Petanjci skozi čas

 

Petanjci skozi čas

Franc Kuzmič

Petanjci skozi čas

 

PETANJCI SKOZI ČAS

 

Petanjci so razpotegnjeno obcestno naselje ob cesti Maribor-Murska Sobota in ob reki Muri na Ravénskem. Vas meji na zahodu ob umetno speljanem potoku Kučnici, ki so ga nekoč imenovali Jelšnica, na Avstrijo, na severu jo loči od sosednje Tišine potok Rdjajca, pritok potoka Mokuša. Na jugu zajema še ozek pas sveta na desni strani Mure[1]. Naselje sestavljajo Gornji, Srednji in Spodnji Petanjci.

Prvič se kraj omenja leta 1229, ko je lastnik posesti Petan prodal večji del svojih zemljišč rodbini Nádasdy. Po Petanu naj bi dobil kraj tudi ime. Tako se leta 1233 na področju današnjih Petanjec pojavljata rodovini Petenye in Nádasd.

Vas se v srednjem veku imenuje različno: Pethenegh (1229), Pethenye (1233), Pethenyed (1238), Petined (1265), Peteunych, Petanicz (1348), Pethenicz (1462), Pethanycz (1472).[2] Konec 19. stol. so jo madžarske oblasti preimenovale v Szechenyikut.

Leta 1347 je v neposredni soseščini Petanjec omenjena Marijina cerkev v kraju Mesynch, ki je istovetna z današnjo tišinsko cerkvijo.

Petanjci se pojavljajo leta 1365 in 1366 kot otočno ozemlje, izločeno iz zemljišča Belmura.[3] V listini iz leta 1347 so iobagioni[4] iz kraja Mesynich skupaj z iobagioni iz Belmure dolgo časa nasilno uživali petanjsko zemljišče, ki je bilo v lasti rodbine Nádasdy. Zaradi spora je prišlo do razmejitve.

Kdaj je bil zgrajen petanjski grad, kdo ga je gradil in kdaj je bil porušen,  je še odprto vprašanje, saj še niso zbrani in obdelani vsi zgodovinski viri. Iz leta 1621 (ali 1627 ?) je ohranjen popis gradu, ki je bil med redkimi enonadstropnimi stavbami v Železni županiji. Grad verjetno ni bil posebno velik. K njemu je spadalo še nekaj vinogradov. Nanj danes  spominjata ledinsko ime Kastelišče in nenavadna konfiguracija tal.

Petanjci so se v tisku pojavili zlasti kot zatočišče protestantom, ki so se ob koncu 16. stoletja, v času protireformacije, umikali iz Avstrije[5] in dobili začasno bivališče na Petanjcih v Nádasdyjevem gradu[6]; med njimi je bil tudi astronom Johannes Kepler[7].

Ob cerkveni vizitaciji leta 1698 je bilo na Petanjcih 311 prebivalcev, kar je za takratne razmere veliko, saj toliko prebivalcev takrat ni premogla niti Murska Sobota.[8] Vsi prebivalci, razen 10 ljudi, so bili luteranske vere.

Kasneje se je grof Franc Nádasdy povezal z grofom Zrinjskim bil vpleten v znano zaroto grofov Zrinski-Frankopan in leta 1671 v Dunajskem Novem mestu obglavljen. Grad in premoženje naj bi mu kmalu nato tudi odvzeli. Od tedaj naprej prav tako v glavnem za dalj časa zamre tudi zgodovinsko dogajanje na Petanjcih.

Leta 1786 je vas omenjena kot Petanz, in sicer kot slovenska vas v Železni županiji ob Muri, razdeljena na Gornje, Srednje in Dolnje Petanjce[9].

Na Petanjcih pa obstaja še ena graščina, ki je bila pred vojno v lasti grofa Bátthyanyja. Zgodovinski podatki o tem dvorcu, ki še stoji nekoliko predelan, nastal pa naj bi v 19. stol., niso zbrani. Gre za visokopritlično, podkleteno stavbo iz opeke, prezidano v tlorisu velike črke T. Okrog dvorca je bil nekoč tudi park.Ob bivši graščini je kapela sv. Florijana, najstarejša kapela v tišinski župniji. Prvotno kapelo je dala sezidati leta 1756 pobožna vdova grofa Emerika Nádasdyja. Aprila leta 1900 so kapelo porušili in 1902 dokončali novo. Hribček, na katerem stoji, je umetno narejen.[10] V neposredni bližini je opuščen slatinski vrelec.

Na Petanjcih je imel svoje posestvo tudi tišinski grof  Žigmond Bátthyanyi. Komisija za likvidacijo agrarne reforme je 21. septembra 1937 izdala razlastitveni odlok, ki vsebuje za vas Petanjce 64 agrarnih subjektov[11].

Leta 1924 je bila v vasi sezidana še kapela Marije Pomočnice. V njej je vzidana marmornata plošča z osnovnimi podatki. Postaviti sta jo dali družini Debelak in Šiftar, poslikal jo je Mauko s Kápele.V kapeli je tudi zvon, katerega je darovala občina Petanjci.[12]

Na Gornjih Petanjcih je več izvirov slatine. Od leta 1868 je bil petanjski vrelec last veleposestnika Voglerja. Lastnika petanjske slatine »Josef und Hans Vogler – Petanzer Sauer brunn« sicer zemlje nista imela na Petanjcih, ampak največ v Motvarjevcih in na desnem bregu Mure. Stanovala sta v Radencih.

Petanjski vrelec na desnem bregu Mure je začelo že leta 1883 izkoriščati podjetje Petanjska slatina, po 2. svetovni vojni pa ga je prevzela Radenska iz Radencev. Manjši vrelec je bil prav tako v Gornjih Petanjcih.[13]

Med obema vojnama je bilo v vasi več obrtnikov in trgovcev. Bilo je razširjeno pletenje košar in košev, kar je omogočalo povsod okrog rastoče vrbje. Kmetje so se ukvarjali s poljedelstvom, živinorejo in sadjarstvom.

Veržejski most, ki je pomenil edino cestno povezavo z notranjostjo Slovenije, je bil v času med obema vojnama v zelo slabem stanju in že večja voda bi ga lahko odnesla, medtem ko je za povezavo med Radenci in Petanjci služil zastareli brod, ki pa je bil  precej obremenjen. Tudi zavoljo precejšnjega Goričkega zaledja je bil most na Petanjcih bolj potreben kot v Veržeju. Leta 1930 je kar 53 občin z obeh bregov Mure zaprosilo bansko upravo, da jim zgradi most. Leta 1935 se je ban Natlačen odločil, da bodo gradili železobetonski most.

Leta 1940 je bil pri Petanjcih čez Muro res zgrajen most. Odprt je bil z veliko svečanostjo[14], a ga je 6. aprila 1941 ob prihodu nemške okupacijske vojske takratna jugoslovanska vojska razstrelila[15]. Tudi plavajoči in brežni mlini so bili med zadnjo vojno uničeni. Most so po vojni obnovili, je pa že spet potreben temeljite obnove in posodobitve, če ne bi bilo celo bolje zgraditi novega. Prav tako je potrebno razširi že tako preobremenjeno cesto med Murski Soboto in Radenci, ki je še najbolj slaba v krajih Tišina in Petanjci.

Meseca maja 1941 je bil na Petanjcih ustanovljen aktiv OF in pozneje postojanka, v katero so se zatekali prekmurski ilegalci, med njimi Mirko Bagar, Evgen Kardoš, Štefan Kühar in drugi. Od 4. aprila 1945 je tukaj potekala pet tednov vojna črta. Nemci so požgali polovico hiš, le Dolnjim Petanjcem je bilo prizanešeno.

Petanjci nikoli niso imeli v svoji vasi šole. Ves čas so obiskovali (in še obiskujejo) šolo v sosednjem kraju Tišini[16].

Leta 1972 so ob levem bregu reke Mure dogradili obrambni nasip in z njim zavarovali ravninski del pred poplavami. Nasip pa je na Srednjih in Dolnjih Petanjcih odrezal stranske rokave Mure, imenovane zátone ali mrtvice.[17]

Ne gre pa prezreti nekaterih delavcev in delavk, ki so v času okupacije delali pri slatini in so prenašali veliko pošte ter odposlali precej paketov našim ljudem po nemških taboriščih.

Kot zanimivost omenimo še Vrt spominov in tovarištva dr. Vaneka Šiftarja, kjer so zasadili drevje in grmovnice s prizorišč pomembnih dogodkov iz 2. svetovne vojne, od Evrope do Azije (od Norveške do Japonske), iz nacističnih in fašističnih taborišč, kakor tudi iz središč graditve miru ob končani 2. svetovni vojni. Po številu rastlinskih vrst je to najbogatejši park v severovzhodni Sloveniji[18].

Ob popisu prebivalstva leta 1991 so Petanjci šteli 743 prebivalcev;  to je torej dvakrat več kot leta 1698, kar  pomeni, da prebivalstvo v vasi narašča. Leta 1869 je kraj štel 466 prebivalcev, 1931 pa to število naraste na 633. Največ prebivalcev so Petanjci šteli ob popisu leta 1971, in sicer 775.[19] Glede na veroizpoved se je ob štetju leta 1991 opredelilo 702 ljudi za katoličane, 17 za protestante. Katoličani spadajo v tišinsko župnijo[20], evangeličani pa v murskosoboško. Po narodnosti je bilo 733 prebivalcev slovenske narodnosti. Zabeleženih je bilo 199 gospodinjstev, 164 ljudi kmečkega porekla, od tega 137 aktivnega, 418 zaposlednih v drugih panogah, v tujini živečih pa 22 prebivalcev.

Takšna je torej v kratkih orisih podoba kraja Petanjci skozi čas, kjer je bil stal Nádasdyjev grad.

 

1 Povzeto po KLS IV. Ljubljana 1980, 312

2 Prim. I. Zelko: Prekmurje do leta 1500. M. Sobota (PZ) 1982, 72-73.

3 Belmura je obsegala posest Murske Sobote in širše okolice v smeri proti Muri in Radgoni. To posest je kralj Andrej II. spremenil leta 1217 v kronski fevd. Do tedaj je že izgubilo del, saj je zemljo okoli Petanjec dobil rod Petenye, od njih pa kupil grof Petened iz družine Nádasdy. Večji del okrog Murske Sobote s krajem vred so po

zamenjavi več lastnikov dobili lendavski Haholdi. Njim so nasilno odvzeli güssinški grofje. Nato so Belmuro dobili Amadejci, obsegala pa je ozemlje med rekama Muro in Ledavo, na jugu skoraj do Rakičana, na severu pa do gornjelendavske posesti. Za Amadejci so nastopili Széchyji.

4 Iobagioni so bili mejni stražarji v službi zemljiških gospodov.

5 Ivan Škafar: Priloge: izvirna poročila, regesti in zapisi o delovanju luteranov (evangeličanov) na Petanjcih 1592-1637, v: AES 6. Ljubljana, 155-222

6 Vanek Šiftar: Vloga petanjskega gradu pri širjenju protestantizma, v: Zbornik Štefana Küzmiča. Murska Sobota (PZ) 1974, 9-35

7 T. Hari: Johannes Kepler in začetki reformacije v Prekmurju. Murska Sobota (SPD PT) 1999.

8 Murska Sobota je štela v tem času 250 prebivalcev.

9 Geographisch-Historisches und Produkten Lexikon von Ungarn… Pre3burg 1786, 534.

10 Prim. I. Zelko in J. Gregor: Zgodovina tišinske župnije, v: Stopinje 1976,  39.

11M. Kokolj: Prekmurski Slovenci 1919-1941. M. Sobota (PZ), 629.

12Prav tam, str. 39.

13Leksikon Dravske banovine. Ljubljana 1937, 464.

14 Prim. Novine, 29. 9. 1940, 39/1-2; Slovenec, 22. 9. 1940, 218/3; 219,5; Jutro, 21. 9. 1940, 221/3; 223/3; Marib. Večernik Jutra, 28. 9. 1940, 220/3; M. Kokolj: Prekmurski Slovenci 1919-1941. M. Sobota (PZ) 1984, 45-458.

15 M. Kokolj: Prekmurski Slovenci 1919-1941. Murska Sobota (PZ) 1984, 466; slika v F. Godina: Prekmurje 1941-1945. M. Sobota (PZ) 1980, str. 22.

16 M. Kokolj-B. Horvat: prekmursko šolstvo. M. Sobota (PZ) 1977, 496-498.

17 Prim. Krajevni leksikon Slovenije IV. Ljubljana 1980, 312.

18 Anton Vratuša: Petdeset let Vrta spominov in tovarištva, : ČZN l996, zv. 1, 85-93

19 Prebivalstvo vasi Petanjci ob popisih: 1869 – 466, 1880 – 515, 1890 – 515, 1900 – 545, 1910 – 545, 1931 – 633, 1948 – 714, 953 – 699, 1961 – 728, 1971 – 775, 1981 – 765, 1991 – 743.

20 Š. Sobočan: Moja župnija. M. Sobota (PI) 1994, 265.

 

[1] Povzeto po KLS IV. Ljubljana 1980, 312

[2] Prim. I. Zelko: Prekmurje do leta 1500. Murska  Sobota (PZ) 1982, 72-73.

[3] Belmura je obsegala posest Murske Sobote in širše okolice v smeri proti Muri in Radgoni. To posest je kralj Andrej II. spremenil leta 1217 v kronski fevd. Do tedaj je že izgubila del zemlje, saj jo je okoli Petanjec dobil rod Petenyejevih, od njih pa kupil grof Petened iz družine Nádasdy. Večji del posesti okrog Murske Sobote s krajem vred so po zamenjavi več lastnikov dobili lendavski Haholdi. Njim so jo nasilno odvzeli güssinški grofje. Nato so Belmuro dobili Amadejci, obsegala pa je ozemlje med rekama Muro in Ledavo, na jugu skoraj do Rakičana, na severu pa do gornjelendavske posesti. Za Amadejci so nastopili Széchyji.

[4] Iobagioni so bili mejni stražarji v službi zemljiških gospodov.

[5] Ivan Škafar: Priloge: izvirna poročila, regesti in zapisi o delovanju luteranov (evangeličanov) na Petanjcih 1592-1637, v: AES 6. Ljubljana, 155-222

[6] Vanek Šiftar: Vloga petanjskega gradu pri širjenju protestantizma, v: Zbornik Štefana Küzmiča. Murska Sobota (PZ) 1974, 9-35

[7] T. Hari: Johannes Kepler in začetki reformacije v Prekmurju. Murska Sobota (SPD PT) 1999.

[8] Murska Sobota je štela v tem času 250 prebivalcev.

[9] Geographisch-Historisches und Produkten Lexikon von Ungarn… Pre3burg 1786, 534.

[10] Prim. I. Zelko in J. Gregor: Zgodovina tišinske župnije, v: Stopinje 1976,  39.

[11] M. Kokolj: Prekmurski Slovenci 1919-1941. Murska Sobota (PZ), 629.

[12] Prav tam, str. 39.

[13] Leksikon Dravske banovine. Ljubljana 1937, 464.

[14] Prim. Novine, 29. 9. 1940, 39/1-2; Slovenec, 22. 9. 1940, 218/3; 219,5; Jutro, 21. 9. 1940, 221/3; 223/3; Mariborski Večernik Jutra, 28. 9. 1940, 220/3; M. Kokolj: Prekmurski Slovenci 1919-1941. M. Sobota (PZ) 1984, 45-458.

[15] M. Kokolj: Prekmurski Slovenci 1919-1941. Murska Sobota (PZ) 1984, 466; slika v F. Godina: Prekmurje 1941-1945. M. Sobota (PZ) 1980, str. 22.

[16] M. Kokolj-B. Horvat: prekmursko šolstvo. M. Sobota (PZ) 1977, 496-498.

[17] Prim. Krajevni leksikon Slovenije IV. Ljubljana 1980, 312.