Pertoča - utrinki iz zgodovine

 

Pertoča - utrinki iz zgodovine

Franc Kuzmič

Pertoča so razloženo naselje (v nadmorski višini 297 m) na Goričkem v dolinski, pobočni in slemenski legi na obeh straneh asfaltirane ceste Cankova-Rogašovci. Ob potoku Črncu meji na Fikšince in Gerlince. Vas ima več zaselkov: Ves, Gres, Varaš, Kuharov breg, Korcova graba, Vukov breg, Kolmaničeva graba. V gozdiču proti Motovilcem je zaselek z Romi.

Leta 1947 so zgradili zadružni dom.

Leta 1978 je bilo od Petroč do Domajinec zgrajeno umetno Ledavsko jezero, ki varuje ravninski del pred povodnjimi.

Pertoča se kot kraj prvič omenjajo – kakor večina prekmurskih vasi – leta 1365 kot Walsefolua, in sicer v listini iz tega leta za Večeslavci in pred Ropočo. Torej gre za Pertoča. Toda v listini naslednje leto (1366) Walsefolua ni omenjena. Sklepati je moč, da je bila takrat vas Pertoča zaobsežena v krajevnem imenu Gyurgfiamyklowsfalua alio nomine Gezloufalua, ki je navedeno severno od vasi Ropoče, torej potem sledijo dalje Pertoča in še naprej Večeslavci.

Statistika prebivalstva skozi razna obdobja je naslednja:

1869 – 512

1880 – 544

1890 – 605

1900 – 600

1910 – 597

1931 – 605

1948 – 682

1953 – 672

1961 – 615

1971 – 589

1991 – 531

2002 - 479

 

V času kralja Ludvika I. (1342-1382) naj bi na Pertoči, kakor je zapisal Jožef Košič v Starinah: »Leta 1364 pod kralestvom Ludvika I. so bogatejši gospodje za cerkve vnogo včinoli. Zato je pri nas tüdi cerkev v ednon kraji na Pertoči goripostavlena.« Po pisnem viru, ki ga je našel kanonik dr. Franc Ivanocy, naj bi zgradili cerkev leta 1365.

Verjetno je bila to majhna cerkev, ki je merila 20 m v dolžino, 6,50 m v širino ter 4,80 m v višino. Za zunaj je bila cerkev visoka dobrih 10 m. Imela je zvonik v višini 31 m, ki je ohranjen do današnjega dne.

Gornje Prekmurje je pred nastankom sombotelske škofije (1777) cerkveno upravljala györska škofija, gornje Prekmurje pa je bilo del vašvarskega arhidiakonata.

Vizitacijski zapisnik iz leta 1698 navaja, da stoji cerkev, posvečena sv. Heleni, na hribčku in je ob starejšem delu na vzhodni strani dodan, pozneje na zahodni strani novejši del.

Najstarejše statistične podatke za Prekmurje imamo v cerkvenih zapisih 17. stoletja. Prvi tak zapis imata kanonični vizitaciji iz leta 1669 in 1698. Po pregonu Turkov sta se györska in zagrebška škofija začeli zanimati za versko stanje v Prekmurju.

V istem zapisniku vidimo, da so k župniji pripadali kraji Fikšinci, Kramarovci in Ocinje. Vsega je bilo 313 prebivalcev, od tega v Fikšincih 171 (52 katoličanov in otroci, vsi ostali nekatoličani), v Kramarovcih 56 (14 katoličanov in otroci, vsi ostali nekatoličani) in v Ocinju 86 prebivalcev (21 katoličanov in otroci, ostali nekatoličani). Sama vas Pertoča pa je spadala k župniji sv. Jurij v Rogašovcih. Iz tega zapisnika je razvidno, da je imela vas 128 prebivalcev (8 katoličanov in otroci, vsi ostali pa so bili nekatoličani. Zaradi takšnega razmerja prebivalcev glede na veroizpoved je bila cerkev na Pertočih v letih 1600 – 1680 v protestantskih rokah.

Turki so marca 1602 plenili okrog Radgone, tudi Pertočo. Takrat je bil na Pertoči pri Sv. Heleni pridigar Traunecker, ki je v pismu Karlu Herberstorffu omenil, da je prišel že itak reven, še ob vse svoje imetje in je prosil za denarno pomoč. Herberstorff je zanj posredoval pri stanovih za podporo, če z uspehom, pa ni znano.

Vitus Altenmarkt je 30. julija 1606 Karlu Herberstorffu izjavil pripravljenost, da bo dušnopastirsko skrbel tudi za štajerske plemiče in kmete. Bogoslužje bi zanje opravljal pri sv. Heleni, Cankovi ali Topolovcih. Obenem prosi, zaradi negotovih časov, za varstvo »25 oder gohr 50 Huszaren«. Deželne stanove prosi za izboljšanje svoje plače. Za svojo deželno službo je nato prejel 100 fl za leto 1606 in 6 fl za leto 1607.

Cesar Ferdinand II. je 18. 1. 1628 sporočil palatinu Nikolaju Esterházyju, da je obveščen, da so prišli s posestev Széchyja in vdove rajnega Franca Batthyánya v njegova mesta na Štajerskem in Koroškem, posebno pa v Radgono, predikanti, zato naj palatin sporoči vsem na Madžarskem, da bodo takšni predikanti kaznovani z ječo.

Ludwig von Grotta, landeshauptmannamtsverwalter, je 20. 12. 1634 sporočal notranji avstrijski vladi v Gradcu o kmečkih verskih nemirih v župniji Gnesau in delovanju tujega predikanta v tej okolici, v Himmelbergu.

Pertočkega protestantskega duhovnika Wilhelma Winterja je obiskala – verjetno leta 1636 - tričlanska delegacija s Koroške v sestavi: Matthes Grantner, Simon Gasteiger, Matthes Madruter. Povabili so ga na Koroško.

Kdaj je prišel Winter na Gornje Koroško, ni znano, a je bil znan po tem, da je od »zu Helenaberg« iz »Pfarre St. Helenae Berg in Ungarn unterhalb Radkersburg«. Bogoslužja je imel v skednju kmeta Christiana Schlierzerja dvakrat na dan. Njegove pridige so poslušali ne le kmetje, ampak tudi plemiči. Opravljal je tudi obred poroke in krsta. Pri njem so se tudi spovedovali in obhajali. Po devetih dneh se je ob spremstvu Christiana Schlierzerja in Urbana Hochkoflerja umaknil pred zasledovalci. Ta so naposled ujeli in zaprli. V decembru 1636 sta prosila cesarja Ferdinanda II. za pomilostitev in obljubila, da bosta prestopila v katoliško vero in ji bosta ostala zvesta do smrti, obenem pa sta pripravljena opraviti vse duhovne obveze glede prekrška. Naposled so ju v začetku leta 1637 izpustili.

V tem času so k župniji sv. Jurij spadali še naslednji kraji: Sv. Jurij, Rogašovci, Nuskova, Serdica, Sotina, Večeslavci, Krašči, Gornji Črnci, Gerlinci, Cankova, Domajinci, Topolovci, Ropoča in seveda Pertoča.

Iz vizitacijskega zapisnika leta 1627 je razvidno, da je bila vizitacija opravljena 10. julija v času protestantskega pastorja Gregorja Gerberja.

Iz vizitacijskega zapisnika leta 1756 je razvidno, da je bila župnija deloma slovenska, deloma nemška. Štela je 777 vernikov, od tega je bilo 43 protestantov.

Do leta 1808 je pertoška župnija obsegala pet vasi: Pertoča, Ropoča, Fikšinci, Kramarovci, Ocinje.

V krstni knjigi je 8. maja 1808 v latinščini zapisano: »Naš presvetli in premilostljivi predstojnik Leopold Somogy, škof sombotelski, je ob priliki kanonične vizitacije na Pertoči tri nemške vasi, namreč Fikšince, Kramarovce in Ocinje obenem z dohodki pridružil župniji Sv. Jurija. Namesto teh pa je pertoški župniji dodelil vasi: Gerlinci, Krašči in Večeslavci, ki so sicer do zdaj spadale v župnijo Sv. Jurija.«

Tako je bilo odpravljeno, da so verniki iz Gerlinec in Krašč hodili skozi Pertočo k Sv. Juriju. Ta razmejitev je ostala do danes.

Ker pa se je število vernikov v župniji povečalo, je postala cerkev v obsegu 120 m2 pretesna. Možje so se gnetli na stopnicah na prižnico in v zakristiji, zato jih je duhovnik pogosto tolažil: »Tolažimo se s tem, da bomo imeli v nebesih dovolj prostora.«

Leta 1963 so začeli graditi novo cerkveno stavbo po načrtih Jožeta Požauka. Leta 1970 je škof Držečnik cerkev posvetil.

Naslednji župnik Jože Vinkovič je nato konec osemdesetih let oskrbel nekatere dopolnitve in že potrebna popravila na cerkvi.

Nova pridobitev cerkve je bil nato daritveni oltar in monumentalni mozaik, ki meri 92 m2, delo p. Marka I. Rupnika, in je bil blagoslovljen leta 2010. Pred postavitvijo mozaika so na priporočilo umetnika preuredili tudi notranjščino cerkve. Takrat je bil to najveličastnejši mozaik v Sloveniji.

Župniki:

Oktobra 1615 je bil pri cerkvi sv. Jelene evangeličanski pastor. Župnija je obsegala kraje: Večeslavce, Ropočo, Fikšince, Kramarovce in Ocinje. Med župljani so biti zaradi obmejnega področja tudi nemško govoreči krajani.

Vizitacija iz leta 1627 beleži predikanta Gregorja (Gergely) Gerberja iz Lichtensteina blizu Meissena, morda Lužiški Srb, ki je bil prej v Pilgersdorfu (1617).

Leta 1654 je bil posvečen za Pertočo duhovnik Jurij Techlich iz Bratislave, leta 1661 pa Krištof Schultz iz Šoprona, oba luterana.

Prvi župnik v času po reformaciji je bil Anton Pitročij (Pitrocsius), rojen v Gorici[1]. Omenja ga vizitacijski zapisnik leta 1698, a ni mogoče dognati, kako dolgo je bil že župnik.

Pavel Schiratich in Matija Vukovič sta bila v času 1784, kar je mogoče razbrati iz poročne knjige.

Franc Xaver je omenjen leta 1749 v mrliški knjigi, sicer pa je Franc Ksaver Perkonig bil pertoški župnik v letih 1752-1762.

Jožef Benkovič je bil duhovnik v času od maja 1762 do septembra 1777.

Nato je nekaj mesecev »vskočil« in opravljal duhovniško službo Mihael Gaber.

Jurij Aleksander Srak, domačin iz Krašč, je bil tu od 1777 do 1785, za njim je bil v letih 1785-1789 župnik Adam Ivanocy, doma iz Ivanovec. Frančiškan Marko Kregar je bil upravitelj te župnije od 1789 do marca 1790.

Potlej je župnijo prevzel Štefan Pavel (Pauli) iz Beltinec in tu deloval 35 let, do leta 1822. Starost je preživljal v hiši svoje sestre. Umrl je 22. januarja 1829. Kot zanimivost povejmo, da je bilo takrat toliko snega, da so se z mrličem lahko podali na domače pokopališče šele čez devet dni. Pokopali so ga 31. januarja.

V obdobju 1822-1826 je bil župnik Jože Cipot, rojen v Noršincih.

Leta 1827 je bil nekaj mesecev župnijski upravitelj Janez Evangelist Šbul iz Turnišča; nekaj mesecev v tem letu, potem ga je nadomestil Janez Fabijan Kovič. Septembra 1827 je prišel za župnika Jožef Tisler, doma iz madžarskega Totszerdahelya in bil tu vse do smrti leta 1855. Potem je župnijo prevzel Štefan Veren, doma iz Murske Sobote in bil tu v času 1855-1891.

Štefan Veren (r. 28. oktobra 1818 v Murski Soboti – umrl 6. marca 1891 v Pertoči) je bil dušni pastir v Pertoči od julija 1855 do smrti.

Po njegovi smrti je prišel kot župnijski upravitelj Jožef Čarič, rojen v Veščici pri Ljutomeru, in ostal le nekaj mesecev. Potem ga je nadomestil Janez Bagari-Nepomuk, kije bil župnik do 28. novembra 1929, sledil mu je Štefan Varga, ki je bil župnik do 1. novembra 1941. Nato je župnijo vodil se do 1. avgusta 1988 Štefan Tratnjek.

Župnika Štefana Tratnjeka je nasledil župnik Jože Vinkovič, ki je poleg pastorale oskrbel nekatere dopolnitve in že potrebna popravila na cerkvi.

 

 PERTOČA V OČEH DRUGIH

Anton Trstenjak je v svojem potopisu Slovenci na Ogrskem med ostalim zapisal takole:

»Lepega, mirnega jutra sem se napotil iz Cankove proti Sv. Heleni. Po lepih vinogradih vodi cesta, na desni strani se razprostira glavni Točak., koder raste najboljše vino, znano po imenu točansko vino. Med Cankovo in Sc. Heleno se klati na stotine ciganov, ki ničesar ne delajo, nego samo kradejo. Meni niso ničesar žalega storili.

Sv. Helena ali Pertoča (Pertócsa) se drži tik nemške jezikovne meje. Pol ure proti Štajerski je že vse nemško. Pertoča sama obsegajo štiri vasi, in te so: Grlinci, Krašič,  Ropreča in Večeslavci. V Grlincih že prebivajo Nemci, kateri so se sem priselili s Štajerskega.

Ker župnika ni bilo doma in so mi rekli, da pride šele opoldne, sem šel na pokopališče. zanimali so me nagrobni napisi, od katerih nekatere tu podajam zaradi jezika. Omenjam pa, da Grlinci štejejo 132 hiš, izmed katerih je 36 hiš, katerim se zovejo gospodarji Gombovci (Gombocz, cmok).

Evo nekoli koteh nadpisov:

Eti pocsiva

z Görlincz Gombocz Maria sztara

11 Lejt ino nyéna Szesztra Helena

sztara 9 Lejt. Boug nyim dáj vöcsni  pokoj. 1878.

 

Eti pocsiva

Mihál Gombocz z Gürlincz steri je

1875. Leta premino, ino sztar

bodocsi 45 Let. Bog jemi dáj

düsno zvelicsanje ino pokoj vekivecsni.

 

Eti pocsiva

vu Bogi preminoča z Pertoče

Csontala Zsuzsa stera je preminola

zetoga Sveta 3-a Augusta 1868 vu

svojoj starosti 58 Leta v Samogoči

Gospodne Bošđe darüj njoj

pokoj vekovečni.

 

V tem času se je vrnil župnik s polja od svojih delavcev. Bil je to stari župnik Veren. Dičila ga je blaga duša njegova, a z obraza mu je odsevala sama dobrota. Jedva da sva si segla v roke, mi je začel pripovedovati, kako se še vedno rad spominja onih časov, ko ga je obiskal Božidar Raič, kateremu je dal vse starine, kar jih je imel, in mu je bilo zelo žal, da ne more meni ničesar dati. Ali zato mi je dal svoje pošteno, staro srce. Moral sem mu pripovedovati, kakšna je Ljubljana in kako delujejo in napredujejo Slovenci. Ko sem mu to pripovedoval in tudi omeni, kako smo Slovenci sprejeli cesarja, so se starčku porosile oči,razveselil se je, mahnil je z roko in pogledal kvišku, kakor da bi hotel reči, zakaj tod ni narod tako srečen, potem pa je dvignil čašo in nazdravil nam govoreč: Bog daj srečo tudi Slovencem na Ogrskem.

Župnija svetohelenska je siromašna, a ljudstvo zelo zanemarjeno. Veren je živel kako kak puščavnik, kateri ima čudotvorno moč. Slovel je daleč okrog kot čarobnik v zdravilstvu. Iz okolice budimpeštanske, z južnega Štajerskega, iz varaždinske okolice so romali bolniki k njemu v trdnem upanju,da je župnik Veren edini človek, kateri jim more pomagati. Moški in ženske so se zatekale k njemu, in ko sem se jaz mudil pri njem, sta prišla k njemu iskat pomoči dva jako bolna moža. Rad bi bil videl, kako zdravi Veren, in je vzel svoj »Lebenswecker«, pritisnil mi ga s precejšnjo silo na roko in je samozavestno rekel, da on tako zdravi protin, vročekrvne, posebno pa tiste, ki imajo mnogo »žil«. Ta »Lebenswecker« je podoben krtači s trdimi žičnatimi zobci. Veren s to krtačo udari poroki, da res kri poteče, ker se zobci zarijejo v kožo in meso. In tako zdravi Veren. On sam veruje v to zdravljenje, verujejo pa tudi Nemci, Madžari in Slovenci, kateri od daleč hodijo k njemu. Ljudje pravijo, da so že mnogi ozdraveli in da imajo le župniku zahvaliti, ki jih je rešil gotove smrti. Škof je sicer prepovedal župniku, dane sme tako zdraviti, ali ta prepoved je bila brezuspešna. Ljudje so vedno zahajali k njemu in ga prosili pomoči. Vse to je pač mogoče v zapuščenih krajih, koder ljudje ne poznajo zdravniške pomoči in vsako bolezen sami zdravijo. Med sv. Jeleno in med S. Jurijem teče potok Lédava. Tu sem povprašal, kako se zdravé ljudje. Srečal sem kmeta in ga vprašal, kam gre. Kmet mi je odgovoril, da ide k Sv. Juriju po staro vidno za svojo bolno ženo, in mi je pritrdil, da se ljudje navadno zdravé s starim vinom.

Veren je vnet duhovnik, ki živi ves svojemu poklicu. Že šest protestantskih rodovin je obrnil na rimokatoliško vero. Tudi v njegovo cerkev so hodili protestanti ob nedeljah k maši, ker je njih molilnica predaleč. Veren jim je znal tako na srce govoriti, da jih je spreobrnil. To je bilo mogoče, ker ti protestanti hodijo le na veliki petek k spovedi v svojo bogomoljo, da prejmo občno odvezo. Celo neko vragometno žensko je odmolil Veren, položivši štolo ženski na glavo, kar mi je sam s ponosom pripovedoval in kar so tudi ljudje verovali. Ko sem jaz bil pri njem, so bile zaporedoma slabe letine. Veren si je to razlagal tako, da ne bo prej dobro, dokler ne osvobodijo papeža. Odkar je papež  Pij IX. prišel v suženjstvo, je letina slaba.

Veren je bil zvest sin svojega naroda, ljubil je svojo prekmurščino inje v cerkvi pridigal samo v slovenskem jeziku. Kar sem o njem pripovedoval, ne more omadeževati njegove blage duše. On že počiva v hladni zemlji. Bil je pošten človek, toda mož svojega časa in onodobne omike.«

PRVA SVETOVNA VOJNA

Prvo pismo s fronte je bilo objavljeno v Kleklovih Novinah 23. avgusta 1914, pisal pa ga je Janez Šadl z Ropoče, fare sv. Helene.

»Ne záto, kábi preveč žalostni bili da smo mogli oditi od vás! Mi smo samo radi odišli od našega domá. Mi smo pozváni od našega svetloga krala, naj bránimo našo domovino.

Záto lübleni stariši, očevje i matere, brati i sstre ino vsa rodbina pa vsi čtevci teh naših slovenskih novin, prosite, i molite za nas, naj mi močni bodemo, naj obládamo neprijatela. Mi se vüpamo v našem Bogi, ki je vse mogoči, on de nám pomágo. Mi smo hvála Bogi bili pri spovédi i prečiščavanji v püšpekovoj cérkvi, záto se vüpamo v Bogi, ka nás on ne odstávi. Če de nám pa Gospodni Bog pomágo, te nám neprijátel tüdi nikše škode ne de mogo napraviti.

Po Božoj voli se zgodi vse. Krogle, štere do tam letale, de tüdi Bog ravnao. Zdaj pa prosimo naše lüblene stariše, brate i sestre ino vse naše slovence, či tak, ka bi nás krogla zadejla, a bi Boža vola tak bila pa bi se mi ne več vidili, bi ne prišli več vküp v tom országi, prosimo: molite zanás, da pridemo vküp v nebeskom országi. Zdaj pá ešče ednok vsem čitevco teh novin pošlemo srčni pozdráv. Daj bog, da bi9 se vkrátkom vsi vküp veselili v našem domačem kraji.

 

V imeni slovenskih vojákov popiso je

 

Johan Schádl, z Krajine Slovenske, od fare Svéte Jelenem, z vesi Ropočke, voják 83. Reg. 9. kom.

 

Žal se Janez Šadl ni vrnil z vojne. Padel je leta 1916 in njegovo ime je zapisano na spominski plošči v domači vasi.

 

 PISMO BOŽIDARJA RAIČA JOŽEFU BOROVNJAKU

Božidar Raič (1827-1886), župnik, publicist, narodni buditelj,  jezikoslovec in politik. S Prekmurjem se je seznanil, ko je bil kaplan v Ljutomeru. Prekmurje je prvič obiskal leta 1860. V stikih je ostal med drugim tudi z Borovnjakom, cankovskih župnikom.

Pri sv. Barbari v Halozah,

dne 20. decembra 1881

 

Mili mi brate

Ogrska slovenščina dobiva od one dobe, kar sem jaz jeno vrednost objavil v »Letopisu Matice Slovenske« vedno več časti in veljave.

Vseučiliščni profesor v Gradci dr. G. Krek dal je te dni dru Lovru Požaru, kandidatu profesure, sledečo nalogo v lepem Vašem razrečji. »Die Sprache der ungrischen Slovenen ist mit Rücksicht auf Leute u. Formen eingehend zu prüfen u. im Anschlusse daran die Frage zu erörtern, wie sich in der genannten Richtung diese neuslovenische dialectische Färbung zum Altslovenischen u. speciall zur Sprache der glagolitisch überlieferten Dankmäler verhalte.«

Ti mili brate si prvak med ogrskimi Sloveni, morebiti bi mi mogel naznaniti, kaj je od 1866. leta ne glede na šolske knjige bilo na svetlo dano pri Vas; lehku še imaš kako rokopis od tega ali onega prijatelja? Kdo se dnes najbolje bavi z Vašim slovstvom in jezikom? Avgustičev list imam.

 

Želejoči Ti veseli božič i ešče veselejše mlado leto prijazno prosi za povoljen odgovor

Tvoj stari prijatelj

Božidar Raič,

župnik

Poklon veleč. g. Verenu, ako je ešče dobre volje David,  i mnogočest. g. Ratkoviču…. itd. da so nam zdravi i delajo n srečo naših zapuščenih i tlačenih Slovenov. Živeli!

Raič je Verena zelo cenil. Ob Verenovi smrti je dr. Franc Ivanocy, tišinski župnik in dekan, v župnijski kroniki zapisal: »V Verenu smo zgubili star tip duhovnika, poosebljeno  srčno dobroto.« V daljšem nekrologu leta 1906 pa je zapisal: »Veren so bili posebno dobrega srca človek i so velko poštenje meli ne samo pred svojimi farniki, nego pred vsemi, šteri so nji poznali. Njihova odkritosrčnost i darovitost je po celoj slovenskoj krajini poznana bila i vsako druüštvo, pri šterom so oni navzoči bil, je čütilo topločo njihove düše. Ne samo düševen paster so bili svojim vernim, nego i teloven vračitel ceolj okroglini. Daleč z vogrski krajin so nji poiskali vnogi betežniki i ne samo eden je po njih zvračeni, tak da so sv. Helene plebanoš široko bili poznani kak imeniten vračitel i jako dober človek. Kak šteč tužen i pobit je štoj k njim prišeo, največkrat je odišo od njih potroštan i dobre vole vsaki človek. Oni so razumeli z prostimi rečmi globoko srce človeče segreti. Kde so nazoči bili, tam je vsaka düša dobre vole bila. Bili so tüdi jako dober Slovenec, zato kde i kda je mogoče bilo, najraj so slovenski gučali i či so med pravo slovensko društvo prišli, te je njihova dobra vola i njihova vesela reč ne konca mela. Kem menje je takši odkritosrčni enakoga mišlenja lüdih dnes den med gospodami, tem bole v poštenji ostane Verenov spomenek med nami. Vredni so, da vsaka düša naše slovenske krajine se z lübeznostjov i z zahvalnostjov z njih spomene vsake čase.«

21. 2. 86

Velečastiti gospod!

 

Oprosti, ka Te motim s stem pismom. Nekdo nabira crkvene napeve slovenskih in slovanskih pesmij; je li jih kaj imate stavljenih na note, in jeli pesmarica ležeča na shodeh pri sv. Heleni, kder blagi pleban Veren župnikuje, ima ktera pesni na note?

 

Koliko nespametnosti sem učinil s tem, ko se na stare dni pomičem kot poslanec po židovskem Beču.

Poklanja se Tebi i g. Verenu

 

iskreni Tvoj prijatelj

Božidar Raič

 

Naslov:

v Beču,

Abgeordnetenhaus.

 

Ko je Božidar Raič leta 1860 potoval po Prekmurju, se je iz Cankove, kjer je obiskal Borovnjaka, napotil proti Pertočem.

 »Od tod se ide kraj štirske meje v Prtočo (k sv. Heleni) po logovih in med vinskimi goricami… Vinski hribje so jako našim podobni, tudi vinstvo se obdeluje, kakor pri nas (misli na Haloze – op. F. K.); kleti po vrhéh so navadno lesene, skoro nikjer ne pod zemljo… Lofgovi so precej ubožni; v prvi vrsti je smrečje, nekaj hojk ali jelk in brezja, malo bukovja in hrastja. Prišedša z voditeljem v Prtočo, oglasiva se pri gospodu župniku, ker tod, kakor skoro po vsem tukajšnjem slovenskem okrožji, ni gostilnic, kakoršne so povsod; človek mora biti rad, če mestoma najde polič vina in košček kruha; zato pa se ne dá preceniti gg. duhovniko gostoljubje in postrežljivost, ki vse preobilo nadomešča. Potnici tudi malokdaj nadlegujejo ljudi po teh krajih. Hodé po pokojišči zapazil sem na križih slovenske napise, ktere je po svoji modrosti zložil prost seljak: »Počiva sladko v (h)ladnoj zemlji brezi trüda, brezi skrbi do dneva, kda na sodbi bomo se pa videli. Oh človek! preštij ete rejči grobne, napišejo se tebi tu sposodbne«… Nekteri grobje že tudi jkažej nemško besedo, skoro vselej pokvarjeno, ker na štirski meji nekteri župljanje neslano lomijo nemščino, kakor postavim v Grlincih; druge vasi so: Krašič, Ropreča, Večeslavci. Protestantje imajo poleg katoličanov prostor brez vmesnih ograj. Ob nedeljah hodijo luteranje v katoliško cerkev k sv. maši, ker njihova molilnica je prece dalječ od tod, pazno poslušajo propoved, celo zbirco prinašajo; samo k spovedi se vé da ne hodijo, razve véliki petek v svojo bogomoljo, da prejmo občno odvezo po svoji veri. Če je kdo vpraša, zakaj ne prestopijo h katoliški veri, odgovore: kajti so tako živeli naši roditelji, dedje in prededje, zato se jim nečemo tudi mi izneveriti; vidi se torej, da so le iz podedovane navade in iz spoštovanja do svojih pradedov drugoverci; sicer se pa katoličanje in prortwestqntje ljubijo, kakor je spodobno sinovom iste matere Slave. Na večer smo se pri dobri kapljici pogolčavali o gibanji in napredku našega slovstva, ktero je precej trdno začelo korenijke poganjati tudi po teh krajevih. Marskje nahajaš slovenske časnike, posebno »Slovenskega prijatelja«.« (Črtice o Prekmurcih in o njihovem govoru)

Raič je na svojem potovanju videl in pozneje opisal rokopisno knjigo Gradual. V spisu Prekmurski knjižniki pa knjige je zapisal: »Opomniti še je, ka se v župni crkvi v Pertoči pri sv. Jeleni nahaja »Gradual« popisani po Smodiš Jožefi s Krájšič od toga po dobročiniteli Haužar Petri s Pertoče na potrebočo Jelenske fare küpleni za osem raniški vu leti 1695 1. martiuša. Školniki se pa priporoča dobra skrb na ete Gradual. – Ta rokopisna knjiga ima obliko mešnih bukev in jih debelosti; zadržava pesmi o raznih svetkih in mešah v slovenskem, pa tudi v hrvaškem narečji; leži navadno na vzhodeh služeča g. učitelju za crkveno petje.«

Omenjeni Gradual je uporabil tudi jezikoslovec Oroslav Caf pri svojem slovarju. Raič je namreč zapisal: »Tudi Gradual župne cerkve v Pertoči izcrpil je in porabil za slovar, naj ga kinči in večna krasno panonsko ali panovinsko razrečje.«

 

ŠOLA

Nekoč so bile šole spadale k župniji in bile v kraju župnijske cerkve. Tako so bili v naših krajih evangeličanske in katoliške »cerkvene« osnovne šole. V času, ko je bila župnija v rokah protestantov, učitelji niso omenjene, ne dajatve za učitelja.

Okrog leta 1831 je bilo šolsko poslopje leseno in krito s slamo. Prvi znani učitelj »iskola mester« je bil Ivan Kousz, rojen leta 1804 v Pertoči. Ni znano, kdaj je nastopil službo, umrl pa je leta 1849.

Šolo in učitelja so vzdrževali župljani iz Gerlinec, Kraščev, Pertoče, Ropoče in Večeslavec. Učiteljevi dohodki so znašali 250 do 300 frt letno. Za službo kantorja v cerkvi je bil učitelj posebej plačan.

Kouszu je sledil učitelj Jurij Šadl, doma iz Krašč. V času njegovega službovanja so leta 1874 sezidali novo zgradbo, ki je imela dve učilnici in učiteljevo stanovanje. Dvooddelčna je postala šele leta 1884. Šadl je umrl leta 1887.

Za Šadlom je bil 31. maja 1887 izvoljen s strani šolskega stolca za učitelja in kantorja Leopold Kollárš. Rojen je bil v Beltincih leta 1863. V kraju Csurgó na Madžarskem je končal učiteljišče, učiteljeval v Beltincih (1881-1887). Z ženo Marijo sta poučevala na Pertoči do leta 1922. Učitelj Kollarš ima velike zasluge za razvoj kmetijstva, zlasti sadjarstva. Okrajni glavar ga je celo imenoval za kmetijskega svetovalca. Umrl je leta 1927.

Leta 1907 je postala šola trioddelčna in so za tretji oddelek sezidali leta 1914 novo zgradbo. S šolskim letom 1927/28 je postala šola šestoddelčna.

Septembra 1922 je Kollarševa nasledil učiteljski par Mirko in Jožica Bitenc. Ker pa je Bitenc nadaljeval študij matematike in iz službe izstopil, je od šolskega leta 1925/26 vodila šolo Jožica Bitenc. Po vojni je ljudsko sodišče Bitenca obsodilo na smrt, ker je kot belogardist sodeloval z okupatorjem. Bitenčevi je sledil kot upravitelj Vilibald Beloglavec (avgust 1927 – 29. avgusta 1928, njemu pa Štefan Poredoš, ki je prišel iz Tešanovec. Upravitelj je ostal tudi med okupacijo. Vodil je madžarske jezikovne tečaje, prevzel leventsko organizacijo in davčno službo. Po osvoboditvi se je umaknil na Madžarsko. 

Iz Pertoč je bil doma tudi učitelj Janko Kleibencetl, ki je bil rojen 12. decembra 1930. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju. V Mariboru je leta 1949 opravil prehodni diplomski izpit in leta 1950 v Ljubljani končal učiteljišče. Služboval je nekaj časa v Prekmurju, nato šel v šolo rezervnih vojaških častnikov. Leta 1952 prišel v Slovensko Istro, kjer je kot učitelj in ravnatelj služboval v več osnovnih šolah. Umrl je leta 2009.

Ob svojem rednem delu se je ves čas posvečal področju kulture, zlasti amaterske dramske dejavnosti (kot igralec in režiser), pa seveda literarni dejavnosti. Objavljal je v raznih revijah in časnikih, izdal pa je tudi več samostojnih knjig, in sicer: Ljudje v mojem srcu (1997), Štorije z ognjišč (¸1998), Sezonci (2000), Od Soče do Dragonje (2001), Za kruhom (2003), Del tuha, romski pozdrav (2004), Na dveh bregovih (2005), Primorci in Istrani v Prekmurju (2006).

Iz pesniške zbirke Na dveh bregovih je tudi naslednja pesem:

 

Ob Ledavi

Tam, kjer Ledava zelena

si strugo je skopala,

tam vasica je ljubljena,

tam me mati je zibala.

 

Vsa lesena, s slamo krita

gor na bregu hiška mala

je med drevjem varno skrita

otroštvo moje varovala.

 

Zdaj ni več ljubljene hiše,

ni več vrta poleg nje.

Čas mi zdaj spomine briše,

so zarasle vse steze.

 

GASILSTVO

 

Pobudo za ustanovitev gasilskega društva je dal gostilničar Jurij Partl. Ustanovni občni zbor je bil 5. 1. 1927. Ob ustanovitvi je dobilo društvo v upravljanje štirikolesno ročno brizgalno Walser iz leta 1892 in zidano orodjarno. Od leta 1932 je imel društvo tudi godbo na pihala, ki je z odhodom učitelja Filipa Babiča prenehala delovati.  Godba je nastopala na prireditvah in pogrebih.  Leta 1936 je društvo organiziralo veliko tombolo. Prapor so razvili leta 1968, leta 1976 kupili novo motorno brizgalno Ziegler, leta 1980 rabljeno orodno vozilo TAM 2000. V letih 1983-1985 so zgradili na celotnem območju več vodnih bazenov in dopolnili manjkajočo opremo. Leta 1981 so sklenili zgraditi novi gasilski dom in leta 1999 razvili novi gasilski prapor. 

 

[1] »natione germanus ex civitate Goriciense oriundus praesbiter ab annis 5«.