Nuskova

Franc Kuzmič

Staro zrcalo

Po do sedaj znanih pisnih virih se Nuskova prvič omenja leta 1365 kot NOZCYKFOLUA, naslednje leto je zapis NOZYKFALUA in dystricten iuxta fluuium Lindwa in potem leta 1499 kot NOZKOWAWEZ.

Vas leži na nekje 240 m nadmorske višine.

Prst ob Ledavi je peščena, na zahodnem pobočju ilovnata in lapornata, na slemenih rahlo prodnata. Mešani gozdovi so le ob slavečki meji na severovzhodu. Drugod so le njive in travniki.

Nuskova je razloženo, deloma obcestno naselje v dolinski, pobočni in slemenski legi v severozahodnem delu Goričkega. Jedro z avtobusno postajo, gostilno (Mekiš) in kapelo sv. Trojice je Srednja gasa; kraj dobre makadamske ceste iz Gornjih Slaveč je zaselek Zálože; na zahodnem pobočju je zaselek Nuskovske Rájse. Po dolini teče rečica Ledava.

Statistično zrcalo

Popisi po zaporedju let dajejo naslednjo podobo števila prebivalstva.

1869 – 419

1880 – 406

1890 – 490

1900 – 505

1910 – 499

1931 – 482

1948 – 493

1953 – 486

1961 – 438

1971 – 418

1981 – 391

1991 – 360

2002 – 311

 

Vas glede prebivalstva počasi usiha. Največ prebivalcev je imela leta 1900, in sicer 505. Če primerjamo podatke iz leta 1953 in 2002, torej obdobje petdesetih let, je prebivalstvo padlo za 175 prebivalcev.

Statistična slika iz popisa leta 1931, 1961 in 1971 je naslednja:

 

                    1931              1961           1971

 

Prebivalcev               482                438             418

Hiš                               88                   91               90                            

Posestnikov               86                           

Kočarjev                       0

Najemnikov                0

Gospodinjstev             -                   103             92

Kmetov                         -                   397            377

 

Zrcalo splošne podobe vasi

V Krajevnem leksikonu Dravske banovine, izšel leta 1937, je zapisano:

Nuskova je v Srezu Murska Sobota, v občini Rogašovci s sedežem v Nuskovi. V občini je 7 vasi, in sicer: Kramarovci, Nuskova, Ocinje, Rogašovci, Serdica, Sotina in Sv. Jurij.

Do upravnega mesta (sreza) Murske Sobote je 26 km, kjer je tudi davčna upava, oddelek finančne kontrole, žandermerija (policija) in pošta so bili v 1 km oddaljenih Rogašovcih. Pod zdravstveni okoliš je spadala pri Gradu, oddaljenem 7 km. Do prve železniške postaje, ki je bila v Mačkovcih, je bilo potrebnih 17 km. Šola in katoliška župnija sta bili pri Sv. Juriju, oddaljenem 1 km. Omenjeno je tudi gasilsko društvo.

»Vas leži severno od Rogaševcev ob banovinski cesti kraj Ledave in po okolnem gričevju. Kmetijstvo, obilo sadja. Čebelarstvo in pridelovanje šmarnice v zelo majhnem obsegu. Versko mešana vas (katoličani in evangeličani). Pokopališče.«

Krajevni leksikon Slovenije, izšel leta 1980, poroča:

Blizu Ledave »je osem izvirov slatine, ki so deloma odprti, deloma zaprti. Skupinski vodovod, hišni vodovodi, vodnjaki s talno vodo.

Poglavitne poljščine so pšenica, koruza, krompir, krmne rastline. Ob hišah in po vrtovih so sadovnjaki in brajde hibridne trte. Precej sadnega drevja, zlasti jablan in sliv, tudi na pobočjih. Nekateri imajo majhne vinograde. Hiše zidane, več je obnovljenih, le malo novih, nekaj je še nabijanic. S slamo so krita le nekatera gospodarska poslopja. Prevladujejo kmetje kooperanti; več je pogodbenih kooperantov, ki imajo sodobne hleve, v katerih je do 20 stojišč. Mesno in mlečno govedo, svinje za dom, bekoni za prodajo. Nekaj čebelarjev. Skupno katoliško in protestantsko pokopališče. Zunaj doma le malo zaposlenih.«

Obrtniško zrcalo

Iz seznama obrtnikov je leta 1910 bilo v vasi 8 obrtnikov, in sicer: Janoš Bednac (krojač), Imre Janič (kovač), Štefan Krenos (lončar), Jožef Nemec (kovač), Mihael Lülik (pečar), Janoš Raffel (mesar), Ivan Šarkanj (krojač) in Štefan Türha (pečar).

Leta 1924 so bili v vasi naslednji obrtniki: Štefan Janič (kovač in podkovač), Štefan Šinko (čevljar), Dominik Mekiš (čevljar), August Kampl (mesar), Josip Krenos (gaslar), Karol Lang (goslar), Štefan Mekiš (goslar), Josip Mekiš (goslar), Nikoliaj Mekiš (goslar), Marija Haizel (šivilja), Terezija Krenos (šivilja), Viktorija Krenos (šivilja).

Leta 1930 so bili v vasi obrtniki: Štefan Janič (podkovač), Štefan Šinko (čevljar), August Kampl (mesar), Jožef Krenos (godbar), Karol Lang (godbar), Marija Herzel (šivilja),  Štefan Mekiš (mesar), Ema Kuzmič (šivilja) in Marija Horvat (šivilja).

Versko zrcalo

V vasi živijo pripadniki različnih veroizpovedi. Nekje najbolj zastopani so katoličani, sledijo evangeličani in binkoštniki.

Vas ima urejeno svoje pokopališče z vežico, skupno za katoličane in evangeličane.

 

Katoličani

Katoličani pripadajo v župnijo sv. Jurij, torej sosednjo vas. Jožef Košič sicer piše, da je bila prva cerkev postavljena že v času Koclja in naj bi bila lesena. Po drugi strani pa tudi drži, da so prve krščanske cerkve bile posvečene Juriju, ko je krščanstvo izpodrivalo poganstvo.

Prvi zapis o tej župniji je iz leta 1336, ko so popisovali graško veleposestvo. Takrat so spadale k omenjeni župniji naslednje vasi: Domajinci, Krašči, Ropoča, Pertoča, Večeslavci, Arnoldovega Mikloša vas (Arnoldfiamiklosfalua), Rogašovci, Serdica, Nuskova, Sotina, Bonisdorf, Saldinhof, Ocinje, Kramarovci, Fikšinci, Gerlinci, Korovci, Cankova, Kupretfalua, Sv. Jurij. Tudi vizitacijski zapisnik iz leta 1698 omenja iste vasi, le da so na območju župnije ustanovili samostojno župnijo za vernike nemškega jezika v dotedanji podružnični cerkvi sv. Helene na Pertoči. Leta 1756 so od gračke župnije priključili k tej župniji še tri vasi, in sicer Gornje in Dolnje Slaveče ter Motovilce, a je ta vas leta 1793 bila spet priključena nazaj k grački župniji. Z ustanovitvijo župnije na Cankovi (1754) se je jurjanska župnija zmanjšala. Sombotelski škof Leopold Somogy je 5. maja 1808 priključil župniji  tri nemške vasi (Ocinje, Kramarovce, Fikšince), iz župnije pa izločil Gerlince, Krašče in Večeslavce.

Danes obsega župnija 10 vasi: Sv. Jurij, Rogašovci, Nuskova, Serdica, Sotina, Dolnji Slaveči, Gornji Slaveči, Fikšinci, Kramarovci in Ocinje. Pred drugo svetovno vojno so bila bogoslužja v slovenskem in nemškem jeziku.

Od prvotne stare cerkve sta ohranjena prezbiterij in zvonik. Staro cerkev je dr. Franc Ivanocy opisal z besedami: »Svetišče cerkve se končava z lično gotsko apsido, ki ima eno zazidano in eno odprto gotsko okno. Okenski okras manjka. Obok v prezbiteriju sloni na rebrih, ki se iztekajo iz sklepnika v obliki žarka in tvorijo trikratno polje… Vhod pri gotskem zvoniku je opremljen z vrati, ki imajo kamenit obrobnik v gotskem stilu. Obok ladje je poznejšega datuma in je zgrajen preprosto: po načinu takozvanega banjasto-križnega svoda…«

Vizitacijski zapisnik iz leta 1698 poroča, da je bilo svetišče pokrito s skodlami, ostali deli pa z opeko. Cerkev je že bila obokana, medtem ko je bil prvotni strop raven in lesen. Zvonik z enim zvonom je bil zgrajen iz kamna, pokrit z deščicami. Poleg zakristije na zahodni strani je stala lesena kapelica, ki je bila zelo poškodovana. Ostala pa je kamnita miza, ki je služila za oltar. Med zakristijo in razdejano kapelico je bila kostnica, ki je v zapisniku označena kot »ossuarium defunctorum«. V kostnico v spodnji prostor so shranjevali kosti, nabrane na pokopališču. Verjetno je imela kostnica tudi oltar, posvečen sv. Mihaelu. Oltar so leta 1744 prenesli v cerkev, kostnico pa porušili. Nanjo so naleteli leta 1925, ko so kopali temelje za novo cerkev. (Nabrali so za tri vozove kosti.)

Cerkev so nato prenovili leta 1743, zvonik pa naslednje leto. Prenovo je podprla grofovska rodbina Nádasdy od Grada, ki je imela nad cerkvijo tudi patronat. Obnovljena je bila predvsem notranjost in zid okrog pokopališča. Obnovljeno cerkev je blagoslovil györski škof Filip L. Zinzendorf.

Sedanjo podobo je dobila cerkev leta 1925.

Ker je bila stara cerkev premajhna za 4000 vernikov, so začeli leta 1920 s pripravami za gradnjo nove cerkve. Leta 1925 so staro cerkev podrli, ostala sta le prezbiterij in zvonik in med njiju vgradili cerkev v romanskem slogu. Načrte je izdelal arhitekt H. Pascher iz Gradca. Gradili so v času župnika Jožefa Čariča in kaplana Andreja Berdena. Maja 1925 je bil domači župnik blagoslovil temeljni kamen, posvetitev pa je 15. septembra 1929 opravil mariborski škof Andrej Karlin. Cerkev ima tri ladje, prezbiterij, prostor okrog glavnega oltarja ter stari prezbiterij. Cerkev je poslikal Franc Horvat iz Maribora. Glavni oltar je delo Feliksa Tomana iz Ljubljane. V zvoniku so trije zvonovi.

V letih 1989 in 1990 je bila cerkev spet prenovljena, najprej zunanjost, potem še notranjost.

V letih 1592 – 1672 je bila cerkev v rokah protestantov – evangeličanov in kalvinistov.

Vizitacija leta 1698 poroča, da je bilo v župniji 168 katoličanov in 1.756 protestantov. Do leta 1713 je približno polovica vernikov spet prevzela katoliško vero.

Vizitacijski zapisnik iz leta 1756 poroča, da je bilo v župniji 2.992 duš, od tega 450 luteranov. Po drugi svetovni vojni so se verniki nemške narodnosti morali izseliti v Avstrijo. Leta 1971 je bilo v župniji 3.051 katoličanov, leta 1993 pa 2.470.

Dušni pastirji:

Martin Perlaki (1612-1616), kalvinski duhovnik

Peter Berecki (?), kalvinski duhovnik

Štefan Rakičanji (okoli leta 1652, ki je bil zadnji protestantski duhovnik)

Kaspar Brosič (iz Karlovca) (1678-1698)

Franc Muraj (1731-1779)

Janoš Hüll (1779-1809)

Janoš Šiftar (1809-1816

Adolf Augustič (1816-1862)

Vendel Ratkovič (1862-1893)

Jožef Čarič (1893-1935)

Jožef Varga (1935-1942)

Jakob Safošnik (1943-1945)

Alojz Gabor (1945-1989)

Martin Vöröš (1989-)

V novejšem času so med kaplani bili:

Andrej Berden, Ferdinand Herman, Jožef Varga, Ivan Camplin, Alojz Gabor, Štefan Tratnjek, Ivan Kolenko, Ignac Jambrich, Alojzij Flegar, Martin Puhan, Janez Šoštarec.

Evangeličani

Evangeličani in reformirani so imeli v času reformacije cerkev pri Sv. Juriju, potem pa so evangeličani po sprejetju tolerančega patenta Jožefa II. leta 1781 spadali najprej pod križevsko evangeličansko cerkveno občino, z ustanovitvijo bodonske cerkvene občine (1792) pa v bodonsko; od leta 1918 pa v gornjeslavečko evangeličansko cerkveno občino. Reformirani so prenehali.

Leta 1903 so v Gornjih Slavečih ob šolskem poslopju zgradili lesen zvonik in vanj obesili dva manjša zvonova, ki so ju kupili s prostovoljnimi prispevki vernikov. Leta 1904 so sklenili, da bodo ustanovili svojo cerkveno občino in si zgradili lastno cerkev. Zaradi revščine zadeva ni mogla biti uresničena, zato se je po prvi svetovni vojni ponovno pojavila želja po lastni cerkveni občini. Na občnem zboru 29. junija 1918 je bila naposled ustanovljena cerkvena občina. V župnijo je bilo vključenih 267 družin s 1.585 člani, ki so živeli v 21 vaseh.

Temeljni kamen za cerkev so položili 29. 6. 1927 in cerkev je bila blagoslovljena 28. 10. 1928. Leta 1980 so začeli graditi novo župnišče in ga naslednje leto predali svojemu namenu.

Leta 1984 so nabavili nove orgle.

Prvi duhovnik je bil Aleksander Županek (1918-1922). Po njegovem odhodu je mesto pridigarja prevzel učitelj Julij Pojbič in 1. 11. 1925 je postal duhovnik Karel Kovač (1925-1978). Po odhodu Kovača v pokoj je do prihoda novega duhovnika Geze Erniše (1. 2. 1979) cerkveno občino oskrboval duhovnik Ludvik Jošar iz bodonske cerkvene občine. Z odhodom duhovnika Geze Erniše leta 1997, je župnijo prevzela duhovnica Simona Prosič Filip.

Binkoštniki

Binkoštna cerkev ima na tem območju svoje korenine v vasi Nuskova, in sicer od leta 1939, ko je 16. aprila 1939 Jožef Novak iz Veščice s še dvema sodelavcema obiskal Nuskovo. Zbrali so se pri vdovi Tereziji Krenos. Zbralo se je precej ljudi. Po pridigi Jožefa Novaka so molili. Ljudje so sami od sebe pokleknili. Vdova Terezija Krenos je imela na razpolago tudi posebno sobo, da so gostje lahko prespali in se jim ni bilo potrebno ponoči vračati domov, saj je bila pot dolga več kot 25 kilometrov v eno smer, vozili pa so se s kolesi.

Verniki so v prvih letih delovanja binkoštne cerkve prihajali iz 10 vasi.

Bogoslužja v hiši Terezije Krenos so trajala približno osem mesecev, nato so se preselili v hišo Leopolda Kuzmiča, kjer so se zbirali vse do leta 1942, ko so zgradili novo cerkveno stavbo na zemljišču Jožefa Šarkanja, ki ga je podaril cerkvi. Prvi pastor je postal Leopold Kuzmič, ki je to nalogo opravljal v obdobju 1940-1976. Leta 1976 je prevzel pastorsko službo Alojz Vouri, leta 2014 pa Franc Vouri.

Tudi cerkveno stavbo so večkrat obnavljali.

V cerkvi deluje tamburaški zbor, mešani pevski zbor Maranata z več desetletno tradicijo in otroški instrumentalni zbor Mana.

Gasilsko zrcalo

Na ustanovitev gasilskega društva Nuskova je vplivalo  predvsem ustanavljanje gasilskih društev v neposredni okolici, prav tako pa tudi splošna potreba po organiziranem delu na požarišču. Do leta 1925 v dolini Ledave ni bilo organiziranega gasilstva, kar je eden izmed pomembnih vzrokov, da se je tamkajšnji trgovec in gostilničar Štefan Mekiš odločil za ustanovitev gasilskega društva v Nuskovi. Pri organiziranju mu je bil v veliko pomoč znani kmetovalec Michael Buchmann. 12. avgusta 1925 je na pobudnikovem domu potekal ustanovni občni zbor, ki se ga je udeležilo 26 članov. Prisotni so se seznanili z obveznostmi v gasilski organizaciji in sprejeli pravila, ki jih je za vsa gasilska društva izdala Gasilska zveza Jugoslavije v Ljubljani. Podpisali so slovesno izjavo, da bodo svoje dolžnosti opravljali vestno in branili ugled gasilske organizacije ter izvolili naslednje vodstvo: Štefan Mekiš (načelnik), Michael Buchmann (poveljnik), Franc Bertalanič (tajnik), Karel Lang (blagajnik), Josip Lang (namestnik poveljnika) in Štefan Janič, Alojz Recek, Ludvik Rogan in Alojz Vidonja (odborniki).

Ob ustanovitvi je društvo imelo ročno brizgalno znamke Walser zmogljivosti 200 l/min. in 45 m tlačnih cevi ter drobno orodje za gašenje in reševanje. Istega leta so zgradili tudi manjši gasilski dom, v katerem je bila orodjarna in manjša sejna soba. Naslednje leto je bilo društvo uradno registrirano in se vključilo v strukovsko gasilsko župo ter preko nje v Gasilsko zvezo Jugoslavije v Ljubljani. V vodstvu društva ni bilo sprememb vse do ustanovitve Gasilske župe Murska Sobota leta 1934. V prvem obdobju delovanja od ustanovitve do leta 1933 so nuskovski gasilci gasili 16 požarov.

Po izidu ZOGKJ se je društvo leta 1933 preimenovalo v četo. Njeno vodstvo so takrat sestavljali Štefan Mekiš (predsednik), Josip Lang (poveljnik), Karel Lang (podpoveljnik), Franc Bertalanič (tajnik), Štefan Janič (blagajnik), Alojz Vidonja in Štefan Borovnjak (oddelkovodja). V nadzornem odboru pa so bili Alojz Recek (predsednik), Henrik Maitz, Josip Šarkany, Andrej Gaber, Miha Benko (člani). To vodstvo je četo vodilo vse do leta 1941, vendar posebnega napredka zaradi pomanjkanja materialnih sredstev ni bilo. Članstvo se je vsako leto dopolnjevalo, zato operativa ni bila okrnjena. Tik pred 2. svetovno vojno se je četa okrepila z oddelkom vojnega gasilstva.

Med madžarsko okupacijo sta društvo vodila Štefan Mekiš in Franc Bertalanič.

Leta 1945 so bili po odredbi Krajevnega narodnega odbora Nuskova v vodstvo društva imenovani Alojz Recek (poveljnik), Štefan Janič (podpoveljnik), Franc Bertalanič (tajnik) in Štefan Janič (blagajnik). Po izidu ZPGD 1948 se je četa reorganizirala, sprejela društvena pravila in se vpisala v register gasilskih društev kot PGD Nuskova. Vanj se je še isto leto vključilo osem novih članov. Po ustanovitvi Občinske gasilske zveze Cankova leta 1955 je društvo postalo njen član in kupilo novo motorno brizgalno Savica, zmogljivosti 300 l/min. Na občnem zboru leta 1956 so izvolili novo vodstvo, ki so ga sestavljali Jožef Mekiš (predsednik), Jožef Marič (poveljnik), Jožef Recek (podpoveljnik), Štefan Mekiš (sekretar), Viljem Mekiš (blagajnik), Alojz Nemec (orodjar) in Alojz Mekiš (adjutant).

Društvo je imelo ves čas delovanja velike težave zaradi pomanjkanja članstva. Mlajši rod se je namreč izseljeval ali za dalj časa odhajal na sezonsko delo, tako da so v društvu ostajali starejši člani, ki pa niso mogli zagotoviti vidnejšega napredka. Šele v 70. letih, ko so se razmere izboljšale, je društvo začelo aktivneje delovati. Leta 1972 je njegovo vodenje prevzel Karel Lang, ki mu je do leta 1980 uspelo nekoliko izpopolniti tehnično opremo, mdr. tudi z orodnim vozilom Dogde s črpalko.

Na občnem zboru leta 1980 je bil za predsednika izvoljen Štefan Recek, ki je s pomočjo članstva opremo še izpopolnil. Tako je društvo leta 1984 kupilo novo motorno brizgalno Rosenbauer, zmogljivosti 800 l/min., naslednje leto pa še orodno vozilo TAM 80 T5. V tem obdobju so se odločili za gradnjo novega gasilskega doma. Leta 1988 so od Šalamonovih odkupili gradbeno parcelo in pričeli z gradnjo, ki so jo končali v dveh letih. V poznejših letih so dom še dograjevali in ga v 90. letih dokončno predali namenu. Nuskovski gasilski dom je eden najlepših in najbolj urejenih v svetu ob Muri.

Ob skrbi za tehnično opremljanje in infrastrukturo pa nuskovski gasilci niso zanemarjali operativnega dela, saj so gasili več požarov doma in v okolici, vzpostavili pa so tudi stike z zamejskimi gasilci. Delo pa nadaljujejo: Štefan Recek, Viktor Mekiš in Martin Ropoša.« (Franc Gomboc, PGD Nuskova).

Osebnostno zrcalo

PETER KUZMIČ, (26. 6. 1946 Nuskova), teolog, profesor, raziskovalec, publicist, pastor. Po osnovni šoli v Rogašovcih je nadaljeval šolanje v Beogradu in Zagrebu, nato študiral teologijo v Nemčiji (Erzhausen), ZDA in na teološki fakulteti v Zagrebu z doktoratom (1981). Bil je soustanovitelj BTI v Zagrebu in teološke fakultete v Osijeku. Avtor več knjig in številnih razprav, član raznih teoloških komisij in odborov, udeleženec številnih svetovnih konferenc in profesor v Bostonu (ZDA) in Osijeku (Hrvaška).