Murska Sobota z okoliškimi vasmi

 

Murska Sobota z okoliškimi vasmi

Franc Kuzmič in Bela Sever

Murska Sobota z okoliškimi vasmi

MURSKA SOBOTA

Murska Sobota, po domače Sobota, je naravno, prometno, kulturno, gospodarsko, izobraževalno in športno središče slovenskega panonskega sveta ob Muri. Umetniki že dolgo pišejo, upodabljajo in opevajo panonsko ravnino, panonsko vzdušje, panonski način mišljenja in življenja. Nekdanjo veliko domovino Panonijo, v rimski dobi vzhodni mejnik zahodne civilizacije in kulture, so državne meje razdelile med nove narode in države. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je tu stičišče Avstrije, Hrvaške, Madžarske in Slovenije; štirih držav, jezikov in kultur.

Sobota je geografsko središče slovenskega območja ob Muri, oddaljena le okrog pet kilometrov od geometričnega središča Pomurja. Razvila se je sredi ravnine Ravensko na nadmorski višini 190 metrov. Tu se suha prodna murska nasipina najbolj približa rečici Ledava; tradicionalni prehod čez zamočvirjeno Mostišče (Hidvég) je zdaj le spomin na nekdanjo naravno oviro.

Mura je dala mestu podrobnejšo oznako, čeprav ga več kot pet kilometrov oddaljena reka ni nikoli ogrozila. Mesto ob panonskih vratih je za pretežno alpsko naravnano Slovenijo svojevrstna posebnost: edino slovensko mesto v pravi ravnini, velika ravninska graščina, močna slovenska narečna govorica, različne cerkve, molilnice in vere, edini sovjetski spomenik na Slovenskem idr. Iz nekdaj odmaknjenega naselja na robu Ogrske se je razvilo mesto, o katerem pišejo knjige, izdajajo fotografske albume in objavljajo razprave o arhitektonskih značilnostih. Kot večno obmejno mesto v izraziti prehodni pokrajini je bila Sobota pogosto izpostavljena ropanju, požigom, večkrat je začela živeti popolnoma na novo.

V časih mirnega obmejnega sodelovanja se je hitro razraščala; zdaj živi v mestu okrog 13.000 prebivalcev, z obmestnimi naselji v novi občini pa približno 21.000.

V zadnjih petdesetih letih je mesto v celoti spremenilo svojo zunanjo podobo. Iz starodavnega župnijskega središča je Sobota prerasla v eno od regionalnih središč v Sloveniji.

Takoj na začetku velja povedati, da je bilo ozemlje današnjega Prekmurja pod Madžarsko vse do razpada avstroogrske monarhije. Tako je bilo  od zakonodaje in vsega drugega vse bistveno drugačno kot na desnem bregu reke Mure. Po prvi svetovni vojni se Prekmurje združi z matičnim narodom v novi državi Jugoslaviji.

Zgodovinska podoba

Zadnja arheološka izkopavanja med Mursko Soboto,  Krogom in Bakovci so ugotovila poselitev že v bakreni dobi (okr. 3500 pr. n. št.). Znane so prav tako naselbine iz bronaste ter železne dobe. Obdobje rimske poselitve med drugim izpričuje rimska vila iz 2. ali 3. stol. pri Rakičanu, odkrita s aerofotografijo. Zgodnjo slovansko poselitev med leti 600 in 800 pa izpričujejo naselbine na južnem robu mesta z zemljankami, lončenino in ognjišči.

Sobota je bila že od prvih omemb v srednjem veku na križišču krajevnih in daljinskih cest. Tu so se križale poti z Goričkega proti Muri in daljinske ceste vzhod-zahod skozi panonska vrata.

V srednjem veku je peljala iz Radgone čez "nemška vrata" pri Gederovcih "velika cesta" v Mursko Soboto in naprej proti Sombotelu, v Soboti pa je bilo izhodišče "kraljevske ceste" za Beltince in Dobrovnik ter proti Blatnemu jezeru. Potem ko so v novem veku prevladale prometne zveze iz Podonavja k Jadranskemu morju, je ostala Sobota v prometnem zatišju. Šele leta 1907 jo je dosegel lokalni železniški krak z vzhoda, povezava Murska Sobota-Körmend, ko so se ljudje in tovor že več desetletij usmerjali prek Radgone in Ženavcev na gospodarsko razvitejši zahod. Razvoj mesta je leta 1924 spodbudila železniška proga Sobota-Ormož z navezavo  na jugoslovansko železniško omrežje ter nova cestna mostova čez Muro pri Veržeju in Radencih. Zdaj je cesta Maribor-Murska Sobota­-Lendava najpomembnejši slovenski severovzhodni prometni prehod. V tej smeri je izpeljana tudi avtocestna in železniška zveza proti vzhodni Evropi.

Od 13. stoletja je bil soboški dvorec Belmura središče ozemlja Notranja Mura med Kučnico, Ledavo in Muro. Kraj je leta 1366 in 1431 omenjen kot mesto (civitas), večkrat pa kot trg. Uradno je Sobota spadala v Železno županijo. Od leta 1311 do 1685 je bila gospodar Sobote fevdalna rodbina Szechy od Grada. Leta 1479 je ogrski kralj Matija Korvin podelil mestu svobodne sejemske pravice. Leta 1687 je soboško posestvo z okolico kupil Peter Szápáry in s kraljevim pristankom postal leta 1690 lastnik "za večne čase"; posest in oblast je rodbina zadržala do konca 1. svetovne vojne. Po upravni razdelitvi v času cesarja Jožefa II. je bila Sobota središče slovenskega okraja (Vendvidek) v "processius Totsagiensis". Tu je bil od leta 1850 sedež sodnega okraja; leta 1886 je Sobota dobila naziv velike občine. V času kratkotrajne Madžarske republike svetov je tu delovalo ravnateljstvo "Vendske krajine" in nato sedež Murske republike, ki je trajala le od 29. maja do 4. junija 1919.

Murska Sobota v Jugoslaviji

Od leta 1919 je bil v Soboti sedež civilnega komisariata in okrajnega sodišča, od 1921 pa okrajnega glavarstva za politični okraj Prekmurje, v letih 1924-1941 pa sreskega poglavarstva za srez Murska Sobota.

Po tisoč letih ogrske vladavine in razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 se je oblast v Soboti in njenem zaledju v enem letu zamenjala osemkrat. Od novembra 1918 je vladala Madžarska ljudska republika "rdečega" Mihálya Károlya. Namesto nameravane zasedbe slovenskega generala Rudolfa Maistra je kraj zavzel od 26. decembra do 2. januarja hrvaški prostovoljec kapetan Jure Jurišić, ki se je moral pred vladnimi silami umakniti čez Muro. Marca 1919 je bila ustanovljena Madžarska republika svetov; iz Sombotela so prišli v Soboto vojaški oddelki in novi oblastniki, ki so razglasili Svet Slovenske krajine kot avtonomno pokrajino Slovencev. To oblast je pretrgal namestnik ljudskega komisarja Vilmoš Tkalec, ki je 29. maja v Soboti razglasil odcepitev Slovenske krajine od Madžarske republike svetov in oklical samostojno Mursko republiko. Vladne sile so 3. junija zasedle sedež ravnateljstva Murske republike in spet vpeljale oblast svetov.

Po propadu Madžarske republike svetov in dvanajstdnevnem življenju  v "apostolski kraljevini" Mikloša Horthyja so z dovoljenjem pariške mirovne konference 12. avgusta 1919 Soboto in območje med Muro in mursko-rabskim razvodjem zasedle vojaške čete Kraljevine SHS, kmalu pa je bila vzpostavljena civilna oblast.

Trianonska mirovna pogodba je leta 1920 razdelila slovensko ozemlje med Muro in Rabo tako, da je manjši del ob Rabi pripadel Avstriji in Madžarski, večji del med Muro in mursko-rabskim razvodjem pa novi Kraljevini SHS. Večina Slovencev na Ogrskem je bila po tisočletni ločenosti združena z matičnim narodom. Priključeno ozemlje so odtlej imenovali Prekmurje, prebivalce pa Prekmurce. Nekdanja pomembna tržišča (Radgona, Monošter) so po novi razmejitvi ostala v Avstriji in na Madžarskem, Sobota pa se je znašla v geografskem središču slovenskega ozemlja ob Muri. Politično in gospodarsko življenje je bilo sprva pod madžarskim vplivom, ker so se Judje kot večinski lastniki kapitala opredelili za Madžare. Tako je bil usmerjen tudi soboški župan Ferdinand Hartner, lastnik Prekmurske banke. Prometna vloga naselja se je okrepila leta 1922 z zgraditvijo cestnega mostu čez Muro pri Veržeju, posebno pa leta 1924, ko so z novo železniško progo Murska Sobota-Ormož povezali omrtvičen železniški krak med Soboto in Hodošem. Leta 1926 se je Sobota priključila na slovensko električno omrežje. Razvita živinoreja je omogočila leta 1922 nastanek tovarne mesnih izdelkov in izvozne klavnice in Josipa Benka, obilica delovne sile pa trgovcema Janezu Cvetiču in Ludviku Šiftarju ustanovitev šivalnic perila. Kreditna zadruga za trgovino in obrt, preimenovana leta 1931 v Kreditno banko, je pod Benkovim vodstvom prerasla v vodilno denarno ustanovo.

V duhovni rasti mesta so imeli pomembno vlogo gimnazija, Klub prekmurskih

akademikov, športni klub Mura, telovadna organizacija Sokol in množica strankarskih glasil. V začetku štiridesetih let je prebivalstvo Sobote poraslo na okrog 4500.

Druga svetovna vojna

Prvi dan napada na Jugoslavijo, 6. aprila 1941, je Soboto zasedel nemški okupator, že 16. aprila pa ga je zamenjala madžarska okupacijska vojska. Sredi decembra je madžarski parlament izglasoval priključitev Prekmurja k ogrskemu kraljestvu. Okupator je kljub trianonski mirovni pogodbi uvedel upravo, sodstvo in cerkveno razdelitev, kakršna je veljala pred letom 1918. Uveljavil je vse oblike fašističnega nasilja: preimenoval je imena krajev in ulic, izpraznil vse šolske in javne knjižnice s slovenskimi knjigami, v šolah uvedel madžarski jezik, odpustil in izgnal slovenske učitelje, slovenske duhovnike pa premestil v madžarske župnije. V Soboti so obnovili Madžarsko prosvetno društvo Vendske krajine, spet je začel izhajati raznarodovalni tednik Muraszombat és videke.

Aktivisti narodno­osvobodilnega gibanja so že junija in julija 1941 pripravljali ljudi na množičen odpor. Septembra 1941 je okupator izvedel prve množične aretacije in zaprl v soboški grad nad 40 aktivistov. Ko so po izdaji ustrelili vodjo gibanja Štefana Kovača, na grajskem dvorišču pa justificirali Štefana Cvetka in Evgena Kardoša, druge zapornike pa odpeljali v nacistična taborišča, je bilo gibanje dlje časa pretrgano. Ko je Horthyjeva Madžarska leta 1944 zaprosila zaveznike za mir, so se soboški aktivisti pripravljali na prevzem oblasti. Spodleteli poskus je okupator izrabil za množične aretacije. Kljub nasilju se je osvobodilno gibanje razširilo in dobilo obliko oboroženega upora. Ob prehodu Rdeče armade je bila Sobota osvobojena 3. aprila 1945. Vojna je terjala na širšem območju več kot tisoč žrtev; življenje je izgubilo 77 soboških gimnazijcev, skoraj vsi soboški Judje pa so bili žrtev holokavsta.

V času madžarske okupacije 1941­-1945 je imelo mesto kot okrajno središče vlogo velike občine.

Maja 1945 so sredi Murske Sobote prebivalci mesta s predstavniki Rdeče armade začeli postavljati enega največjih in najlepših spomenikov v spomin na skupni boj proti fašizmu. Spomenik, delo rdečearmejskega oficirja Arončika, sestavlja nad 17 m visok obelisk na mogočnem podstavku. Kipa partizana in rdečearmejca sta delo kiparjev bratov Kalin.

Od leta 1955 do leta 1962 je bila Sobota sedež pomurskega okraja, ki je združeval slovensko Pomurje na obeh straneh Mure, do leta 1994 sedež velike občine in nato upravne enote. Po reorganizaciji lokalne uprave obsega od leta 1995 Mestna občina Murska Sobota poleg mesta še obmestna naselja Bakovci, Černelavci, Krog, Kupšinci, Markišavci, Nemčavci, Polana, Pušča, Rakičan, Satahovci in Veščica.

Urbanizacija

Umik Turkov po letu 1690 in poraz krucev v začetku 18. stoletja sta prinesla mirnejše življenje na zahodnem obrobju ogrske države. Z ustanovitvijo škofije v Sombotelu leta 1777 je med Muro in Rabo prenehalo večstoletno duhovno napajanje iz zagrebške škofije. Tako kot prej protestanti so se morali tudi katoliki nasloniti na lastne moči. Po zemljiški odvezi leta 1848 so se tujerodni fevdalci spremenili v veleposestnike.

Katastrski načrt iz leta 1860 prikazuje Soboto kot veliko polfevdalno naselje. Zahodni del zemljišča si je še v celoti lastil grof Szápáry, vzhodni del pa je imelo v posesti 132 kmetov. Med 220 hišami so bili nekmetijski obrati le Szápáryjev dvorec z gospodarskimi poslopji, mlin ob Ledavi, gozdna drevesnica, katoliška cerkev z župniščem, židovska molilnica, gasilski dom, gostilna in trgovina.

Nova sinagoga in evangeličanska cerkev ter močno povečana katoliška cerkev so prav tako sestavljale temelj urbanega razvoja. Prvi načrtni zametek so bile stavbe na križišču cest na današnji Slovenski ulici pri blagovnici tik pred prvo svetovno vojno avtorja domačina Lászla Takacsa. Urbano vlogo Sobote je nekoliko okrepil železniški terminal iz leta 1907 z Madžarsko, ko je bila Murska Sobota povezana s Körmendom na Madžarskem.

Prvi povojni urbanistični načrt mesta je pripravil arhitekt Feri Novak, katerega je pozneje usmerjal, dopolnjeval in korigiral Zavod za ekonomiko in urbanizem skupaj z arhitekti. Mesto je začelo močno spreminjati svojo urbano podobo po letu 2000, posebno v mestnem središču.

Mestu so pozneje dajali podobo mladi domači arhitekti.

Leta 2007 začne že dokaj razširjeno mesto povezovati mestni avtobus.

Verska podoba

V začetku 11. stoletja je ogrski kralj Štefan I. ukazal, da si mora po deset naselij postaviti župnijsko cerkev. Začetki soboške cerkve segajo verjetno v salzburško cerkveno upravo, preden je bilo to ozemlje pritegnjeno v madžarsko civilno in cerkveno organizacijo. Leta 1297 je bila soboška cerkev sv. Nikolaja že župnijska. Leta 1331 je bila Sobota že nekakšno škofijsko središče; tu je rezidiral arhidiakon slovenske cerkvene pokrajine med Muro in Rabo, pozneje imenovane Slovenska okroglina (Tótság). V stoletne spore na stičišču treh škofij je posegla vladarica Marija Terezija: leta 1777 ustanovljena nova škofija v Sombotelu  je združila tudi vse katoliške Slovence med Muro in Rabo. Miklošu Küzmiču, župniku pri Sv. Benediktu, so zaupali pripravo prvih knjig "v starem slovenskem jeziku" za katoliško rabo. V 19. stoletju se je začela madžarizacija tudi v cerkvi; slovenske župnike so razporedili po madžarskih župnijah, na slovenskem ozemlju pa so delovali madžarski. Leta 1893 je Murska Sobota postala sedež dekanije. Tišinski župnik dr. Franc Ivanocy  je bil leta 1904 prvi urednik katoliškega koledarja, v njegovi cerkvi in šoli se je slišala samo slovenska govorica. Koledar, mesečnik Marijin list in od leta 1913 tednik Novine so v prevratnih letih odločilno vplivali na narodno zavest Slovencev in na željo živeti v državni skupnosti z drugimi Slovenci. Po letu 1919 se je dekanija oskrbovala v mariborski škofiji, kamor je bila leta 1964 tudi formalno priključena. Od leta 1972 izdaja Pomursko pastoralno območje letni zbornik Stopinje. Leta 2006 je bila ustanovljena rimskokatoliška škofija za Pomurje s sedežem v Murski Soboti.

Sredi 16. stoletja so se pri Slovencih med Muro in Rabo pojavili prvi zagovorniki Lutrovega nauka. Leta 1593 je izpričan nastop prvega soboškega duhovnika, dvornega predikanta Györgya Szalaszegyja. V začetku 17. stoletja so Sobočani bili med študenti lutrovske nemške univerze v Wittenbergu, med podpisniki pisma privrženosti (Liber concordiae) Lutrovemu nauku in med davkoplačevalci soboške cerkve. Leta 1605 je poročevalec po vpadu krucev in Turkov zapisal, da je po požigu kraja ostala samo evangeličanska cerkev. Evangeličanski senior Tomaž Križan je bil v letih 1651-1661 verjetno zadnji evangeličanski dušni pastir v Soboti. Ko je zemljiški gospod Peter Szechy leta 1672 evangeličanom odvzel soboško cerkev, so morali sčasoma opustiti delo tudi evangeličanski šolniki. Prva vizitacija v proti­reformacijskem času leta 1698 je ugotovila med 250 prebivalci le 70 katoličanov. Prevajalec malega Lutrovega katekizma v slovenski jezik Franc Temlin se je še leta 1714 imatrikuliral v Halleju kot Sobočan (Muraj Szombathiensis), čeprav so se v tem času vsa dogajanja v zvezi s protestantskim gibanjem za dvesto let prenesla severno od Sobote. V 18. stoletju so morali tukajšnji protestanti delovati v izgnanstvu v županiji Somogy. Evangeličani v Soboti so se ponovno organizirali šele leta 1886, 1890 pa ustanovili samostojno evangeličansko občino.

Leta 1922 ustanovljeni Prekmurski evangeličanski seniorat je bil pozneje vključen v nemško Evangeličansko cerkev v Sloveniji in nemško škofijo v Zagrebu. Leta 1945 se je ustanovila avtonomna Evangeličanska cerkev v Sloveniji, ki je dobila leta 1977 svojo ustavo in statut. Evangeličanska cerkev izdaja mesečnik Evangeličanski list in letno publikacijo Evangeličanski koledar. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je dan reformacije, 31. oktober, državni praznik in dela prost dan v Republiki Sloveniji.

Znotraj protestantizma se je oblikovalo več veroizpovedi: v 20. stol. binkoštniki, adventisti, baptisti in Jehovove priče. Binkoštna cerkev se je leta 2001 preselila v novo stavbo v Cirili-Metodovi ulici.

Sredi 19. stol. so s sinagogo obeležili mesto tudi židje, ki so se začeli priseljevati v mesto v drugi polovici 19. stoletja. Največ jih je bilo v zadnji tretjini 19. stol., ko so leta 1908 zgradili in posvetili novo sinagogo po načrtih znanega madžarskega arhitekta židovskega Lipota Baumhorna. Med obema svetovnima vojnama je bil v Murski Soboti tudi sedež židovske skupnosti za vso Slovenijo in soboški rabin je tako postal nadrabin. Druga svetovna vojna je Žide skoraj v celoti iztrebila, sinagogo pa so leta 1954 porušili, pozneje še šolo in rabinovo stanovanje, pokopališče pa čez leta spremenili v spominski park spomina na holokavst.

Gospodarstvo

Mursko Soboto kot vas v gospodarskem smislu izpostavi dodelitev trških pravic  in razvoj obrti, primerne potrebam svojega časa. Leta 1479 je dobilo mesto svobodne sejemske pravice in pravico pobirati ustrezno pristojbino, kar so bili nekje prvi koraki gospodarstva, seveda poleg takrat osnovne dejavnosti, kmetijstva.  

Leta 1856 je Sobota dobila prvo večje trgovsko podjetje, leta 1873 so premožnejši domačini ustanovili Soboško banko, 1894 pa še drugi denarni zavod. Leta 1884 je Marko Grünbaum ustanovil tiskarno in začel izdajati časnik tednik Muraszombat és videke.

Predvsem zaradi podjetnih Judov (leta 1889 je živelo v mestu 311 Judov) se je začela Sobota spreminjati iz vasi v mesto. Ob koncu 19. stoletja je nastalo podjetje za kuhanje bezgovega žganja, mlin in žago je prevzel domači industrialec Geza Hartner.

Sobota je središče največjega slovenskega kmetijskega območja, v katerem pa se s kmetijsko pridelavo ukvarja vse manj prebivalstva. Pridelujejo zlasti pšenico, koruzo in krompir, večji del dohodka daje živinoreja. Od šestdesetih let do leta 1991 je bila Pomurka eno največjih slovenskih kmetijskih podjetij kmetijske, živilsko­predelovalne in gozdarske proizvodnje na Slovenskem. Na razvoj živinoreje bistveno vpliva Živinorejsko-­veterinarski zavod z dolgoletno selekcijo živine, zlasti goveda simentalske pasme. Pomurske mlekarne predelajo velike količine mleka na leto v dehidrirano mleko in druge mlečne izdelke. Pridelava poljščin je pretežno osredotočena v bližnjem Rakičanu, kjer že od leta 1938 deluje kmetijska šola (sedaj biotehnična); pomembno vlogo ima poskusni poljedelski center. Po propadu potočnih in plavajočih mlinov na Muri se je mlinska industrija osredotočila v Soboti; podjetje Mlinopek oskrbuje mesto in okolico z mlevskimi in s pekarskimi izdelki.

Tovarna oblačil Mura je največji delodajalec v mestu in Pomurju nasploh. Njeni prednici sta šivalnici perila Janeza Cvetiča in Ludvika Šiftarja; v tridesetih letih 20. stol. je bilo v Soboti največje konfekcijsko središče v Kraljevini Jugoslaviji. V šestdesetih letih je bila zgrajena tovarna za izdelavo moških oblačil, leta 1976 pa se je z novo tovarno ženskih plaščev tovarna Mura umaknila iz mestnega središča na vzhodno obrobje Plese. Oblačila Mura European Fashion Design so bila znana po vsej Evropi in v mnogih državah zunaj Evrope. Tovarna je dala mestu in širši okolici poseben pečat: kupila več kot 600 stanovanj, več kot 2000 delavcem je omogočila ureditev domov, veliko je pomagala pri gradnji vrtcev in šol, posodobitvi bolnišnice, se uveljavila kot sponzor pomembnih kulturnih manifestacij, kakor tudi na športnem  področju. Tovarniške hale in tovarniški park krasijo umetnine domačih in tujih ustvarjalcev, športni objekti pa omogočajo dnevno rekreacijo delavcev.

Svojo tradicijo od nekdaj ohranja prav tako gradbena dejavnost.

Za mlade podjetnike deluje podjetniški inkubator.

V središču mesta že od nekdaj poslujejo številne banke, posebej so se namnožile v zadnjem času.

Leta 1998 je bil zgrajen poslovni trgovski Center Šavel in na novo zgrajena nova, pokrita tržnica.

Murska Sobota pa se v zadnjem času prav tako obdaja z velikimi trgovskimi centri na mestnih vpadnicah.

Na vzhodni vpadnici pred Nemčavci in Martjanci se razvija Severna obrtno-industrijska cona - SOIC.

V mestu je prav tako sedež gospodarske zbornice, obrtne zbornice in razvojne agencije RRA.

Šolstvo

Kot cerkveno središče je imela Sobota tudi verski pouk. Od konca 16. stoletja je delovala šola v okviru protestantske cerkve. Leta 1672 je z izgonom pastorja prenehala delovati tudi šola. Katoliška vizitacija je leta 1698 našla šolsko poslopje že v trgu. Leta 1715 je Franc Temlin prevedel prvo knjigo v prekmurščino, in sicer Luthrov Mali katekizem. Konec 18. stoletja je jožefinska reforma uvedla obvezno šolanje v sedežih župnij. V začetku 19. stoletja se je začela madžarizacija v šolah in javnem življenju. Konec 19. stoletja je Sobota dobila obrtno nadaljevalno šolo in leta 1913 deško meščansko šolo, v Kraljevini Jugoslaviji pa leta 1919 gimnazijo, ki je šele v tridesetih letih dobila višje razrede.

V bližnjem Rakičanu so leta 1938 odprli kmetijsko šolo, leta 1939 pa se je začel pouk v zasebni dvorazredni trgovski šoli. Po 2. svetovni vojni je bil ukinjen sistem enorazrednic, širše osnovno izobraževanje je odprlo vsem učencem možnost do poklicev. Zdaj so v mestu tri osnovne šole, od leta 1964 pa deluje tudi osnovna šola s prilagojenim programom.

Na medvojni tradiciji delujejo gimnazija ter ekonomska in administrativna šola pa tudi kmetijska šola v Rakičanu. Poklicna šola je začela delovati v mestu že od leta 1900 in je ves čas izobraževala različne poklicne profile. V novo zgradbo se je šola skupaj z gimnazijo preselila leta 1980. Na novo sta pozneje začeli še delovati srednja strojna in tekstilna šola, v Rakičanu pa zdravstvena šola. Ekonomska šola je dobila leta 2008 nove prostore v novi sodobni stavbi. Soboške srednje šole izobražujejo dijake iz vsega Pomurja.

Od višjih šol sta začeli najprej delovati agronomska, ekonomska in zdravstvena smer. Za izobraževanje pa prav tako skrbi Ljudska univerza (prej Delavska univerza).

Leta 1997 je bila predana namenu nova športna dvorana pri prvi osnovni šoli, naslednje leto pri drugi osnovni šoli in še nadzidava pri tretji osnovni šoli.

Nove prostore je dobila leta 2008 tudi glasbena šola.

Kulturne ustanove

Leta 1935 je Prekmursko muzejsko društvo pripravilo načrt za zbiranje narodopisnega blaga. Med 2. svetovno vojno so domačini preprečili, da bi okupator odtujil zbrano gradivo. Leta 1956 je muzejsko gradivo dobilo stalno mesto v soboškem gradu. V muzeju je od leta 1997 na novo postavljena stalna razstava, na kateri je predstavljena pokrajinska arheologija, zgodovina, etnologija in kulturno umetnostna zgodovina. Leta 1999 je dobil muzej za to razstavo posebno specialno evropsko priznanje Evropski muzej leta 1999. Pokrajinski muzej  ob svojem rednem delu prav tako opravlja še proučevanje preteklosti pokrajine. V času gradnje avtoceste v Pomurju je muzej opravil prav tako obsežna arheološka izkopavanja na tej trasi. Od leta 1990 izdajaZbornik soboškega muzeja.

Prekmursko muzejsko društvo je dalo tudi pobudo za ustanovitev splošne znanstvene knjižnice. V mestu je delovala javna knjižnica že od leta 1875. Ker je okupator med drugo svetovno vojno tako rekoč uničil vse slovenske knjige, je morala Mestna knjižnica leta 1946 ustvariti knjižni sklad popolnoma na novo. Leta 1955 je bila ustanovljena Študijska knjižnica, ki je leta 1973 postala osrednja Pokrajinska in študijska knjižnica za celotno Pomurje. Knjižnica hrani vse slovenske izdaje zadnjih desetletij, ima tudi posebno hungarološko zbirko in domoznansko knjižnico ter hrani dokumentacijsko tiskano gradivo. Knjižnica se ponaša s starejšimi narečnimi knjigami protestantskih in katoliških piscev iz 18. in 19. stoletja, s cerkvenimi kronikami, z rokopisnimi pesmaricami, urbarji in drugimi listinami. Jeseni 2003 se je knjižnica preselila v novozgrajeno stavbo. Vrsto let ima po Prekmurju na območju upravne enote Murska Sobota in slovenskem delu Porabja organizirano izposojo knjižnega gradiva po vaseh s pomočjo bibliobusa.

V letih  1953-54  je bila v Murski Soboti zgrajena kinodvorana, ki je mesto ob drugih kulturnih institucijah vzpostavila kot regionalno kulturno središče. Gre za sijajno modernistično stavbo arhitekta Ferija Novaka, ki jo odlikuje kvalitetna zasnova in slogovno razpoznavni funkcionalistični elementi javno- prireditvene zgradbe. Kinodvorana je svojemu namenu služila do maja leta 2008.

Prve umetniške razstave v Soboti so bile organizirane v letih pred drugo svetovno vojno. Leta 1965 je začel likovna dela domačih umetnikov razstavljati Pokrajinski muzej. V letih 1965-1980 je deloval Razstavni paviljon arhitekta Franca Novaka, v katerem je začel nastajati fundus likovnih del.

Z otvoritvijo razstave Pomurski kiparji, slikarji in umetniški fotografi leta 1980 se je uveljavila nova soboška Galerija. Bilo je postavljeno temeljno izhodišče za raziskovalno delo in za stalno galerijsko zbirko sodobne likovne umetnosti. Zbirka temelji na likovnih delih domačih avtorjev in eksponatih male plastike. Galerija je bila domačin Jugoslovanskega bienala male plastike, ki se je po letu 1997 preoblikoval v Evropski trienale male plastike; mednarodne likovne razstave Pannonia, likovne manifestacije obmejnih delov Avstrije, Hrvaške, Madžarske in Slovenije.

V okviru časopisnega podjetja Naš tisk, poznejšega Pomurskega tiska, je začela leta 1954 delovati Pomurska založba. Izdala je več kot 2200 naslovov slovenskih in tujih leposlovnih ter strokovnih del. Edina od slovenskih založb je uveljavila slovensko vrhunsko književnost na Madžarskem, izdala pa tudi vrsto prevodov madžarskih pisateljev. Posebno mesto imajo znanstvena dela o severovzhodni Sloveniji, zbirka literatur  majhnih narodov, dvojezične izdaje in izvirna dela pripadnikov madžarske manjšine v Sloveniji. Zadnje čase desetletje z vedno večjo knjižno produkcijo deluje tudi založba Franc-Franc.

Kulturni in izobraževalni program za mlade oblikuje MIKK (Mladinski kulturni klub) z različnimi prireditvami. Osnovni cilj je čim večje vključevanje mladih v aktivno preživljanje prostega časa in omogočanja uresničevanja lastnih interesov in idej.

Leta 1991  je bila v soboškem gradu prenovljena gledališka dvorana, ki je mesto in pokrajino pomembno obogatila z profesionalno produkcijo predvsem uprizoritvenih umetnosti iz širšega slovenskega in mednarodnega prostora. V ponudbi novih kulturno-umetniških vsebin se je najdevalo in tako identificiralo čedalje več meščanov in ljudi v pokrajini ob Muri. Že po desetletju dana gledališka infrastruktura ni več zadostovala. Tako se je  septembra leta 2009 pričela prenova Novakove kinodvorane v sodobno gledališko dvorano, ki bo lahko gostila tudi plesne, glasbene in druge kulturno-umetniške dogodke.   

Ne gre prezreti tudi kulturne ljubiteljske dejavnosti. V Zvezo kulturnih društev so združena razna društva v mestu in okoliških vaseh. Dejavnost društev se odraža v folklori, petju, negovanju starih običajev, plesov itd.

Več desetletno tradicijo ima mešani pevski zbor Štefan Kovač, ki je zaslovel doma in celo na tujem, na tekmovanjih tudi z zavidljivimi priznanji. Prav tako ima dolgoletno tradicijo godba na pihala v Murski Soboti in Bakovcih.

Kulturno poslanstvo prav tako opravlja PAC s svojimi kulturnimi prireditvami, predstavitvami in razstavami. Sodelovanje je razširil in se celo povezal s tujino.

Mediji

Leta 1884 je začel Marko Grünbaum tiskati v Soboti tednik Muraszombat és videke v madžarščini in prekmurski slovenščini. Bogata časopisna dejavnost se je razvila med svetovnima vojnama, ko je v mestu in širši okolici izhajalo petindvajset strankarskih glasil. Leta 1949 je začel izhajati Ljudski glas,pozneje Vestnik, kot pravi pokrajinski časopis.

Od leta 1958 se oglaša radio Murska Sobota; program Murski val  kot regijski radio se je uvrstil med vrhunske slovenske pokrajinske medije. Več let je pripravljal tudi program za pripadnike madžarske narodnosti.

Romi imajo prav tako (od leta 2003) svojo radijsko postajo Romic.

V mestni občini delujeta tudi dve  lokalni radijski postaji.

V zadnjem desetletju 20. stol. se je v mestu in okolici uveljavili dve  lokalni televiziji s pretežno regionalnimi temami v programom.

Občani se seznanjajo z dogodki v občini tudi preko  glasila. Prva številka glasila Mestne občine Murska Sobota Soboške novine  je izšla 3. aprila 1997. Glasilo izhaja predvidoma mesečno.

Romi izdajajo svoj časopis Romano them=Romski svet in Romano nevijpe=Romske novice.

Zdravstvo

Prvi bolnišnični objekt v Soboti je bil odprt leta 1893. Leto pozneje je postala javna okrajna bolnišnica.  Pozneje je bila bolnišnica večkrat povečana, nekateri oddelki so nastali tudi zunaj bolnišničnega kompleksa. Leta 1930 je bil ustanovljen centralni antitrahomski ambulatorij, 1935 je nastal protituberkulozni dispanzer, v šestdesetih letih pa je razširjen zdravstveni dom pridobil zobne in specialistične ambulante. Po drugi svetovni vojni so zgradili prve bolnišnične objekte v Rakičanu, kamor so naposled leta 1988 preselili vse oddelke. Sedanja bolnišnica ima regionalni značaj. Nazadnje je bil zgrajen sodoben ginekološki oddelek  z  moderno porodnišnico.

Blizu bolnišnice so leta 1973 zgradili Srednjo zdravstveno šolo, v širšem območju je tudi Dom oskrbovancev. V Soboti deluje prav tako zavod za socialno medicino in higieno. Med svetovnima vojnama je delalo v Soboti deset zdravnikov. Zdaj jih je bistveno več in skrbijo za osnovno zdravstveno varstvo, tako zasebne kot javne zdravstvene ustanove.

Sedanja bolnišnica je regionalnega značaja in opravlja sekundarno zdravstveno varstvo.

Šport

Sobota se je že med svetovnima vojnama uveljavila v športu. Organizirana športna dejavnost se je začela leta 1924 z ustanovitvijo športnega kluba Mura in zgraditvijo sokolskega doma. Poletno kopališče iz leta 1935 in športni štadion iz leta 1936 v Fazaneriji sta bila med najlepšimi športnimi objekti v državi. Tu so bili doma prvi vrhunski igralci namiznega tenisa v državi, igralke hazene so se uveljavile tudi v mednarodnem merilu. Po drugi svetovni vojni so razširili mestno kopališče in športni štadion, zgradili športno letališče v Rakičanu, športno dvorano in teniška igrišča. Nogomet je imel v Soboti pred desetletji največ ljubiteljev v Sloveniji sploh pa še danes je najbolj gledan  šport. Večina klubov hokeja na travi deluje v mestu in okolici, zato ima Zveza za hokej na travi  Slovenije sedež v Soboti, pa ni edina panožna zveza, v Soboti je tudi sedež Rokoborske zveze Slovenije. Ob koncu osemdesetih let je bil Sobočan Franc Podlesek uvrščen v jugoslovansko olimpijsko rokoborsko reprezentanco. Rokometni klub Pomurka je bil leta 1992 pokalni zmagovalec Slovenije, kvalitetne rezultate so dosegali igralci odbojke, namiznega tenisa, kegljači in košarkarice. S številnimi visokimi uvrstitvami na evropskih, svetovnih ter državnih prvenstvih  se ponaša v Kajak kanu klub Mura iz Krogu; društvo prireja tudi vsakoletne tekme v kajaku in kanuju na Muri. Lepe rezultate dosegajo športni piloti, jadralni letalci in padalci, ki se urijo na športnem letališču v Rakičanu. Zavidljive rezultate v mestni občini dosegajo prav tako razne borilne veščine. V raki­čanskem dvorcu se je udomil konjeniški klub; v turističnem jahalnem središču se ukvarjajo s tekmovalnim in rekreacijskim jahanjem ter z rejo in s šolanjem tekmovalnih konj. Lovci se pogosto merijo v streljanju na glinaste golobe, v Rakičanu imajo strelišče olimpijskih mer. Soboško jezero ob Bakovski cesti uporabljajo za ribiška tekmovanja in različne vodne športe. Nogometno društvo imajo prav tako v romskem kraju na Pušči.

V mestu je več športnih dvoran, oz. moderne šolske športne dvorane, ki so lahko tudi večnamenske.

Zadnje čase je prav tako vse več kolesarskih  in pešpoti.

Na podlagi analize ima občina največje število športnih površin na prebivalca v slovenskem prostoru.

Turizem in kulinarika

Sobota je od nekdaj veljala za zelo gostoljubno mesto. Od leta 1875 je imela kazino s knjižnico za izbrano družbo, v začetku 20. stoletja je dobila prvi hotel Dobrai. Med svetovnima vojnama so delovali trije hoteli in tri kavarne, dve restavraciji in sedem gostiln; v v času jugoslovanske države je glas o gostoljubnosti domačinov je segel daleč čez državne meje. V šestdesetih letih je Sobota postala veliko zbirališče tujih lovcev, kar je nedvomno vplivalo tudi na spremembe v gostinski ponudbi. Iz gostišč so se razširile po vsej državi tako dobre jedi, kot sta bograč in sladica prekmurska gibanica; slednjo so vključili celo v diplomatski jedilnik. Gostinske hiše so začele ponujati cigansko razpoloženjsko glasbo in domače melodije za ples. Pomembno vlogo v razvoju turizma v Murski  Soboti je odigral hotel Diana, zgrajen leta 1967 in s ponudbo 56 ležišč. Ponudba, ki je slonela na pristni domačnosti in gostoljubju, se je ves čas prilagajala spremembam, ki jih je zahteval čas. Konec osemdesetih let so na dvorišču hotela navrtali v globini  870 metrov zdravilno termomineralno vodo (51°C). Vrh hotela so leta 1992 uredili hotelsko kopališče, dvorano za fitness, finsko in turško savno, solarij, whirlpool. V letih 2008 in 2009 pa je bila izvedena celovita sprememba zunanje in notranje podobe hotela: obnovljene sobe, nov wellness center »nebeško polje, prenovljena restavracija z imenom »Sklejca«,... Hotel danes ponuja bogato gostinsko - kulinarično ponudbo, kavarno, večnamenske poslovne prostore primerne za kongrese in seminarje ter welness center, ki zajema:

- 100 mvelik bazen s termalno vodo (do 32 stopinj), vodnim tokom in slapom, dva jacuzzija (masažna kad),
- 6 savn, notranji del zajema finsko, turško in zeliščno savno s kromoterapijo, zunanje savne so zasnovane v domačem prekmurskem stilu - krite s slamo in obdelane kot brunarice. Na voljo sta zeliščna in infra savna. Kot novost pa se prvič v Sloveniji pojavlja finska savna z vodnim kolesom.
- sodoben, klimatiziran fitnes center na cca. 80 m2, kjer so na voljo kardio naprave, trenerji in proste uteži ter
- sprostitvene in terapevtske storitve.

 Čeprav je razmeroma majhno mesto, se Sobota po turističnem utripu meri z veliko večjimi mesti v državi.

Z razvejeno gastronomsko ponudbo lahko zadovolji tudi zahtevne okuse. Od leta 1997 poteka v mestu vsakoletna kulinarična prireditev bogračiada. Za gostinsko ponudbo v občini skrbi skoraj 200 gostinskih obratov, v mestnem središču so to sodobne kavarne in bifeji z udobnimi terasami, v primestnih naseljih in na obrobju mesta pa se nahajajo gostilne z več desetletno tradicijo ter izvrstno gastronomsko ponudbo. Kulinarična ponudba je zelo pestra. Poleg že tradicionalnih jedi si vse bolj utirajo pot mednarodne kuhinje (italijanska, kitajska, balkanska in morske jedi).

Občina nudi  skupno skoraj 300 ležišč za namestitev, le -ta se nahajajo tako v mestu, kot tudi v primestnih naseljih.

Murska Sobota ni tipično turistično mesto z obiski mnogih stacionarnih gostov,  je pa mesto , ki ga je vredno obiskati zaradi:

- ogleda kulturnih in zgodovinskih ustanov ter objektov (galerija, muzej, grad, staro mestno jedro),
- obiska mnogih kakovostnih kulturnih in zabavnih prireditev (PAC-ev glasbeni maj; Fronta, mednarodni festival sodobnega plesa; Festival Soboški dnevi, Soboško poletje, ..);
- obiska mnogih športnih prireditev;
- obiska pestre ponudbe nakupovalnih središč in zabaviščnih centrov, ki so se oblikovali v njih;
- dobre pozicije za obisk drugih turističnih kompleksov in zanimivosti v regiji, kakor tudi zaradi dobre izhodiščne točke za kolesarjenje, pohodništvo ter nenazadnje za spust po reki Muri.

Romi

Vsi Romi v Soboti in okolici so stalno naseljeni. Skoraj vsi imajo  zidane hiše, ki se ne ločijo od okolice. V velikem romskem zaselku Pušča na obrobju Sobote živi 571 prebivalcev. Če dodamo Černelavce ter samo mesto,  živi približno osemsto Romov.

V Soboti ali njeni okolici je srečanje z Romi nekaj vsakdanjega in ne zbuja nestrpnosti ali sovraštva. Romski učenci v šoli, šivilje v tovarni oblačil Mura ali nogometaši pri soboškem klubu Mura sedijo, delajo in igrajo z drugimi, ločijo se le po sposobnostih in osebnih vrlinah. Vedno manj je nasprotovanj romskih staršev, da njihovi otroci obiskujejo vrtce in šole, se navajajo na red in snago, sodobno prehrano, ustrezna oblačila in prisrčne odnose. Njihovo kulturnoumetniško društvo na Pušči goji folkloro. Tu delujeta strelska družina in nogometni klub. Vsakoletna Romska noč je privlačna turistična prireditev. Od leta 1995 imajo Romi na podlagi posebne volilne pravice občinskega svetnika v mestni občini Murska Sobota. V Murski Soboti ima svoj sedež prav tako zveza Romov Slovenije, Romski informacijski center  in Romani union, društvo  Romov v občini Murska Sobota. Izdajajo svoj časopis, zbornike, deluje pa prav tako radijska postaja z dvojezičnim programom. Leta 2006  je bila ustanovljena krajevna skupnost in to je prvi primer na svetu. Urejenost in vključevanje Romov v širšo skupnost na tem območju je primer prakse, ki si ga ogledujejo tako domači kot tuji predstavniki Romov in inštitucij, ki se ukvarjajo s temi zadevami.

Umetnostni spomeniki

Arhitektura župnijske cerkve sv. Nikolaja, ki izvira s konca 13. stoletja, je poznoromanskega tipa z značilnim kornim "vzhodnim zvonikom". Cerkvena stavba je bila pozneje baročno predelana. V letih 1910-1912 je domačin arhitekt László Tákacs podrl zahodni del cerkve in zgradil sedanjo stavbo v neogotskem slogu z visokim zvonikom. V starem delu zvonika in prezbiteriju so ohranjene freske. Starejša plast poslikav naj bi nastala še pred sredo 14. stol., mlajša pa okrog leta 1370 in je pripisana gemerskemu, slovaškemu slikarju. Slike na obočnih poljih pod zvonikom konec 18. stol. je zasnoval graški slikar M. Schiffer. Po zadnji prenovi je prezbiterij dobil leta 2003 še slikana okna, delo domačina Franca Mesariča. Freske na slavoloku soJesejeva korenika, na notranji strani Maiestas Domini s pametnimi devicami, na oboku pa Sv. Trojica kot oprsje s tremi glavami. Nad glavnim vhodom je grb fevdalne rodbine Szápáry, v cerkvi pa rodbinska grobnica. Na severni zunanji steni je vzidan rimski nagrobnik z levom in delfinom.

Renesančni dvorec sredi parka je naslednik srednjeveškega gradu Belmura, ki je bil prvič omenjen leta 1255. Čeprav je dvorec izpričan leta 1478 kotcastellum in Belmwra in leta 1498 kot castellum Murayzombath, mu je sedanjo podobo dala grofovska rodbina Szechy v 16. stoletju. Leta 1687 je dvorec s posestvom odkupil Peter Szápáry, leta 1934 pa je dvorec na dražbi kupila takratna mestna občina. Dvorec ima obliko renesančnega kostela s poudarjenimi vogali in štirioglatimi stolpi pravokotnega tlorisa. Notranje dvorišče obdajajo arkadni hodniki. V prvi polovici 18. stoletja so lastniki polepšali dvorec z baročno kapelo s plastiko, kamnitim baročnim portalom z atlantoma in slavnostno dvorano s freskami. Dvorec je s parkovno simetralo povezan z vhodom v evangeličansko cerkev.

Naokoli se širi mestni park s stoletnimi drevninami, ki je bil v zadnjih desetletjih močno prenovljen. Severozahodno od dvorca je parkovni gozd Fazanerija, nekoč živalski vrt, zdaj rekreacijski center

z nogometnim in s teniškimi igrišči, trimsko stezo in poletnim kopališčem.

Moderen arhitekturni izraz in zasnovo urbanističnega razvoja sta dala Soboti domača arhitekta László Takacs (1880-1916) in Franc Novak (1906-1959). Takacs je v svojem budimpeštanskem biroju v začetku 20. stoletja zasnoval več secesijskih stavb v današnji Slovenski ulici, v letih 1910-1912 pa projektiral novo župnijsko cerkev sv. Nikolaja. Spoštoval je nepisano pravilo, da nobena posvetna stavba ne sme biti višja kot najvišje drevo v mestu. Novak se je izpopolnjeval v ateljejih Le Courbusiera v Parizu, s skladnimi posegi je dal mestu sodobnejši izraz. Projektiral je vse pomembnejše objekte v mestu: sprva hiše pomembnejših soboških meščanov, poletno kopališče, športni štadion, spomenik prvim prekmurskim piscem, pozneje pa osnovno šolo, kino, banko in stanovanjske bloke. Uveljavil je vaško in predmestno zidavo s hišami sredi vrtov. V urbanističnih zasnovah je industrijo lociral na mestno obrobje, začrtal ulično mrežo, ohranil zelene površine, določil višine stavb in predvidel multicentrični razvoj.

Prvi sodoben javni spomenik prvim prekmurskim piscem v obliki knjige je bil postavljen leta 1940 v mestnem parku. Leta 1945 je bil odkrit 17 metrov visok spomenik skupnega boja in zmage jugoslovanskih in sovjetskih narodov na osrednjem Trgu zmage. Ob dohodni poti h gradu stoji spomenik 47 slovenskim prosvetnim delavcem, žrtvam 2. svetovne vojne. Pred nekdanjim kinom Park je postavljen kip narodnega heroja Štefana Kovača-Marka, delo Nikolaja Mustra. Na mestnem pokopališču stoji spomenik padlih v vojni in žrtev fašizma, posebno mesto pa ima grobnica sovjetskih borcev, padlih pri sklepnih bojih v Pomurju, ki jo označuje enajst tonalitnih kock z imeni 516 borcev Rdeče armade. Na koncu vzhodnega dela mesta je na nekdanjem židovskem pokopališču urejen spominski park, posvečen žrtvam holokavsta.

Sobota v umetniških upodobitvah

Sobota je dajala umetniški navdih literatom, umetniškim fotografom in slikarjem. Celostno podobo dogajanj v prevratnih letih 1918-1920 je skušal podati Miško Kranjec v romanu Rdeči gardist. Mladinski romani Branka Šömna (Med v laseh, Hoja po vodi, Panonsko morje) opisujejo pisateljevo in njegove generacije otroštvo in mladost po drugi svetovni vojni. Frank Bükvič je v črticah in novelah upodobil dogodke iz Sobote (Ljudje iz Olšnice), v romanu Vojna in revolucija pa na svojevrsten način opisal fašistično nasilje med drugo svetovno vojno. Zadnje čase v svojih literarnih besedilih upodabljata mesto med drugimi tudi Feri Lainšček (Ločil bom peno od valov, Muriša), (Janez Mataj (Plaščarji, Vend) in Dušan Šarotar (Biljard v Dobrayu). Celostno podobo naselja in Sobočanov med obema vojnama je podal etnolog Borut Brumen v knjigi Na robu Zgodovine in spomina.

Umetniški fotograf Jože Kološa je izrazil svojo nostalgijo izgubljene mladosti v rojstnem mestu s podobami izginjajočega mesta; najlepši motivi so zbrani v knjigi Sobota moje mladosti. Z umetniško fotografijo se prav tako vrsto let ukvarja Lado Klarsvoje slike objavlja v raznih knjigah in monografijah.

Franc Mesarič in drugi slikarji se pri izboru mestnih motivov niso izogibali niti sodobnih arhitektonskih stvaritev Franca Novaka. Poleg drevesnih velikanov v mestnem parku jih je zlasti navdihoval drevored visokih topolov proti Rakičanu in še druge zanimivosti.

V samem mestu Murski Soboti ali njeni okolici so bili rojeni ali pa delujejo akademski slikarji: Ladislav Danč, Franc Mesarič, Aleksander Červek, Mirko Rajnar, Marjan Gumilar, Jože Denko, karikaturist Ladislav Kondor, ustvarjalec risank Miki Muster.  Med literarnimi ustvarjalci omenimo Ferija Lainščka, Milana Vincetiča, Roberta Titana Felixa, Karolino Kolmanič, Štefana Kardoša, Jožeta Olaja. Med gledališki ustvarjalci lahko omenimo Judito Hahn, Ludvika Bagarija, Daria Varga, Natašo Matjašec, Gorazda Žilavca. S svojo koreografijo vse bolj izstopa Matjaž Farič; med režiserji pa je ime Bojana Jablanovca in med komponisti Jožeta Grleca st. in Aleksandra Vlaja.

Lahko bi prav tako našteli številne znanstvenike, ki so v občini ali pa izhajajo iz nje in so bistveno veliko prispevali tako v svoji stroki pokrajini, kakor tudi širše.

Murska Sobota je za leto 2012 imenovana med mesti v regiji za kulturno prestolnico Evrope.

MURSKA SOBOTA (MESTO) V ŠTEVILKAH

Leto 1869 - 3656 prebivalcev
1900 - 5268
1931 - 6732
1948 - 8281
1961 - 10764
1981 - 12148
2002 - 12437

MESTO IN GRB

Mesto dobi leta 1997 svoj grb, ki ga je oblikoval Sandi Červek. Grb na sodoben način povzema podobo ravninskega mesta, ki se kot srebrna črta blešči na robu horizonta, nad katerim vzhaja in zahaja sonce. Tri sonca v grbu povezujejo sodobnost s srednjeveško zgodovino in so v podobi treh zlatih krogel tudi del legende o zavetniku mesta Sv. Nikolaju. Z zavetniki pa so povezani tudi tradicionalni sejmi, med katerimi še posebej izstopa Miklošev (Nikolajev) sejem, 6. decembra.

Občinski praznik je 16. julija (tega dne leta 1348 se prvič pisno omenja Murazombatha)

OSEBNA IZKAZNICA MESTNE OBČINE
Ustanovitev: 1.1.1995
Površina: 64 km2 44 ha 29 arov
Nadmorska višina: 190 m
Naselja: Murska Sobota, Bakovci, Černelavci, Krog, Satahovci, Kupšinci,
Markišavci, Nemčavci, Polana, Pušča, Rakičan, Veščica
Prebivalci: 20.266 (september 2003)
Povprečno število sončnih ur: 1660 na leto
Sejmi: vsak prvi ponedeljek v mesecu
Trezino senje (15. oktober)
Miklošovo senje (6. december)

 

BAKOVCI

Vas se prvič omenja leta 1323 kot Barkouch, potem Balkoch (1428), Barkolcz(1483), Barkowlcz (1500) itd. V glavnem je gručasta in v ravnini ter obsega Velike Bakovce in Male Bakovce. Nadmorska višina je 186 m. Skozi kraj se vije potok Mokoš. Ob popisu leta 2002 je imel kraj 1581 prebivalcev, 494 gospodinjstev in 454 družin.

Prva šola je bila zgrajena 1872, današnja sodobna pa leta 1990. Po več letih gradnje večnamenskega vaško-kulturnega doma, ki so ga končali leta 1989, so dobili svoje prostore tudi gasilci, katerih društvo je bilo ustanovljeno leta 1924.

Sredi vasi je katoliška cerkev sv. Ane, ki je leta 1981 postala samostojna župnija, leta 1985 pa bila tudi posvečena.

Vas ima urejen športni center, znano je kinološko društvo,

Leta 1973 je bil zgrajen obrambni nasip pred poplavami Mure.

Od leta 1928 deluje tudi godba na pihala, ki je dosegla v času svojega delovanja pri nastopih lepe uspehe.

Več desetletij slovi tudi znana gostilna z domačimi specialitetami.

ČERNELAVCI

Vas se prvič omenja kot Charnalouch (1366) in Chernelowcz (1499). Ravninska gručasta vas ob cesti iz Murske Sobote proti Gederovcem, s krakom proti Polani. Nadmorska višina je 192 m. Na tem koncu vasi bivajo Romi.

Gasilsko  društvo je bilo ustanovljeno leta 1925.

Vse bolj se uveljavlja tudi društvo, ki skrbi za ohranjanje starih običajev in ljudskega izročila.

Leta 1952 je bil dograjen zadružni dom.

Ob popisu leta 2002 je imel kraj 1741 prebivalcev, 523 gospodinjstev in 508 družin.

Od tod sta bila doma Jurij Cipot (1794-1834), nabožni protestantski pisec in Janoš Faludi (1839-1922), učitelj in čebelarski strokovnjak, pospeševalec sadjarstva, vinogradništva in vrtnarstva.

Vas se je v zadnjem času skoraj v celoti povezala z mestom, saj se vse bolj širi stanovanjsko naselje z individualnimi hišami.

KROG

Vas se prvič omenja kot Kurug (1298), potem Korug in Nogkorug (1331) in nato kot Korong(h) (1428-1499). To je strnjena, razpotegnjena  ravninska vas, tod teče potok Mokoš. Nadmorska višina je 190 m.

Na reki Muri imajo brod že od leta 1910. V vasi je kapela sv. Florijana, zgrajena leta 1849.

Gasilsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1927, medtem ko so novi gasilski dom zgradili leta 1964.

Šola deluje od 1853, sprva  kot rimskokatoliška podružnična šola soboške farne šole. Leta 1912 so zgradili zgradbo z dvema učilnicama. Leta 1937 so odprli nadzidano zgradbo in v šolskem letu 1982/83 opravili adaptacijo šole, medtem ko je bila leta 1995 pri šoli zgrajena večnamenska dvorana. V vasi je poleg štirirazrednice, ki je podružnična šola murskosoboške šole, še otroški vrtec. Med športnimi panogami so znani kajakaši; prvo brodarsko društvo v soboškem okraju je bilo ustanovljeno leta 1951.

Ob popisu leta 2002 je imel kraj 1096 prebivalcev, 352 gospodinjstev in 324 družin.

V bližini vasi so leta 1901 našli lonec rimskega denarja, ob Muri pa ostanek vodovodnih cevi. V letih 1937-41 je tu učiteljeval pedagoški pisec Andrej Šavli, do osvobodite pa tudi pisec šolskih učbenikov in preučevalec prekmurskega šolstva bela Horvat.

KUPŠINCI

Ravninsko, gručasto in deloma obcestno naselje ob cesti Veščica-Borejci. Nadmorska višina je 194 m. Prvič se omenja kot Kopsinch (1365), potemKupsynch (1366) in Kywpsyncz (1499). Šolo so odprli leta 1877, sprva kot enooddelčno državno šolo, leta 1887 so zgradili še šolsko poslopje.

Gasilsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1936. V vasi je prav tako vaški zvonik, zgrajen leta 1925.

Ob popisu leta 2002 je imel kraj 361 prebivalcev, 107 gospodinjstev in 105 družin.

Tu je bil rojen znani portretni karikaturist Ladislav Kondor (1901-1963).

MARKIŠAVCI

Prvič se omenja vas kot Markysolch (1365), Markosowcz (1499). Ravninska obcestna vas med Mursko Soboto in Puconci. Nadmorska višina vasi je 196 m.

V vasi  je tudi zidan vaški zvonik.

Gasilsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1928, gasilski dom pa zgrajen leta 1955.

Ob popisu leta 2002 je imel kraj 160 prebivalcev, 57 gospodinjstev in 50 družin.

NEMČAVCI

Manjša obcestna ravninska vas pri Soboti v smeri proti Martjancem. Prvič se omenja kot Nemcy (1365), Nemchech (1431, 1499). Nadmorska višina vasi je 191 m. V vasi je do leta 1956 delovala tudi opekarna, za katero so kopali glino vzhodno od omenjene ceste. Na nekoč zamočvirjenem Hidvegu stoji BTC in soboška industrijska cona. Sredi vasi je vaški zvonik.

Gasilsko društvo v vasi je bilo ustanovljeno leta 1922.

Ob popisu leta 2002 je imel kraj 267  prebivalcev, 86 gospodinjstev in 81 družin.

POLANA

Prvič se omenja kot Polyna (1365), potem Palyna (1366) in Polyona (1499).

Obcestna ravninska vas med Černelavci in Predanovci. Nadmorska višina vasi je 193 m.

Gasilsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1892.

Ob popisu leta 2002 je imel kraj 198  prebivalcev, 54 gospodinjstev in 57 družin.

V vasi slovi več desetletij dobra gostinska ponudba gostilne Lovenjak z domačimi specialitetami.

PUŠČA

Od Černelavec v okrog 2 km oddaljenem naselju Pušča (Püšča) živi  571 Romov.  Naselje je dobilo svoje prve prebivalce leta 1911. Do začetka prve svetovne vojne so živele tu le 4 družine s približno 35 člani.  

Pri gradnji hiš so sprva uporabljali material, k jim je bil pri roki vrbovo protje, s katerim so pletli stene in jih ometali z blatom, les ali surovo opeko. Sprva so imeli enostanovanjske prostore. Danes so stare hiše izpodrinile nove moderne zidane hiše.

Med obrtnimi dejavnostmi so bili sprva brusači, popravljalci dežnikov in krpalci posodja. Uveljavljali so se prav tako kot muzikanti.  Ženske so bile odlične v mazanju sten, podov in velikih krušnih peči z blatom in izdelovanjem opeke.  Nekatere ženske so se ukvarjale z napovedovanjem iz kart in dlani.

Pozneje so se zaposlovali na sezonskih delih doma in v tujini. Nekaj se jih je izselilo v tujino, Nemčijo in Avstrijo. Pozneje so se začeli zaposlovati v soboških tovarnah.

Danes se jih je precej usmerilo v trgovsko dejavnost (stojnice na tržnicah, kramarski sejmi ali samostojne trgovine.

Po drugi svetovni vojni je bila nekaj let zelo velika umrljivost. Nato pa sta razsajala trahom in TBC. Napredek kraju je prinesel leta 1962 zgrajeni otroški vrtec.

Na Pušči imajo prav tako že več kot pol stoletja nogometni klub in igrišče, kot sakralno obeležje je leta 1991 novozgrajena kapelica.

Prav tako deluje tudi romsko kulturno in turistično društvo Pušča.

Leta 2002 je Pušča postala samostojna krajevna skupnost in s tem verjetno prva na svetu.

Danes je na Pušči 220 gospodinjstev.

RAKIČAN

Rakičan je veliko, v jedru gručasto naselje jugovzhodno od Murske Sobote v nadmorski višini 186 m   in se v virih prvič omenja leta 1322 kot Rekythe, pozneje tudi Rakothya (1468) in je imel v 17. stol. trške pravice.

Utrjena postojanka se prvič omenja 1431. Poznejše prezidave so jedro gradu skoraj v celoti izbrisale. Plemiška rodbina Batthyány je v 1. pol. 17. stol. grad utrdila zaradi turške nevarnosti. Po vpadih so ga temeljito prezidali in tako je nastal podeželski dvorec, ki ga obdaja dobro ohranjen angleški park.

Stara kapela v parku je bila zgrajena leta 1880, nova kapela je bila zgrajena leta 1970 po načrtih arh. A. Bitenca. Leta 1947 je bil zgrajen zadružni dom. Leta 1942 ustanovljeno osnovno šolo so leta 1947 ukinili.

Gasilsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1924.

Ob popisu leta 2002 je imel kraj 1523 prebivalcev, 414 gospodinjstev in 372 družin.

Kot v predmestni vasi Murske Sobote je tukaj kompleks bolnišnice, srednja kmetijska šola (biotehniška), kmetijsko posestvo in zdravstvena šola (zgrajena 1973), kakor tudi oddelek agronomije. Na koncu vasi je športno letališče.

Tu je bil rojen družbeno politični delavec in diplomat Rudi Čačinovič (1914-2008), častni občan nekdanje velike soboške občine.

SATAHOVCI

Vas se prvič omenja kot Zetekolch (1365) in tudi Zwethehowcz (1499). Obcestna ravninska vas jugozahodno od Murske Sobote. Nadmorska višina vasi je 190 m. Na severni strani je potok Dobel, sredi vasi pa potok Mokoš.

V vasi kapela sv. Duha.

Leta 1942 ustanovljena osnovna šola je bila 1946 ukinjena.

Gasilsko društvo v vasi je bilo ustanovljeno leta 1937.

Ob popisu leta 2002 je imel kraj 310  prebivalcev, 89 gospodinjstev in 90 družin.

VEŠČICA

Ravninska, precej gručasta vas ob vaških cestah in s prvič omenja kotKyusuezciche, Nogwezciche (1365), potem Wezchycha (1366) in Weznycze(1499). Nadmorska višina vasi je 193 m. Vaški zvonik iz leta 1898 so večkrat prenavljali, medtem ko je kraj dobil samostojno vaško pokopališče leta 1889.

Gasilsko društvo so ustanovili leta 1931, gasilski dom pa dogradili leta 1962.

Tu deluje od leta 1933 tudi Binkoštna cerkev z novo stavbo iz leta 1999.

Ob popisu leta 2002 je imel kraj 406 prebivalcev, 128 gospodinjstev in 122 družin.