnar (podkovač), Ivan Benko (mesar), Janez Vratarič (sodar), vdova Ignaca Žemliča, Ivan Benko in Janez Katančič (parni strojarji), Janez Mencigar (mizar), Koloman Sočič (glasbenik),Terezija Antalič, Marija Balaško in Marija Sočič (šivilje).

Letno poročilo obrtnikov za leto 1930 navaja v Veščici med obrtniki mesarja Ivana Benka, sodarja Janeza Vratariča, dva mlatilničarja (Franca Benka, Ignaca Žemliča), glasbenika Kolomana Sočiča, dva mizarja (Janeza Mencigarja, Ivana Perkiča), tri šivilje

(Terezija Antalič, Marija Balaško, Marija Sočič), dva čevljarja (Štefan Franko, Alojz Sinic) in podkovača Matija Rajnarja.

Danijeva gostilna, prej Žibrikova,  je prav tako že stara. Prej so bili tu še Mencigar, Domijan, Kumin.

Po drugi svetovni vojni je bilo nekaj obrtnikov, največ čevljarjev, kovač, sedlar, mizar, pleskar in sobopleskar, betoner, mehaniki. Sedaj je spet v razmahu podjetništvo, predvsem samostojni podjetniki. Največja firma v vasi je trenutno Ford  S.O.S Company.

V času stare Jugoslavije in nekaj let po drugi svetovni vojni sta bili v vasi dve trgovini z mešanim blagom, in sicer Josip Kutoša in Aleksander Perkič. Kutoševi so imeli sprva samo okrepčevalnico oz. vinotoč.                                                       


Leta 1933 je izšla uredba o združitvi manjših občin v večje. Veščica je bila priključena k občini Kupšinci, kakor tudi vasi Borejci, Černelavci, Rankovci in Vanča vas.

Veščica spada danes v krajevno skupnost Černelavci, kamor še spadajo vasi Kupšinci, Černelavci in Polana.

II.    ŠOLSKO ZRCALO

V drugi polovici 19. stoletja so hotele državne oblasti v Veščici organizirati osnovno šolo. Ta naj bi bila za Banfijevo hišo (po domače Adamovo), na križišču proti Kupšincem. Ker Banfi ni hotel prodati tega primernega zemljišča, so se odločili, da bo šola v Kupšincih. Vaščanom je bilo žal, a prepozno. Glino za opeko so jemali pri hiši Kozicovih (Žarovih). Vaščani so pomagali pri gradnji šole z delovno silo in drugo gmotno pomočjo. Tako so leta 1877 v Kupšincih odprli enooddelčno državno osnovno šolo. Katoliški otroci so se do takrat učili v Soboti, evangeličanski pa so hodili v Puconce. V zimskem času so jih v vasi prostovoljno poučevali nekateri pismeni vaščani. Celo po ustanovitvi šole v Kupšincih je še nekaj časa poučeval veščičke otroke vaščan kmet Janoš Flisar. Prvo desetletje so imeli v Kupšincih učni prostor v hiši kmeta Jožefa Husarja.

Prvi redni učitelj na šoli v Kupšincih, katero so obiskovali tudi otroci iz Veščice, je bil Istvan Takáts, oče znanega arhitekta Laszla Takátsa, ki je v Kupšincih učiteljeval do leta 1884, nato pa v Murski Soboti. Nasledil ga je iz Kruplivnika prišedši Ferenc Kondor, po rodu Madžar iz Sombotela, ki je bil trd liberalec in madžarizator, a je uspel, da so v Kupšincih zgradili dvooddelčno šolo, katero so odprli leta 1887. Učitelj Kondor je bil izvrsten čebelar in je bil v Kupšincih vse do smrti leta 1908. Njegov sin Ladislav je bil karikaturist mednarodnega slovesa. Za Kondorjem je prevzel učiteljsko mesto Ivan Titan, ki je do tedaj učiteljeval v Lendavi, doma pa je bil iz Černelavec, bil je prvi slovenski učitelj. V letih 1914-1917 je bil mobiliziran in v prvi svetovni vojni. Po vrnitvi je poučeval dalje, sam tudi do 160 otrok. Po osvoboditvi so  bile v letih 1946-1957 upravno združene šole Kupšinci, Gederovci in Tišina s sedežem na Tišini. Upravitelji so bili: Janoš Šiftar, Franc Pajtler, Jožef Köleš. Šola je bila štirioddelčna. Po sklepu ObLO Murska Sobota je bila leta 1962 združena v Osnovno šolo I v Murski Soboti. S 1. septembrom 1968 so se vsi učenci (teh je bilo 60) vseh štirih razredov prešolali v Mursko Soboto.

Nekateri učitelji, ki so poučevali v Kupšincih: Marjeta Kučan, Franc Golob, Hilda Pfeifer, Janez Šiftar, Marija Jezovšek, Vilma Kos, Zinaida Emri, Jožef Köleš, Marica Hribernik, Marija Zrimšek, Štefka Horvat, Elizabeta Koršič, Marija Bolčič, Mira Filipan, Angela Kerec, Janko Horvat, Marjeta Rous. 

III.   KONFESIONALNO ZRCALO

Katoličani

Panonski Slovenci so sprejeli krščanstvo v 9. stoletju, ko je bila tudi v Buzinici (Murski Soboti oz. Rakičanu?) postavljena prva cerkev, ki jo je posvetil salzburški škof Liupram v letih 840-859. Madžari so s prihodom v te kraje okrog leta 900 cerkve uničili. Geografsko sodeč je Veščica spadala k Buzinici. Ko so se Madžari z napadi umirili in postavili mejo vzhodno od reke Krke, je bilo sedanje ozemlje Prekmurja izven njihove državne uprave. In ko so v času kralja Štefana sprejeli krščansko vero, je kralj razdelil državo na velike županije in tudi škofije. Leta 998 je bila ustanovljena györska škofija, leta 1002 veszpremska, in ker je bilo prekmursko ozemlje izven madžarske države, je skoraj 140 let  dušno pastirstvo v sedanjem Prekmurju urejala salzburška nadškofija. Ko je madžarski kralj Ladislav leta 1091 istočasno s Slavonijo razširil madžarsko državno upravo tudi na Prekmurje in ustanovil leta 1094 zagrebško škofijo, je k njej priključil dolnji del Prekmurja, zgornji del, vključno s Soboto, pa priključil k györski škofiji. Tako je bilo vse do leta 1777, ko je bila ustanovljena nova škofija v Sombotelu, h kateri je bilo priključeno celotno Prekmurje in takšna cerkvenoupravna razdelitev je bila vse do razpada avstroogrske monarhije po prvi svetovni vojni, ko je bila ustanovljena nova država Jugoslavija in je Prekmurje spadalo v dušno oskrbo mariborske škofije, od leta 1964 pa tudi cerkveno-pravno.

Listina iz leta 1331 omenja, da je bil v Soboti sedež arhidiakonata, to pomeni, da je bil tu višji cerkveni dostojanstvenik, ki je nadziral večjo pokrajino. Leta 1366 se Sobota omenja že kot mesto. K romanski cerkveni stavbi so v drugi polovici 14. stol. zgradili povečano gotsko cerkveno stavbo, katero so skozi stoletja obnavljali in dozidavali, kar izpričujejo razne ohranjene letnice (1734, 1746, 1748). Sedanja soboška katoliška cerkev je bila zidana v letih 1910-1912. Ohranjen je bil stari gotski prezbiterij, in sicer zaradi arhitekture in srednjeveških fresk, zvonik pa povišan. Načrte je pripravil domačin Laszlo Takats. Okoli cerkve je bilo pokopališče in kostnica, katero so leta 1756 porušili. V njej so shranjevali izkopane kosti. Prvi do sedaj znani soboški župnik je bil Mihael Jacobi iz 14. stol., ki ga omenja zbirka bul papeža Bonifacija IX. iz let 1389-1396.

Ob cerkvi je še stavba, ki je rabila za razne namene. Sprva je bilo to šolsko poslopje, pozneje stanovanje kantorja in mežnarja, nato je bila nacionalizirana, kjer je bil pljučni oddelek soboške bolnišnice. Potem  je bila v uporabi trgovskega podjetja Potrošnik, medtem ko je sedaj spet nazaj last soboške katoliške župnije in z dozidavo bo služilo za razne dejavnosti župnije, trenutno tudi škofije, in širše. V osemdesetih letih so ob cerkvi postavili novo stavbo, ki že služi za verouk in druge namene.

To omenjamo zato, ker katoličani iz Veščice pripadajo soboški župniji.

V Veščici je bila tudi katoliška kapela, posvečena Sv. Getrudi, devici in mučenki. V soboškem katoliškem župnijskem arhivu je ohranjena v latinščini pisana listina, ki pravi: "V kraju Veščica stoji ob javni cesti, ki vodi proti Štajerski, javna kapela, posvečena Sv. Getrudi, devici. Pravijo, da je v davnih časih tukaj razsajala kuga. Verniki so se zaobljubili, da postavijo kapelo, če kuga preneha. Tako so zgradili kapelo iz lesa." Po drugem razpoložljivem viru pa jo je baje dala postaviti soboška grofica Getruda, nekdaj Szécsy. Leta 1694 je bila kapela obnovljena, kar je bilo razvidno iz omembe, vrezane v železen podboj kapele in zapisano na leseni deščici oltarja. Kapelica je stala približno 200 metrov iz vasi proti jugu, torej med vasjo in takratno veliko cesto, ki je vodila iz Sobote proti Gederovcem in dalje Radgoni.

Vizitacijski zapisnik iz leta 1698 poroča, da je bila kapela (sacellum) lesena, narejena iz gladkih in med seboj povezanih brun, premazanih z ilovico in pobeljenih. Krita je bila z lesenimi deščicami (skodlami) in imela v sredini lesen stolpič z zvonikom. Okrog kapele je bilo pokopališče, ki je bilo obdano z lesenim plotom. V kapeli je bil na vzhodni strani oltar blažene Device, na njem prt, lesen križ in dva svečnika. In poleg lesene prižnice je bilo v kapeli to vse. Da bi lahko kapela sprejela čim več ljudi, je bil na zahodni strani zraven lesen podaljšek - lopa. Okrog leta 1749 je v kapelo vdrl Nikolaj Rajnar, doma iz Kroga. Ker se mu je zmešalo, so ga odpustili iz györskega semenišča. V kapelo je prišel tako, da je zlomil podstrešno deščico pri lopi. Uničil je Marijino sliko in sploh vse predmete, ki so bili tam in celo porušil oltar.

Iz vizitacijskega zapisnika leta 1756 zvemo, da soboški župniki opravljajo bogoslužje v tej kapeli na tretji velikonočni dan (na vüzemski torek), ko je bil takrat tudi ta dan še praznik. Sicer pa pri njej niso opravljali nobenega drugega proščenja. Tega leta je bila kapela že skoraj zapuščena, tlakovana z opeko. V stolpu je bil milodočen zvon in na stolpu železen petelin. Kapela ni imela kora, bila pa je znotraj prekrita s poslikanimi deščicami. Na kamniti oltarni plošči je bila pod steklom slika preblažene Device. V kapeli sta bila dva kipa angelov, ki sedita nad oltarjem. Pokopališče okrog kapele je bilo nekoliko obdano z jarkom. Na njem so pokopavali vernike tudi iz sosednjih vasi.

Kapelica ni imela nobene nadarbine, zanjo so skrbeli nasledniki grofice Getrude Szécsy in pozneje grofovska družina Szápáry. Ob vizitaciji leta 1756 je imela kapela celo 40,50 forintov dolgov. V istem zapisniku je zapisano, da upajo, da bo kapela kmalu spet pozidana, in to iz kamna. Grof Peter Szápáry je zapovedal postaviti ob kapelici puščavniško kočo (eremitorium), v katero je bil s škofovim dovoljenem umeščen prvi puščavnik brat Feliks Perger, ki je doživel leta 1779 ob obisku pri duhovniku Miklošu Küzmiču pri Sv. Benediktu neprijeten incident, ko so ga vaščani iz neznanega vzroka napadli. Za bogoslužja so nosili vso mašno opravo iz Murske Sobote.

Kapela je večkrat zaradi strele pogorela, zato jo je vzvišeni gospod grof Szápáry dal znova pozidati iz trdega materiala in je poleg nje postavil puščavniško kočo.

Koliko puščavnikov je bilo in kako dolgo, ne vemo.

Leta 1800 je bila kapela ovalne, jajčaste oblike, zgrajena iz opeke, pokrita z žlebnjaki, v notranjosti pa tlakovana z opeko. Imela je dostojno okrašen oltar s prenosnim kamnom, v katerem je bil pristen grobek s koščicami svetih mučencev. Na oltarju je bila slika sv. Fabijana in Sebastijana ter sv. Rozalije. Oltar je bil lesen, prepojen z zeleno barvo, vmes so bili pozlačeni okraski. V tem obdobju so trikrat na leto imeli mašo (velikonočni ponedeljek, na drugi prošnji dan, binkoštni ponedeljek). Kapela ni imela kora, ne klopi, bila je brez orgel in celo prižnice, imela pa je majhno zidano zakristijo in eno omaro.

Po Čaplovičevem oz. Košičevem zapisu naj bi kapela leta 1828 še stala, a zelo zapuščena. Kmalu po tem letu so jo verjetno tudi porušili.

Da je bila kapela opuščena in tako hitro propadla, si lahko razlagamo z uredbo reform cesarja Jožefa II., ko je leta 1782 razpustil številne samostanske redove, med njimi puščavnike, samotarje in pavlinski red.

Morda še tale zanimivost: v soboški župniji so 11. julija 1773 vpisali poroko Adama Horvata (Zingarus) in Judite Farkaš. Priči sta bila Cigana iz Veščice.

Soboški katoliški duhovniki: Matija Slavic (1682-1702), Janoš Lutter (1702-1733), Janoš Lepešič (1733-1740), Štefan Marič (1740-1743), Jožef Banšič (1743-1753), Nikolaj Borbely (1753-1773), Jurij Rafay (1773-1789), Emerik Hanžek (2789-1826), Franc Hüll (1826-1880), Franc Gašpar (1880-1906), Janoš Slepec (1906-1936), Jožef Vojkovič (1936-1964), Jožef Gutman (1946-1954), Ivan Jerič (1964-1965), Jožef Smej (1965-1969), Martin Poredoš (1969-1981), Štefan Recek (1981-1984), Franc Režonja (1984-1995), Štefan Balažic (1995), Martin Horvat (1995- 2008), Ivan Krajnc (2008-2010) in Tomislav Šantak (2010-).

b) Evangeličani

Protestantizem se je v Murski Soboti in njeni okolici najbolj razširil v letih 1605-1612. Iz tega obdobja (okrog leta 1593) je znan v Murski Soboti kalvinsko misleči dekan in senior Jurij Szalaszegyi, ki je deloval tudi na književnem področju kot prevajalec. Juriju je sledil Janez Szalaszegyi (okrog leta 1612), ki je bil prej duhovnik v Martjancih in je leta 1612 podpisal Formulo Concordiae (zvestobo evangeličanski cerkvi). Luteranska verska vizitacijska komisija je 13. julija 1627 zapisala, da sta bila v Murski Soboti dva duhovnika; prvi je bil pri gradu pri grofu Szechyju in drugi v soboški cerkvi. Zadnji soboški protestantski duhovnik je bil po vsej verjetnosti Tomaž Križan (okrog leta 1651), saj je prišlo v letih 1671-1873 do rekatolizacije.

V času protireformacije, ob prvem valu leta 1670 in drugem leta 1732, so se številni prebivalci izseljevali prav zaradi vere v tujino, predvsem na Madžarsko, kjer so nastajala povsem nova naselja z izključno prekmurskim prišedšim življem (kot npr. Tarany). Če je bil med izseljenci tudi kdo iz Veščice, ni znano. Veščica je bila na podlagi statističnih podatkov vedno skoraj v celoti protestantska. Tisti, ki so ostali doma, so vsako leto vsaj dvakrat hodili na Madžarsko v tako imenovane artikularne kraje k bogoslužjem, in sicer ob Veliki noč in ob dnevu zahvale (po žetvi). Pot je trajala v eno smer teden dni, hodili so v skupinah in peš. Nosečnicam, ostarelim, bolehnim in otrokom je to povzročalo številne težave. Zaradi omaganosti so bili znani tudi smrtni izidi. Zato so evangeličanski verniki soboške župnije prosili samo cesarico Marijo Terezijo, da jim dovoli postaviti vsaj eno cerkev kje v domačem kraju, da bi jim bilo bližje. A kot vneta katoličanka tej želji ni hotela ustreči, ampak  je celo leta 1777 ustanovila novo  škofijo s sedežem v Sombotelu, z namenom, da prostestante čimprej preusmerijo v katoliško vero oz. cerkev. Ko je zavladal cesaričin sin Jožef II., je ta leta 1781 izdal tolerančni patent, s katerim je bile uradno priznane tudi druge veroizpovedi. Pogoj za formiranje cerkvene občine je bilo zadostno število duš. Leta 1783 so nastale na ozemlju današnjega Prekmurja tri evangeličanske cerkvene občine. Med temi je bila puconska, h kateri je spadalo 58 naselij, med  njimi Veščica in njeni evangeličani. Tja so hodili k bogoslužjem in v šolo.

Tako v Murski Soboti vse do leta 1890 ni bilo nobenega shajališča. V samo mesto so se priseljevali evangeličani in tisti iz okoliških vasi in izrazili željo po filiali v okviru puconske župnije. V tem času je prišel v Soboto za glavarja Jenó Csorna in po njegovi zaslugi so se v Soboti 27. maja 1886 zbrali verniki pod predsedništvom puconskega duhovnika Cipota in inšpektorja Berkeja. Puconska cerkvena občina je soglašala, da se ustanovi v Soboti filiala, h kateri bodo pridružene še nekatere okoliške vasi. Sklenili so, da bodo zgradili cerkev ali vsaj molilnico ter župnišče in nato nastaviti kaplana, ki bo opravljal dušno pastirstvo pod vodstvom puconskega duhovnika. Dokler ne bo ustanovljena samostojna verska občina, bodo verniki plačevali dajatve v Puconce. Mesto je ponudilo parcelo za zidavo cerkve na severni strani gradu, to pa je katoliško usmerjena družina Szápáry preprečila. Tudi drugje v mestu zaradi nasprotovanja teh grofov niso uspeli. Zadevo so končno rešili tako, da je na vzhodni strani gradu kupil parcelo krčmar Janoš Köhler in jo po prepisu na svoje ime po nabavni ceni prodal evangeličanom. V ozadju stoječe gumno so prezidali v molilnico in 5. oktobra 1890 poklicali kaplana Istvana Balogha iz Madžarske. Senior Samuel Kund je istega leta na tretjo adventno nedeljo molilnico blagoslovil.

Leta 1892 so sklenili, da kupijo sosednjo Spitzerjevo hišo skupaj z zemljiščem in tam zgradijo evangeličansko šolo. Leta 1892 je prevzel mesto novega duhovnika Istvan Kovač. Leta 1900 je soboško evangeličansko občestvo dobilo svojo cerkveno občino. Verniki so 5. februarja 1905 sklenili, da bodo začeli zidati cerkev. Na priporočilo škofa Frigyesa Baltika so poklicali iz Budimpešte arhitekta Jenöja Gereya. Ta jim je svetoval, naj staro župnišče porušijo in na obeh straneh postavijo enonadstropno zgradbo. Leta 1907 je bilo župnišče vseljivo. Leta 1908 so zgradili tudi drugo stavbo. Kljub finančnim težavam so 13. maja 1909 položili temeljni kamen za novo cerkev. Leta 1910 so dobili iz Šoprona dva zvonova. Cerkev je 18. septembra 1910 posvetil evangeličanski škof Ferenc Gyuratz. Še istega leta pa so molilnico prezidali v šolo.

Leta 1921 je umrl soboški kmet Ferenc Kühar in celotno premoženje podaril evangeličanski cerkvi v Murski Soboti. Njegovo hišo so pozneje preuredili v evangeličanski dijaški dom. Gojence v njem so denarno in s pridelki dokaj izdatno podpirali tudi vaščani evangeličani iz Veščice.

Leta 1969 je bil na južni strani cerkve zgrajena moderna stavba "Evangeličanski center", v katerega dvorani so pozimi imeli bogoslužja, služi pa tudi za razna srečanja in predavanja, katerih se udeležujejo tudi Veščičarji.

Duhovniki v zgodovini so še bili: Puconci: Blaž Berke (1784-1788), Mikloš Kuzma (1788-1798), Adam Malčič (1798-1805), Ferenc Xaver Berke (1805-1841), Šandor Terplan (1838-1841, 1843-1858), Rudolf Cipot (1858 -1901); Murska Sobota: Istvan Balogh (kaplan) (1890-1892), Istvan (Štefan) Kovač (1892-1945), Leopold Hari (1945-1977), Ludvik Novak (1977-1995) in Leon Novak (1995 - ).

c) Binkoštniki

V vas sta poleti 1933 leta prišla misijonarja zakonca Mihok. Imre Mihok je bil po rodu iz Madžarske, njegova druga žena, ki si jo je poročil kot vdovec, pa je bila Marija Banfi iz Veščice, prav tako vdova. Štiri Banfijeve sestre so se namreč leta 1908 odpravile iskat primernejše življenje v Ameriko; tri v Milwauke, ena v Betlehem. V Milwauke je delovala binkoštna cerkev za nemške in madžarske priseljence. Ker so Banfijeve obvladale madžarščino, so začele obiskovati v mestu binkoštna bogoslužja. V cerkvi so našle celo nekaj rojakov. Zakonca Mihok sta se leta 1933 odpravila v Veščico, Marijino rojstno vas. Sorodniki in znanci so ju lepo sprejeli. Zaradi prostorske stiske sta našla bivališče pri Jožefu Novaku, ki je bil prav tako z ekonomskih razlogov že dvakrat v Ameriki. Hotel je podoživeti novo deželo, videl obenem lep zaslužek in še ameriške manire mu niso bile tuje. Po vasi se je razvedelo, da omenjena zakonca prinašata neko novo vero. Kmalu so se v kuhinji družine Novak začela večerna bogoslužna srečanja. Vsak večer so prihajali vaščani, sprva zelo oprezno in skrivaj, predvsem tisti, ki jih je vera bolj zanimala in privlačevala. Imre Mihok jim je preprosto oznanjal osnovne resnice iz Svetega pisma. Tudi spraševali so ga lahko. Ko jih je bilo več, so tudi zapeli kakšno pesem. Zadnjega dne v letu 1933 je med prisotnimi doživela binkoštno izkustvo, krst v Svetem Duhu, Karolina Perkič, kar je potem še pri drugih vzbudilo željo po tem izkustvu. Naslednje leto jih je to doživelo še 12 drugih. To je bil hkrati začetek binkoštnega občestva in tudi binkoštne cerkve kot takšne v Sloveniji.

Seveda so bili na drugi strani tisti, ki so bili nasprotniki in so povzročali razne nevšečnosti. Zadeva je dobila takšne razsežnosti, da je bil Jožef Novak poklican v Zagreb, kjer ga je sprejel škofov namestnik Mihael Becker in mu svetoval, naj ostanejo še naprej v evangeličanski cerkvi in naj v njej pokažejo svoje spokorjeno življenje. Tako je tudi bilo. V nedeljo dopoldne in ob praznikih, ko so bila bogoslužja v evangeličanski cerkvi, so zahajali tja, zaradi gorečnosti v veri pa so se popoldne ali zvečer še dodatno zbirali v dokaj prostorni Novakovi kuhinji. Toda kljub vsem temu nasprotniki niso mirovali, nasprotovanje so celo stopnjevali. O vseh preripetijah, še tako podlih, tokrat ne bomo pisali. Soboški senior Štefan Kovač ni v gibanju videl nič slabega in se je kot trezen in moder dušni pastir držal starega bibličnega načela: če je zadeva od Boga, se bo ohranila, če ne, bo prej ali slej propadla.

Seveda misijonarja zakonca  Mihok nista mogla trajno ostati z verniki novoustanovljenega binkoštnega občestva. Med njimi sta bila tri krat le po nekaj mesecev; prvič: 30. avgust 1933 - 13. april 1934, drugič: 25. julij 1935 - 17. avgust 1935, tretjič: 9. januar 1936 - 28. aprila 1936.

Leta 1935 so se verniki odločili, da bodo zgradili cerkvene prostore, saj kuhinja v izmeri 25 m2 ni bila primerna. Štirje verniki so brezplačno ponudili parcelna zemljišča. Cerkveno vodstvo se je odločilo za Novakovo, vendar civilne oblasti niso hotele izdati gradbenega dovoljenja. Leta 1936 so sklenili, da bodo preuredili hišo Jožefa Novaka, ki je vodil občestvo in tako dobili 63 m2, Novaku pa kot  protivrednost naredili v isti kvadratni površini podstrešne sobe. Ko so dobili gradbeno dovoljenje, so kupili  potreben gradbeni material. Janez Vratarič je brezplačno daroval les za ostrešje, katerega so vozili iz 6 ur vožnje oddaljenega gozda. Zidarska, tesarska in druga fizična dela so opravili verniki sami. Samo delo pa je nadziral in vodil zidarski mojster. Mizar Ivan Perkič iz Veščice je naredil brezplačno vsa okna in vrata in jeseni leta 1936 je bila cerkev - molitveni dom - narejena.

Veliko duhovne pomoči so sprva nudili iz Amerike. Nekateri evangeličanski duhovniki žal niso imeli strpnosti in razumevanja in tako je bila skupina vernikov prisiljena stopiti svojo pot pod okriljem tedaj že močno uveljavljene Binkoštne cerkve (Assemblies of God) po vsem svetu. Cerkev je štela leta 1938 že 96 članov. Z veroukom otrok so začeli leta 1937, leta 1935 je že deloval tamburaški orkester, kateremu je več instrumentov izdelal že omenjeni mizar Ivan Perkič iz Veščice in jih brezplačno podaril cerkvi.

Omeniti velja, da so binkoštni kristjani izdali precej literature, od traktatov do pesmarice in drugih knjig. Več let (1946-1961) je bil v Veščici tudi sedež za celotno Binkoštno cerkev v Jugoslaviji. Binkoštna cerkev v Veščici je bila tudi izhodiščno misijsko središče najprej za Prekmurje, potem za Slovenijo, Jugoslavijo in celo tujino.

Leta 1964 so k obstoječemu cerkvenemu prostoru zgradili prizidek in s tem bogoslužne prostore povečali, naredili centralno gretje in le-to leta 1966 avtomatizirali.

Cerkev v Veščici je bila celo pobudnik in prvi gostitelj (1958) tradicionalnih prvomajskih srečanj mladih iz celotne nekdanje Jugoslavije.

V zgodovini so službo pastorja opravljali: Jožef Novak, Štefan Kuzmič, Franc Ouček in Milan Maučec.

DOGODKI

1898 - zgrajen vaški zvonik s saninetno sobo
1910 - nabavljena gasilska ročna brizgalna
1916 - za vojne namene odvzeli veliki zvon
1923 - nabavljen novi manjkajoči zvon
1931 - ustanovljeno prostovoljno Gasilsko društvo
1932 - sanitetna soba predelana v dva prostora (za brizgalno in mrtvaški voz)
1932 - nabavljen mrtvaški voz
1933 - Veščica priključena v občino Kupšinci
1937 - ustanovljeno Društvo kmečkih fantov in deklet
1949 - prva elektrika, ki so jo potegnili iz Černelavec od gostilne Titana (v
vasi). Med prvimi so v vasi imeli elektriko Ludvik Berke, Ludvik Šooš, Štefan
Krančič, Štefan Banfi, Koloman Šooš, Franc Banfi, potem pa še Ludvik Perkič
in Viktor Banfi. Kmalu zatem so potegnili še en vod binkoštni cerkvi v Veščici.
1954 - gradnja gasilskega doma
1962 - otvoritev gasilskega doma
1963 - nabavljena motorna brizgalna (DKW)
1965 - narejena fasada na gasilskem domu
1969 - vaški vodovod - nanj je bilo priključenih 36 domačij
1970 - nabavljena gasilska ročna sirena
1972 - poleti je bila velika povodenj
1973 - gasilci razvili svoj prapor
1974 - v juliju so v vasi asfaltirali ceste
1977 - nabavljena gasilska strešna sirena
1981 - jeseni so preorali skoraj vse neasfaltirane poti v vasi in jih zasipali z
gramozom
1981 - uredili vodovodno zajetje po sanitarnih predpisih, zamenjali so tudi
črpalko
1983 - nad 30 kmetovalcev, oddajajo 600 l mleka
1984 - nakup novega gasilskega avtomobila
1996 - 16. junija je bil referendum za uvedbo krajevnega samoprispevka, z zbranimi sredstvi predvidevajo sofinanciranje gradnje vodovodnega omrežja, asfaltiranje in popravilo vaških cest, ureditev pokopališča in mrliške vežice, razna vzdrževalna dela in financiranje funkcionalnih dejavnosti.
1997 - priključitev na mestni vodovod; ureditev kanalizacije in začeli urejati pločnike

IV.   KULTURNO ZRCALO

Vas se lahko pohvali celo s kulturno dejavnostjo, čeprav le v manjših razsežnostih. Vaščani so prirejali razne proslave in svečanosti s kulturnim programom. Nastopale so celo dramske skupine. Nastopali so doma in v sosednjih vaseh. Vseh, ki so se tako ali drugače ukvarjali s kulturo in se še ukvarjajo, ne moremo našteti. Omeniti pa moramo le nekaj pomembnih osebnosti, ki so znani širše in so nekateri uvrščeni že v leksikone. Razdelimo jih v tri kategorije.

a) Slikarji

Ludvik Šooš (1914-1998)

Rojen je bil 15. januarja 1914 v Pečarovcih na Goričkem. Leta 1940 se je poročil v Veščico s Karolino Krančič. Opravljal je razna  priložnostna dela doma in v tujini, nakar se je posvetil soboslikarskemu in pleskarskemu delu, leta 1951 opravil mojstrski izpit in v letih 1952-1977 opravljal samostojno soboslikarsko obrt. Vmes je v Nemčiji študiral teologijo (Erzhausen). Umrl je leta 1998.

V življenju se je posvečal tudi likovni umetnosti. Kot slikar amater je na stene in platna risal razne krajinske motive, tihožitja, razna opravila ipd. Njegov slikarski opus presega čez 300 slik.

Druga plat njegovega dela je bila literarna dejavnost. Poleg pridigarskega in pastorskega dela je napisal v bogoslužne namene in za razne svečanosti okrog 200 recitacij. Veliko je tudi prevajal iz nemščine, madžarščine in hrvaščine. Izdajal in urejal je verska lista Luč (1970-1976) in Beseda mladim (1971-1972), je pisec knjižic Cerkev i jedinstvo (1969), Mladina in bodočnost (1971), Jehova ali Bog (1974), Sobota ali nedelja (1974), Kristjan v 20. stoletju (1974). Pripravil in izdal je pesmarico Spevajmo Gospodni (1974). Prevedel, napisal in izdal je prav tako več evangelizacijskih traktatov.

Karel Kosednar, (1960 - )

rojen je 26. 2. 1960 v Otovcih na Goričkem, nato se je s starši preselil v Veščico.  Šolal se je v Kupšincih, Murski Soboti, grafični šoli v Ljubljani (1974-1977), kjer se je izučil za retušerja (1977). Zaposlil se je v Murski Soboti, potem postal samostojni podjetnik tiskar. Član LIKOS. Tehnike: perorisba, tuš, olje, akvareli, oglje. Razstavljal je na več razstavah v domovini (M. Sobota, Ljubljana, Brežice, Bled, Radenci, Maribor, Krško) in na tujem (Kruševac, v Srbiji).

Z risanjem se je kot samouk ukvarjal tudi Viktor Benčec (1907 -1967), njegove risbe so delno ohranjene v njegovi zapuščini.

b) Pesniki

Jožef Novak (1896-1972)

Rojen je bil 18. 1. 1896 v Veščici, po osnovni šoli v Kupšincih je šel na delo v Avstrijo, leta 1913 v Ameriko, in sicer v Betlehem (Pensilvanija). Ukvarjal se je z mizarstvom in gradbeništvom. Leta 1921 se je vrnil domov in se leta 1924 spet odpravil nazaj in se vrnil leta 1929. Poslej se je posvetil kmetijstvu in verski dejavnosti.

Med bivanjem v Ameriki je v letih 1928-1929 objavil 33 pesmi, več zgodb in nekaj humorističnih prispevkov tedniku prekmurskih izseljencev Amerikanszki Szlovenczov Glász.

Največ Novakovih literarnih prispevkov je bilo objavljenih v Ameriki, doma pa v Düševnem listu in Evangeličanskem kalendariju nekateri ponatisi.

Literarni opus pretežno izraža življenje izseljenca z vsemi radostmi in stiskami, domotožje po domačem kraju in ljudeh. Leta 1998 je izšla zbirka njegovih pesmi Svetski vandrar, izbor pesmi, katere je izbral Mihael Kuzmič, literarno pa ovrednotil Franci Just.

Od leta 1934 se je Novak v literarnem pogledu v celoti posvetil pisanju nabožnih pesmi (recitacij) in enodejank.

MOJA MALA VES, DA SI DALEČ ...

Moja mala ves, zovi me li nazaj,
znam, ka sam trno daleč od tébe zdaj.
Tople skuzé mi tečéjo z žalostni ôči,
nevem, či mo nazaj pridti več mogoči.
Samo Bog zna, kak dugo pot mi on dá,
či mi vu mojo málo ves nazaj pridti dá.
Moja mala ves, da si preveč tiha,
na oknaj z muškatli korinami opletena.
Ešče vu noči se mi senja od tébe,
da si daleč vkraj od méne.
Lehko mo mogoči ešče ednok nazaj pridti
i svojo malo hižico ešče ednok viditi.
Moja mala ves, zovi me li nazaj,
nevem, či gda pridti morem vu naš kraj.
Či ne pridem več nazaj nigdar,
ti mali zvonček zvoni nemilo vsigdar.
I muškatlini, pa vse drüge rožice
nagnite se doli i žalüjte me naveke...
(Jožef Novak, Betlehem (Veščica) - v Evang. koledar 1929, 94)

Oto Küzmič (1956 -  )

Rojen je bil 3. 12. 1956 v Veščici. Po končani osnovni šoli v Kupšincih in Murski Soboti je končal še ekonomsko šolo v Murski Soboti (1975). Svoje pesmi je objavljal že kot dijak v lokalnem tedniku Vestnik in drugod. Leta 1982 je v samozaložbi izdal pesniško zbirko Iz domačega izvira.

ROJSTNA VAS

Nikoli
ne bom te
pozabil moj rodni kraj
I.
Oh zakaj
oditi moram
v neznani
kraj
oh zakaj
zapustiti moram
ta prelepi 
vaški raj.
II.
Za
mirno življenje
ob 
petju zvonov
v
poletnih večerih
bi zopet
se vrnil
k tebi
domov
III.
V hladni
jesenski noči
pasji lajež
me zbudi
iz
toplih
sanj
IV.
Tvoj
glas
in
šepet
mladih
žalujk
me 
kliče
nazaj
V.
Ko bo
listje
rumenelo
in
ko bodo
vrane
prišle prosit
snega
bom 
zopet prišel
na obisk
VI.
Polnoč je
zvezde
na nebu
mi dajo
občutek
topline
ko grem
po prašni 
cesti
tebi v objem.

(Oto Küzmič, iz zbirke Iz domačega izvira)

Naj omenimo še nekaj drugih. Franc Banfi (1911-1942) je prav tako pisal recitacije za potrebe bogoslužja, Zoltan Banfi (1923-1998) je pisal, prevajal in prirejal razne dialoge, besedila za pesmi in tudi komponiral. Kot glasbenik je sodeloval v več zborih, zadnje obdobje bil celo kantor evangeličanske cerkvene občine v Murski Soboti. Veliko recitacij in pesmi je za potrebe bogoslužij in raznih svečanosti napisal in prevedel tudi Joška Kutoša(1928-2007 ), ki je prevedel iz madžarščine v tipkopisu ohranjenih tudi več knjig z versko vsebino. S poezijo se je ukvarjal tudi Mihael Kuzmič (1942-2005), v samozaložbi izdal zbirko Podarjeni šopek (Ljubljana 1982).

c) Drugi

Šandor Flisar (1859 - 1923)

Šandor Flisar, učitelj, rojen v Veščici leta 1859. Gimnazijo je obiskoval v Sopronu, potem tam še učiteljišče. Kot učitelj je služboval v madžarskih krajih Vés (Somogy) in Kövágóörs (Zala), od leta 1883  na Hodošu kot pomožni učitelj, od 1884 dalje na novo ustanovljeni šoli v Šalovcih, kjer je poučeval 39 let, skupaj 43 let. Umrl je 26. 3. 1923.

Oto Norčič (1935-2002)

Rojen 13. novembra 1935 v Veščici, po gimnaziji v Murski Soboti (1955) študiral na ekonomski fakulteti v Ljubljani ekonomijo, diplomiral (1961), se zaposlil na isti fakulteti, leta 1967 naredil magisterij in 1971 doktorat iz ekonomije. Kot professor ekonomije je na ekonomski fakulteti v Ljubljani služboval ves čas. Avtor več knjig: Obresti in obrestna mera (1967), Obresti in faktorji obrestne mere (1971), Politična ekonomija (1971), Odnosi med planom in trgom (1974), Razvoj ekonomske teorije (1980), Elementi politične ekonomije socializma (1985; 1986), Uvod v politično ekonomijo (1996) idr.

Mihael Kuzmič (1942-2005 )

Rojen je bil v Vadarcih 22. 9. 1942, po končani srednji ekonomski šoli se je zaposlil in ob delu študiral teologijo na TF Matija Vlačić Ilirik v Zagrebu, ETF v Osijeku, kjer je 1991 diplomiral, 1996 magistriral in leta 2000 dktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz ameriških študij. Več kot tri desetletja je bil pastor Binkoštne cerkve v Ljubljani, vodil Evangelijski teološki center v Ljubljani. V letih 2000-2005 je bil akademski dekan in profesor za zgodovino cerkve na teološki fakulteti v Osijeku. Raziskoval je slovenski protestantizem in izseljeništvo. Objavil je več knjig, veliko razprav in člankov s to tematiko in tudi prevajal. Umrl je 29. 8. 2005 v Ljubljani od srčne kapi.

Franc Kuzmič (1952 -   )

Rojen 3. 11. 1952 v Murski Soboti. Po končani srednji ekonomski šoli v Murski Soboti študiral na Pedagoški akademiji v Ljubljani, nato na Filozofski fakulteti v Ljubljani in še teologijo na ETF v Osijeku, diplomiral 1991. Magistriral je leta 2001 iz cerkvene zgodovine. Služboval na srednjih šolah v Murski Soboti, v Pokrajinski in študijski knjižnici (hungarist, domoznanstvo), v Pokrajinskem muzeju v Murski Sobiti pa kot kustos pedagog. V letih 1991-2005 je bil gostujoči profesor cerkvene zgodovine na teološki fakulteti v Osijeku. Uredil je več knjig, napisal je veliko razprav in člankov ter ocen s področja domoznanstva in cerkvene zgodovine. Prav tako je sestavil veliko bibliografij.

PREGLED PREBIVALSTVA

1698 - 105 prebivalcev
1771 - 125
1869 - 228
1880 - 263
1890 - 272
1900 - 280
1910 - 254
1931 - 275
1948 - 272
1953 - 278
1961 - 307
1971 - 316
1991 - 408
2002 - 406

V.  GASILSKO ZRCALO

Kdaj je začetek gasilstva v vasi, še ni razjasnjeno. Znano je, da so se starejši vaščani vsako leto sestali in se pod nadzorstvom učitelja poučevali v osnovah gasilstva. Okrog leta 1900 je bilo na pobudo vaščanov zgrajeno orodišče. Ko so leta 1898 zgradili prvi zvonik, so ob njem namenili prostor za orodišče in leta 1910 nabavili ročno brizgalno. Leta 1923 se že omenja gasilski dom.  Prostovoljno gasilsko društvo je bilo ustanovljeno 11. januarja 1931 in je štelo 25 članov. Prvi načelnik Gasilskega društva je bil Aleksander Perkič, poveljnik Jožef Kutoša, podpoveljnik Viljem Sočič, tajnik pa Ludvik Norčič.

V zvoniku je bila še sanitetna vaška soba za ponesrečence, ki je bila leta 1932 z vmesno steno in dvojnimi vrati predelana v dva prostora. V enem je bila ročna gasilska brizgalna, v drugem pa mrtvaški voz.

Leta 1939 se je Gasilsko društvo reorganiziralo. Načelnik je postal Jože Kovač, poveljnik Štefan Vitez, podpoveljnik Štefan Kumin, blagajnik pa Koloman Sočič.

Prva leta po drugi svetovni vojni je gasilstvo v vasi skoraj povsem zamrlo. Leta 1948 se je posrečilo ponovno organizirati društvo iz mladih vrst. Naslednja reorganizacija je bila leta 1953. Predsednik je postal Ludvik Berke, poveljnik Štefan Kumin, podpoveljnik Štefan Kuhar in tajnik Ludvik Perkič.

Za novi gasilski dom so se odločili leta 1953 in lokalni časnik je zapisal: "Naš gasilski dom je že doslužil. Zato si hočemo postaviti novega, sodobno opremljenega. Kmalu bomo prijeli za delo. Na pobudo gasilskega društva smo s primitivnimi sredstvi naredili že nekaj desettisoč opeke. Tudi prostor že imamo in apno je pripravljeno." (Obm. tednik, 26. 3. 1954).

Leta 1954 so začeli z gradnjo sedanjega gasilskega doma, v katerega delo je bilo strani vaščanov vloženega zelo veliko prostovoljnega dela in finančnih sredstev. V nabiralno akcijo zbiranja finančnih sredstev so vključili še nekatere druge vasi. Okrog 80.000 kosov opeke so vaščani izdelali sami. Leta 1962 je bil prevzem gasilskega doma. Leta 1965 so naredili fasado.

Leta 1950 je štelo društvo 17 članov, leta 1973 kar 25 in leta 1983 že 34.

Leta 1961 so dobili člani novo uniformo, leta 1963 motorno brizgalno (DKW). Leta 1970 so nabavili novo, takrat najsodobnejšo motorno brizgalno znamke Ziegler. Tega leta je dobila vas ročno sireno, leta 1977 pa strešno sireno. Septembra 1973 so razvili še gasilski prapor. Leta 1975 so dobili avtomobil (prevzem 1976). Novo gasilsko vozilo so prevzeli nato še  leta 1984.

VI.  ŠPORTNO ZRCALO

Med športnimi panogami so v vasi gojili nogomet, atletiko, judo, mali nogomet in še kakšen šport.

Že pred drugo svetovno vojno so gojili mladina ljubiteljskI nogomet. Po drugi svetovni vojni je bil leta 1946 ustanovljeno Telovadno društvo Černelavci, kjer so pričeli z atletiko. Sedež je naveden v Černelavcih zato, ker je bila ta vas takrat krajevno središče. Po besedah starih športnikov pa je dejansko bilo vse v Veščici in duša tega društva je bil Rudi Perkič s še nekaterimi vnetimi športniki. Pozneje je dobilo društvo ime Ledava, imelo pa je več dejavnih klubov kot nogometni, saj so bili leta 1949 absolutni prvaki v severovzhodni Sloveniji. Uspešen je bil prav tako šahovski klub, ki je deloval v letih 1952-1960 in slovel po brzoturnirjih.

Pozneje je bil ustanovljen še klub malega nogometa. Igrišče so si uredili za vasjo.

Med športnimi panogami so se zelo dobro odrezali prav tako v judu. Oskar Šooš, Evgen Smodiš, Geza Krančič in Daniel Kisilak so bili republiški in državni prvaki v judu, nastopali celo na mednarodnih olimpiadah. Vsi so bili pozneje tudi izvrstni trenerji.

V cestno hitrostnih motornih dirkah v letih 1968-1977 je zaslovel Karlo Šoš, ki je tekmoval z motorji 50, 125 in 250 kubikov, bil državni prvak v Jugoslaviji in vso to obdobje sploh na vrhu, bil tudi državni prvak v prikolici.

Med športniki velja v zasdjem času omeniti kolesarskega maratonca Rudija Perkiča, ki je blizu osemdesetim letom starosti še vedno tekmoval.

SEZNAM NEKATERIH ŽUPANOV:

BENKO Ferenc,
NORČIČ Ferenc,
KUMIN Ivan,
BALAŠKO Mikloš,
VRATARIČ Janez (1926-1933),
PERKIČ Aleksander (1933-1945),
KUTOŠA Jožef,
BANFI Viktor,
SERŠEN Štefan,
DANI Franc,
KRANIČIČ Geza,
PERKIČ Ludvik,
BAC Anton,
HORVAT Karel.

VII.   ZVONIK IN POKOPALIŠČE V VEŠČICI

Po ustnem izročilu je bil sredi 19. stol. v vasi le leseni križ. Leta 1898 so vaščani, v večini so bili evangeličani, zgradili zvonik in še dva prostora. Zvonova so nabavili leta 1900. Manjši ima napis z letnico in ulito sliko reformatorja Martina Lutra. Večji zvon  (okrog 200 kg) je vojska med prvo svetovno vojno leta 1916 odpeljala. Leta 1923 so evangeličani nabavili novi 178 kg zvon, ki je bil 1. maja posvečen. Stavbo so leta 1931 so obnovili, nato pa še leta 1976 ter 19. septembra pripravili svečanost.

Ko so se v sosednji vasi Kupšinci prav tako odločili graditi svoj vaški zvonik, saj so uporabljali veščičkega, so vaščani Veščice od 60 naštetih darovalcev leta 1925 darovali največ, in sicer 1395 din.

Ob opisovanju kapele Sv. Getrude je bilo že zapisano, da je bilo okrog nje pokopališče, ki je bilo pozneje opuščeno.

V preteklosti so ljudje dobili zadnje bivališče na farnih pokopališčih. Evangeličani iz vasi so do leta 1892 pripadali k puconski verski občini in bili na tamkajšnjem tudi pokopani. Katoličane so bili pokopavali v Murski Soboti na pokopališču, ki je bilo takrat ob katoliški cerkvi.

Iz zemljiškoknjižnih zapisov je razvidno, da je dobila vas za pokopališče parcelo (v Verbicaj)  jeseni 1896. Pokopališče je na tem mestu še danes in je skupno, ne glede na versko ali drugo prepričanje. Na pokopališču je križ s Križanim, ki so ga postavili katoličani in na njem piše, da je bil blagoslovljen 20. 10. 1889 in nato spet 23. 5. 1971. Okrog so pokopani pripadniki katoliške veroizpovedi. Pokopališče je na tem mestu gotovo bilo že v osemdesetih letih 19. stoletja. V župnijskem arhivu v Murski Soboti je namreč dopis sombotelskega škofa soboškemu župniku Gašparju z vsebino: "Pooblaščam Te, da smeš slovesno blagosloviti vsa na novo postavljena pokopališča v soboški župniji. Obenem se moraš potruditi, da bodo tudi takozvana občinska pokopališča opremljena s križem in da bodo slovesno blagoslovljena. Tam, kjer politična oblast ne bi hotela na svoje stroške postaviti križ, ga daj postaviti Ti in naj se katoliška verska občina obveže, da ga bo vzdrževala. Szombathely, 6. maja 1886." Blagoslovitev pokopališča je bila torej opravljena leta 1889. Lesena mrtvašnica, ki je omenjena že leta 1923, je služila za pogrebno opremo; po drugi svetovni vojni so jo zamenjali z zidano vežico in jo z leti širili ter posodabljali, prav tako tudi samo pokopališče.

Leta 1932 so vaščani dali narediti mrtvaški voz. Pobudo zanj je dal Jožef Novak, gasilci pa so prevzeli organizacijo za izvedbo tega načrta. Istega leta so kupili tudi 4 svetilke za pogrebe, ki jih je 20. 3. 1932 blagoslovil soboški duhovnik in senior Štefan Kovač.

Na pokopališču so hoteli sprva prenoviti že obstoječo poslovilno mrliško vežico, a se je izkazalo, da je bolje postaviti novo. Ta je bila leta 2009 tudi predana svojemu namenu.

SKLEPNA BESEDA

Tako smo se sprehodili okvirno skozi zgodovino vasi Veščica. Zelo zanimiva in bogata je zgodovina te vasi, čeprav se zdi na prvi pogled nebogljena in nepomembna. Še veliko je gradiva po raznih arhivih, ki osvetljujejo življenje in utrip te vasi skozi zgodovino. O tem pa morda kdaj drugič. Na koncu še apel: skušajmo ohraniti tisto, kar je staro in zanimivo, morda za nas sedaj še ne, gotovo pa bo za prihodnje generacije.

NEKATERI VIRI IN LITERATURA

Osebni arhiv Ferija Kuzmiča,
časniki in razne revije.
KOKOLJ, Miroslav, Bela Horvat:  Prekmursko šolstvo. Murska Sobota (PZ)
1977
KUZMIČ, Feri: Gasilstvo v Veščici. Ob 70-letnici obstoja in delovanja
gasilskega društva v Veščici. Veščica 2001.
KUZMIČ, Feri: Veščica. Podoba vasi skozi stoletja. Veščica 1998.
KUZMIČ, Franc: Oris konfesionalne podobe Murske Sobote skozi stoletja.
Znamenje (Maribor) 19 (1989) 6, 603-610.
KUZMIČ, Mihael: Binkoštno gibanje v letih 1933-1941 kot začetek binkoštne
cerkve v Sloveniji. Magistrsko delo. 1997.
OUČEK, Franc: 40 let KBC. Veščica 1973.
SMEJ, Jože: Cerkev v Soboti. Stopinje 1972, 20-63.
ŠAVEL, Irena: Arheološka topografija Slovenije. Topografsko področje XX.
(Prekmurje). Ljubljana (SAZU) 1991, 66, 78.
ZELKO, Ivan: Prekmurje do leta 1500. Ljubljana (SAZU), Murska Sobota (PZ)
1982.


PESEM O VEŠČICI

Zdrava bojdi o Veščica,
mesto mojega rodjenja,
ki si meni dala
peldo lepoga živlenja.
Tam v Veščici hiše kmečke so,
v njih lüdje dobri vsi prebivajo.
Ober lüdi te Boži Düh kralüje,
nji na vsakojačka dobra nadigüje.
V etoj vesi nej so edne vöre,
ali zato nikaj nje doj ne potere,
ar vsi tô eno Sv. Trojstvo vadlüjejo,
záto se poleg vere ne svajüjejo.
V etoj vési nigda Eremit je živo,
v kapelici Getrude na Boga je opomino,
záto tak Veščica dobra je vesnica;
tradicijo tak staro má, štera njoj valá.
Zvüna vési velki križ stoji,
okoli njega dosta že veščički spi.
Sladek počinek njim bojdi,
ar v živlenji vsi bili so dobri.