Černelavci - skozi čas

 

Černelavci - skozi čas

Franc Kuzmič

Vas leži na 192 m nadmorske višine. Ravninska gručasta vas postaja vse bolj strnjena. V severnem delu vasi so Romi (17 hiš v sedemdesetih letih); njihovo poglavitno naselje je približno 2 km južno, in sicer Pušča. Okrog leta 1980 je živelo na Pušči okrog 550 Romov, okrog 100 jih je bilo zaposlenih v Murski Soboti. Na Pušči je otroški vrtec, Nogometni klub, strelsko društvo, turistično društvo, gasilci itd.

Ker je bilo v mestu Murski Soboti že malo gradbenih parcel, je bil v Černelavcih nacionaliziran kompleks za stanovanjsko individualno gradnjo. Urbanistični načrt je za diplomski nalogo izdelal arhitekt Janez Öri. Detajlni lokacijski projekt je bil izdelan leta 1977; zemljišča v vzhodnem delu vasi so bila še vedno v lasti kmetovalcev.

Leta 1984 se je Ivo Gerenčer z občino dogovoril, da so bodoči kompleks prenesli na novo ustanovljeno zadrugo za te namene. Po lokacijsko-tehnični in urbanistični dokumentaciji je bilo načrtovanih 206 hiš, trgovina, vrtec, otroško igrišče, parkirišča itd. 

Oktobra 1984 so pričeli s komunalnim opremljanjem in takoj je bilo prodanih 45 parcel. Sprva si je lahko vsak izbral lokacijo in vrsto hiše (samostojno ali vrstno). V decembru istega leta je bilo zgrajenih že 8 hiš do III. gradbene faze. V letu 1985 je bilo zgrajenih 128 hiš s celotno kompletno opremo.

Ledinska imena v vasi so: Opletarišče, Za cesto, Pri vrbicaj, Pri hrastaj, Pri gargaj, Na velki njivaj. Travniki so na vzhodu vasi, na jugu njive, ob potoku Ledava pa listnat gozd (akacije, jelše).

Prva do sedaj znana omemba vasi je Charnalouch in dystrictu Beelmura (1366), potem še Chernelowcz (1499), Cschernelocz (1786), Kisszombat, Csernelócz.

Prebivalstvo

1869 – 169

1880 – 201

1890 – 215

1900 – 241

1910 – 297, 52 hišnih številk, 145 katoličanov, 200 evangeličanov

1931 -  374

1948 – 490

1953 – 548

1961 – 680

1971 – 858

1981 – 1216

1991 – 1470

2002 - 1741

 

Obrtniki

1909

Fartely Gergely – kovač

Komin István – čevljar

Szapács Ferenc – čevljar

Vancsina János – mizar

Vucsák János – kovač

Vratarics István, ml. – sodar

Kumin Ferenc – čevljar

1924

Vučak Janez - kovač in podkovač

Fartely Gregor – kovač

Kumin Franc – čevljar

Sočič Ludvik – mesar in parni stroj

Sinic Alojz – čevljar

Horvath Juri – goslar

Kakaš Ignac -  brusar

1927

Vučak Janez – podkovač

Fartely Gregor – kovač

Sočič Ludvik – mesar

Sinic Alojz – čevljar

Horvath Jurij – goslar

Kakaš Ignac – marelar

Horvath Franc - goslar

1930

Vučak Janez – podkovač

Sočič Ludvik – mesar

Horvat Jurij – godbar

Kakaš Ignac – brusar, popravljalec dežnikov

Cener Jožef – dežnikar

Po vojni so bili obrtniki: Fajs Emil (kolar), Karel Sinic (mizar), Koloman Vratarič (mizar), Štefan Škrilec (čevljar), Geza Benčec (čevljar), Franc Kumin (zidarski mojster), Franc Žalik (trgovec), Alojz Žemljič (trgovec, tudi že med vojno), Janez Kumin (mlatilničar) in Alojz Žemljič (mlatilničar).

Leta 1938 si je mlatilnico nabavil tudi Janez Kumin.

Po spominu  vaščana Karla Oučeka je Žemljičeva mlatilnica leta 1941 s skednjem vred pogorela. Po vojni si je nabavil novo, ki jo je poganjala lokomobila, pozneje električni motor. Žemljič je imel v vasi tudi prvi kombajn, a ga je čez leto dni prodal vaščanu Štefanu Kuminu.

Alojz Žemljič je imel tudi kosilnico na konjsko vleko. Sčasoma so si jih nabavili še drugi. Kosilnico na motor si je priskrbel Novak in usluge za plačilo opravljal tudi drugim.

Ko so začeli po vaseh zbirati mleko vaških zbiralnicah mleka, je bila ta za Černelavce in Veščico v Černelavcih, najprej pri Lončarjevih, nato pa v Zadružnem domu.

Veliki kmetje (Sočič, Titan, Žemljič, Sapač) so imel konje in z njimi opravljali kmetijska dela sebi in po potrebi občasno tudi drugim. Ostali kmetje so obdelovali zemljo s kravami.

Lončarova graba je imela vedno vodo. V njej so rasle vrbe in bilo je tudi veliko žab. Pozimi, ko je voda zmrznila, so soboški mesarji in gostilničarji za hlajenje živil izrezovali led.

Leta 1984 je bila ustanovljena Stanovanjska zadruga Černelavci, ki se je pozneje zaradi velikega interesa zadružne gradnje razširila in preimenovala v Mursko stanovanjsko zadrugo. Zadruga je bila leta 1993 ukinjena.

Kolesa (bicikline) so imeli sprva bolj premožni vaščani (Kumin, Sever, Vučak). Motorno kolo je imel že pred vojno Alojz Žemljič.

Vas je dobila elektriko najprej ob »velki cesti«, leta 1954 pa še preostale hiše v vasi. Elektrika je bila speljala iz transformatorja v Veščici.

Šolstvo

Učenci so obiskovali osnovno šolo v Murski Soboti. Ker je bil Ivan Titan, učitelj v Kupšincih, doma iz Černelavec, si je prizadeval, da bi tudi učenci te vasi obiskovali šolo v Kupšincih, a ni uspel.

Tudi vrtec so, sprva le redki, obiskovali v Murski Soboti.

Družabno življenje

Ena od oblik v času pusta je bilo Borovo gostüvanje. Prvo je bilo med vojnama leta 1930, drugo pa po vojni leta 1953.

Mladina iz Strukovec se je z vozovi leta 1929 udeležila v Černelavcih fašenske veselice. Zaslužili so 406 dinarjev in prispevali v blagajno. (Blag. poročilo Strukovec za 1929).

Zadružni dom je bil dograjen leta 1952. Del opeke je bil nabavljen pri rušenju stare pristave (marofa) na Pušči. Vaščani in okoličani so opravili veliko prostovoljnega dela. Gradbeni mojster je bil Franc Kumin. V domu so se zvrstile razne dejavnosti. Dvorana z odrom je služila za razne kulturne namene; v njem je imel svoje skladišče z gnojili in krmili in drugimi artikli Obrat za sodelovanje s kmeti ter trgovina z živili (Merkur, Potrošnik), zbiralnica mleka, gasilci itd.

V Zadružnem domu je imela svoje poslovne prostore tudi Kmetijska zadruga zoj. Černelavci. Ta je imela najprej en traktor (steyer), pozneje pa zraven še dva (fergusona). Upravnik zadruge je bil Ludvik Perkič. Poleg uprave je bilo v zadrugi zaposlenih še več delavcev. Zadruga je opravljala kmečka opravila, odkupovala kmetijske pridelke in živino.

V Zadružnem domu je bila nekaj časa prav tako krajevna knjižnica. Knjige so zbrali mladi. V vasi je prav tako delovalo dramsko amatersko društvo; ko so člani odšli na študij v Ljubljano, je društvo j z delovanjem prenehalo.

V vasi sta delovali dve gostilni Titan in Šavel, pozneje Lülik.

Po vojni je skrbelo za družabno življenje gasilsko društvo v vasi, predvsem z organizacijo »veselic«.

Vas ima svoje pokopališče, ki so ga leta 1974 obnovili in razširili. Poslovilno vežico so opremili s potrebnimi predmeti za pogrebe in izkopali vodnjak. Blagoslovitev pokopališča so opravili 1. 9. 1974.

Šport

Travniki na vzhodi strani vasi so bili primerni za letalski šport. V okviru Prekmurskega tedna je bil leta 1939 organiziran »Letalski dan«. V programu je sodelovalo 5 motornih letal in 4 jadralna.  Slabo vreme je pokvarilo, da so nekatere točke programa odpadle.

Sprva je bila želja, da bi bilo letališče v Černelavcih. Travnik je postal improvizirano letališče. Letala in ostala oprema je bila shranjena v gospodarskem poslopju kmetovalca v bližini travnika.

Tečaj za tretjo generacijo jadralnih letalcev je bil 2. 11. 1948.

Letalo s štafetno palico naj bi pristalo na travniku v Černelavcih. Označili so ozko pristajalno stezo, a jo je pilot slabo ocenil in zavozil v strelski jarek. Letalo se je razbilo, letalec je ostal brez poškodb. Takrat so se dogovorili za drugo lokacijo. Leta 1954 je to postal Rakičan.

Po izjavi Karla Oučeka je leta 1947 Karel Kumin ustanovil NK Ledava. Štiri leta so bili zelo uspešni med ekipami Ljutomer, Radgona in Lendava. Bili so celo prvaki. Opremo so si financirali sami. Ker so bili uspešni, so jih kot rezervo povabili k soboškemu nogometnemu klubu. Štefan Ouček je dosegel uspehe kot nogometni vratar. Povzpel se je celo do Ljubljane, kjer je bil eden najmlajših igralcev. Z ekipo je tekmoval tudi v tujini in dosegel lepe  uspehe. Leta 1954 se je vrnil v Prekmurje.

Karel Ouček (rojen1925) je bil dober atlet, leta 1943 celo prvak Prekmurja na 100 m šprint.

V šahovski ekipi je bil zelo dober Ludvik Maroša.

Športno društvo Černelavci. Prvi nogometaši so začeli z delom že leta 1974. Leta 1978 so ustanovili športno društvo, katerega ustanovitelj je bil Jože Titan. Igrali so na turnirjih. Sprva so igrali na travniku. Zahvala za igrišče gre Janezu Kuminu. Na zapuščeno veščino so navozili zemljo in s prostovoljnim delom zgradili igrišče. Pozneje so se povezali v Klub malega nogometa (KMN). V 90 letih so zgradili še klubske prostore in pripravili igrišče.

 

KULTURNI TURISTIČNO DRUŠTVO ČERNELAVCI

To deluje od leta 2003 in ima več sekcij. Zelo aktiven je Mešani pevski zbor in Ljudski pevci in godci. Oboji imajo nastope doma, kakor tudi drugod.

 

GASILCI

Skoraj pol stoletja pred ustanovitvijo gasilskega društva v vasi je bila organizirana obramba pred požari. Konec 19. stol. so nabavili enoosno prevozno ročno brizgalno, čez čas so jo zamenjali z dvoosno in leta 1914 oskrbeli večjo in močnejšo prevozno dvoosno ročno brizgalno. Leta 1912 so zgradili gasilski dom. V enem prostoru je bila brizgalna, v drugem pa soba za sestanke.

Društvo je bilo ustanovljeno leta 1925. Leta 1950 se je društvo združilo z društvom iz Veščice pod imenom PGD Černelavci, četa Veščica in četa Černelavci. Leta 1953 se društvo preoblikuje ponovno v dve samostojni društvi. Leta 1952 je bila ustanovljena prva ženska desetina, leta 1955 tudi mladinska desetina. Prva motorna brizgalna »Savica« je bila nabavljena 1962, nova motorna brizgalna »Breuer« 1967, potem »Ziegler TS 8/8« 1971, rabljena gasilska avtocisterna TAM 1981, novo večje vozilo furgon  TAM 80 T5 f 1987, ki so ga nadgradili. Nove garaže in orodišče so začeli graditi leta 1974. Na streho vaškega doma so leta 1976 montirali električno sireno. Leta 1983 so dobili prostore v vaškem domu.  

Ob 80 letnici društva so izdali spominsko brošurico z zgodovino društva.

 

ROMI

Romsko naselje na koncu vasi ob glavni cesti proti Polani naj bi nastalo okrog leta 1855. Veleposestnica Klara Jedervari-Gider iz Polane naj bi kmalu po letu 1848 podarila »špenglarju« Andražu manjšo parcelo kot neke vrste priznanje za udeležbo v boju zoper revolucijo na Madžarskem leta 1848. Ženo je imel z območja Monoštra. Njegovi potomci so pozneje ustanovili naselja: Pušča, Borejci in Vanča vas. Andraž je imel 6 otrok in njegov sin Andraž, po domače »Musonja«, je imel spet 6 otrok in prav tako njegov brat Ivan, ki se je leta 1911 preselil na Puščo in tam ustanovil novo naselje leta 1911.

V rojstni matični knjigi soboške katoliške župnije je prvo vpisano rojstvo leta 1857, in sicer Terezija, hčerka Andraža Horvatha in Rozalije Sarka, ki sta stanovala pod hišno številko 6.

Naslednja širitev naselja je bila leta 1911, ko sta Ivan Vratarič in Marija Grabar prodala zemljišče za parcelo. Leta 1910 je bilo v Černelavcih 121 Romov, leta 1931 pa 158, leta 1961 (skupaj s Puščo) pa 430.

Od tu so doma:

Jurij Cipot (1794-1834), evangeličanski duhovnik, pisec molitvenika Dühovni aldovi (1829)

Janoš Faludi (1839-1922), učitelj, čebelarski strokovnjak, pospeševalec sadjarstva, vinogradništva in vrtnarstva. (DL 1923, 2, 19-20)

Tibor Titan (1920-1995), agronom, posebno se je posvečal razvoju in pospeševanju reje svetlo lisaste goveje živine v Pomurju. (Vestnik, 15. 2. 1980)

Jožef Titan (1897-1945), učitelj, nazadnje v Puconcih.

Ivan Titan (1888-1950), učitelj, nazadnje v Kupšincih.

Ludvik Novak (1930-1997), evangeličanski duhovnik, senior evangeličanske cerkve v Sloveniji (1971-1995). Rojen je bil 6. 6. 1930 v Černelavcih. Gimnazijo je končal v Murski Soboti (1951), teologijo je študiral v Ljubljani, Göttingenu, Erlangenu in na Dunaju. Leta 1958 je diplomiral. Ordiniran je bil leta 1958, leta 1959 opravil duhovniški izpit. Kot duhovnik je služboval na Hodošu (1958-1977) in Murski Soboti (1977-1997). Leta 1982 je postal magister teologije. Kot senior je bil v tem času tudi urednik Evangeličanskega koledarja. Sestavil je tudi molitvenik Na poti življenja (1969).