Zgodovinski oris razvoja srednje ekonomske in družboslovne šole v Murski Soboti

 

Zgodovinski oris razvoja srednje ekonomske in družboslovne šole v Murski Soboti

Franc Kuzmič

Stanje po prelomu stoletja

Prekmurje je bilo več kot tisočletje dolgo pod Madžarsko "svetoštefansko krono". Ta država je bila narodnostno zelo mešana. Po uradnem štetju leta 1910 je živelo na takratnem ozemlju Ogrske le 48,1 % Madžarov in 51,9 % prebivalcev drugih narodov. Tako razmerje je grozilo obstoju države. Zato so Madžari vložili vsa prizadevanja v še bolj načrtno pomadžarjevanje. Prekmurci so bili v tem se­stavu sicer res neznatna narodnostna manjšina, a madžarski raznarodovalni aparat vseeno ni prizanesel niti njim. V dobi imperializma so bili Prekmurci pod­vrženi tudi močnemu ekonomskemu, socialnemu in kulturnemu pritisku vladajo­čega naroda. Celo političnoupravna razdelitev je omogočala madžarizacijo, saj je bilo Prekmurje razdeljeno med dve madžarski županiji: Železno (ali Vasvarme­gye) s sedežem v Sombotelju in Zalsko (ali Zalavarmegye) s sedežem v Zalaegersze­gu. Dva okraja (soboški in monoštrski) sta pripadala Železni županiji, lendavski kot edini pa Zalski županiji. Potemtakem so prišli do veljave le v soboškem okra­ju Slovenci, saj sta druga dva spet avtomatično tvorila manjšino v večinskem okraju.

Madžarizacijo naj bi v prvi vrsti omogočale šole. Ker so bile verske šole red­ke (le po župnijah), je madžarska vlada začela ustanavljati državne šole po va­seh. Kjer so imeli pouk v slovenščini, so ga odpravili in začeli poučevati vse pred­mete razen verouka v madžarščini. Nove osnovne šole so bile eno in dvorazredni­ce, saj je bil osnovni namen naučiti kmečke otroke madžarščino. V Prekmurju (ali bolje rečeno v Slovenski krajini) ni srednje šole vse do leta 1906, ko je v Mo­noštru ustanovljena prva gimnazija humanistične smeri. Nekateri so se še na­prej odločali za srednjo šolo v Sombotelju ali nižjo gimnazijo v Köszegu, višjo pa potem v Sombotelju. Madžarizirati naj bi pomagala še leta 1872 ustanovljena madžarska meščanska šola v Lendavi in leta 1913 ustanovljena deška meščan­ska šola v Murski Soboti. (1) V tem obdobju v Prekmurju ni bilo niti nižjih niti sred­njih strokovnih šol, razen Občinske obrtne nadaljevalne šole v Murski Soboti.(2)

Kulturno in prosvetno življenje je bilo v Prekmurju do priključitve k takra­tni Jugoslaviji zelo zaostalo. To je tudi razumljivo, saj je bilo za fevdalno Madžar­sko to področje le dežela malega kmeta in grofov veleposestnikov. Meščanstva in industrialcev ni bilo, zato so prebivalce te pokrajine izkoriščali kot dobre sezon­ske delavce po grofovskih marofih. To naj bi tudi ostali.

S priključitvijo Prekmurja Jugoslaviji leta 1919 so se te razmere precej spre­menile. Prekmurje je tedaj dobilo namesto verskih (evangeličanskih, katoliških in židovskih) in madžarskih šol slovenske šole in slovenske učitelje.

Že leta 1919 je dobila Murska Sobota in s tem Prekmurje prvi razred nove gimnazije.(3)  V osmih letih naj bi postala popolna. Toda to ni šlo tako gladko in boj za popolno gimnazijo je trajal kar enaindvajset let. To so nekatere stranke celo izkoriščale za agitacijo svojih ciljev. S šolskim letom 1937/38 so poleg nižjih raz­redov državne gimnazije začeli postopoma odpirati tudi posamezne višje razrede takoimenovane samoupravne gimnazije. Prvi maturanti so opravljali "veliko ma­turo" v juniju 1939. Šele v šolskem letu 1940/41 je dobila Murska Sobota popolno državno gimnazijo.

Po letu 1919 je dobila Murska Sobota še dvorazredno obrtno šolo, v sklopu te pa je bila tudi trgovska nadaljevalna šola za trgovske vajence. Obrtne šole so bile odprte še v Lendavi in Beltincih.

Leta 1938 se je začel še pouk na kmetijski šoli v Rakičanu.(4)

Šolanje prvih poslovnih kadrov doma

Čim bolj smo se Slovenci uveljavljali v gospodarskem življenju, posebej še v trgovini, tem bolj je rasla potreba po gospodarskih in trgovskih strokovnjakih. Slovenci so se v trgovski dejavnosti včasih šolali v privatni Mahrovi dvoletni tr­govski šoli v Ljubljani, ki je vzgajala trgovski naraščaj v čisto nemškem duhu. Nadalje so obiskovali nemško trgovsko akademijo v Gradcu in na Dunaju, manj pa trgovsko akademijo v italijanskem Trstu, ali madžarskih mestih, kot sta Som­botelj in Budimpešta. Nekateri zavedni Slovenci so se podali celo na trgovsko akademijo v Prago.

Na pobudo prof. Alberta Siča je ljubljanska mestna občina leta 1900 ustano­vila slovenski Mestni trgovski tečaj, ki je deloval do leta 1935. Leta 1903 je bil v Ljubljani ustanovljen privatni Christofov učni zavod, ki je bil po vojni podrža­vljen. Za njim je bil ustanovljen zasebni Gorazdov trgovski učni zavod, leta 1908 pa na pobudo Trgovske in obrtne zbornice za Kranjsko v Ljubljani slovenska dvorazredna trgovska šola. V Trstu je bila leta 1910 ustanovljena zasebna sloven­ska dvorazredna trgovska šola. Leta 1919 so bile v Sloveniji odprte tri nove dvo­razredne trgovske šole, in sicer v Mariboru, Celju in Novem mestu. Leta 1920 je bila po skoraj dve desetletji dolgem prizadevanju odprta prva slovenska štirira­zredna trgovska akademija v Ljubljani. Tudi mariborska je leta 1926 postala šti­rirazredna. Verjetno se je kdo od Pomurcev šolal tudi v teh šolah.

Razmere v Prekmurju po prvi vojni

Po letu 1919 se je začela močno spreminjati tudi gospodarska podoba Prek­murja. V Prekmurje je začel prodirati kapitalizem. Že obstoječim redkim podjet­jem (5)  so se sedaj pridruževala nova podjetja z novimi panogami. Tako je leta 1922 Josip Benko v Murski Soboti ustanovil moderno tovarno mesnih izdelkov, ki je pozneje delovala na elektriko. Istega leta je prevzel soboško tiskarno Izidor Hahn. Janez Cvetič je leta 1925 ustanovil tovarno perila, ki je bila med največjimi tovrstnimi podjetji v Sloveniji. Blau in Bratos sta leta 1927 ustanovila v Lendavi trikotažno podjetje, leta 1932 je Ludvik Šiftar v Murski Soboti ustanovil drugo tovarno peri­la. Leta 1936 je bilo v Prekmurju že 14 parnih žag. Obratovati je začelo tudi več večjih mlinov, ustanovljeni sta bili opekarni v Nemčavcih in Lendavi.

Tudi samo mesto Murska Sobota je v stari Jugoslaviji zelo napredovalo. Me­sto je izgubljalo videz vasi in se spreminjalo v pomembno trgovsko-prometno središče pokrajine z najrazličnejšimi institucijami. Nastale so nove mestne četr­ti. Mesto je leta 1926 dobilo železniško zvezo z Ljutomerom in Ormožem in s tem s svetom na drugi strani Mure. V Murski Soboti je bilo okrog 350 obrtnikov in tr­govcev. Tudi prebivalstvo se je povečalo: leta 1931 je imela 3571 prebivalcev (6), z okoliškimi vasmi (7)  pa kar 6676 prebivalcev.

Potreba po ustrezni šoli

Zaradi gospodarskih razmer in razvojnih usmeritev se je pokazala potreba po srednji trgovski šoli tudi v Prekmurju: gospodarstvo je potrebovalo vedno več kvalificiranega kadra. Toda zahteve gospodarskih krogov, da bi dobilo Prekmur­je srednjo trgovsko šolo, so bile neuspešne. Da bi pa vseeno zamašili vrzel, je te­danja Združba trgovcev za okraj Murska Sobota na seji dne 23. aprila 1938 skle­nila, naj v novem Trgovskem domu, ki ga je gradila, dobi prostore štiriletna tr­govska šola. Moderna dvonadstropna zgradba, ki je bila svečano odprta 18. junija 1939 ni služila v celoti željam in potrebam. Zato si je soboška Združba trgovcev prizadevala, največ zaslug med njimi ima prav trgovec Franjo Čeh, tedanji pred­sednik Združbe, da bi dobili vsaj zasebno dvorazredno trgovsko šolo. Soboško Združbo trgovcev je podpirala tudi ljubljanska Zbornica za trgovino, obrt in indu­strijo. Naposled so le dovolili ustanoviti zasebno dvorazredno trgovsko šolo (8) s pri­znano pravico javnosti.(9) Združba trgovcev je nato ustanovila poseben šolski od­bor.(10)

Tajnik Aleksander Veble je opremil učne prostore za prvi letnik, poiskal po­trebno učno osebje in pripravil še drugo za začetek pouka. Pouk se je začel s sve­čanostjo 2. oktobra 1939.(11) V razredu je bilo 20 učencev.(12)

Ker je bila šola zasebna in ne državna, je bila šolnina za takratne razmere visoka, kar je seveda vplivalo na socialno sestavo dijakov.(13)

Redno delo je v šoli nato organiziral njen prvi ravnatelj dr. Maks Kovačič, predčasno upokojen gimnazijski ravnatelj. Tedanji vladajoči klerikalni krogi na banski upravi v Ljubljani se z omenjenim ravnateljem niso strinjali, tako da je prišlo do težav, s katerimi sta se morala soočiti ravnatelj in šolski odbor.(14)  Dr. Ko­vačič je bil namreč znan kot aktiven sokolski delavec, zato so ga tudi predčasno upokojili.

Predmetnik je obsegal 14 predmetov, in sicer: nauk o trgovini (samo 1. le­tnik), knjigovodstvo, trgovska korespondenca, trgovsko računstvo, trgovsko in menično pravo (samo 2. letnik), gospodarski zemljepis, obča, trgovska in nacio­nalna zgodovina, blagoznanstvo s tehnologijo, slovenski jezik, srbohrvatski jezik, nemški jezik, lepopis (samo 1. letnik), stenografija, strojepisje (samo 2. letnik). Tedensko je bilo v prvem letniku 32 ur pouka. Med učnim osebjem sta bila dva redno zaposlena: dr. Kovačič, ravnatelj in obenem profesor ter ing. Milan Hreš­čak. Honorarno so splošne predmete poučevali trije profesorji iz gimnazije (Ma­rij Hvala, Zvonko Hočevar, Marjan Dorrer). Razreda ob koncu prvega šolskega leta ni končala ena učenka.

Ob koncu šolskega leta je šola izdala poročilo o delu v obliki izvestij.(15)  

Naslednje šolsko leto je bilo v obeh razredih 40 učencev in učenk, od tega v prvem razredu 18, v drugem pa 22. Ravnatelj dr. Kovačič je bil na šoli samo do 31. decembra 1940, ker je moral vseeno oditi,(16) naloge novega ravnatelja pa je prevzel ing. Milan Hreščak.(17) Na šoli so bili skupaj z ravnateljem redno zaposleni trije profesorji, honorarno pa pet gimnazijskih profesorjev, ki so poučevali splo­šne predmete.

Absolventi so po uspešno opravljenem zaključnem izpitu imeli pravico do vpisa v 3. letnik državne trgovske akademije in pri vojakih pravico do dijaškega roka. Ban Dravske banovine (18) je odredil, da se dijakom izdajo letna spričevala. Po isti odredbi je spričevalo o končanem 2. letniku v šolskem letu 1940/41 veljalo hkrati kot spričevalo o opravljenem zrelostnem izpitu.

Zaradi okupacije je bil zadnji dan pouka v tem šolskem letu 5. aprila 1941 in s tem dnem se je šolsko leto tudi zaključilo.

V prvem šolskem letu 1939/40 na šoli ni bilo društev in organizacij. Dijaki so bili vključeni v razne organizacije in društva zunaj šole. Jeseni leta 1940 je bilo ustanovljeno Združenje dijakov privatne dvorazredne trgovske šole v Murski Soboti.(19)

Namen društva je bil vzgajati dijake v nacionalnem in kulturnem duhu ter medsebojno ekonomsko podpiranje dijakov. Združenje je imelo dramatski, ek­skurzijski in strokovno-vzgojni odsek. V šolskem letu 1940/41 so začeli delovati li­terarni krožek, potem kreditna zadruga dijakov in podmladek Rdečega križa.

Tedanje vodstvo šole se je glede dela mladinske organizacije strogo držalo navodil nadrejenih organov (20) in si tako prizadevalo ohraniti apolitičen značaj.

Med vojno

Z okupacijo leta 1941 je madžarska vojaška uprava od 16. aprila do 15. avgu­sta 1941 prevzela tudi šolstvo. V ta namen so Madžari ustanovili Učno-upravno ekspozituro, ki je bila v sklopu vojaške uprave, pozneje pa v sklopu civilne upra­ve. Ekspozitura, ki je zajela celotno Prekmurje in Medžimurje, je delovala do 15. oktobra 1943. Tedaj se je ta izjemna organizacija šolske uprave izenačila s tisto v Madžarski, kjer so obstajali prosvetni odseki le na sedežih županij, v okrajih pa so bili le šolski pregledniki. Vodstva šol so dopisovala neposredno županijski upravi.

Madžari so ob vrnitvi leta 1941 našli šolstvo v Prekmurju na višji stopnji, kot so ga po prvi svetovni vojni pustili. Staro politiko madžarizacije so nadaljevali z novo taktiko, saj mlade generacije zdaj niso obvladale madžarščine. Madžari ob­stoječih šol niso okrnili. Industrialca Benko in Hartner sta si z drugimi pridobi­tnimi krogi prizadevala, da bi se pouk nadaljeval. Sprva so mislili ustanoviti dvo­letni trgovski strokovni tečaj. Združba trgovcev je 9. oktobra 1941 soglasno spre­jela sklep, da preda šolsko poslopje in opremo za šolsko leto 1941/42 v brezplačno uporabo madžarskemu državnemu erarju, pozneje pa, da prepusti šolsko poslop­je in opremo brezplačno v trajno last madžarskemu državnemu erarju pod pogo­jem, da ta prevzame preostali dolg v znesku 70.000 pengöv, ki je nastal pri grad­nji in opremi poslopja, in v istem ustanovi državno srednjo trgovsko šolo. Mad­žarsko ministrstvo za uk in bogočastje je na ta predlog pristalo in spremenilo pri­vatno dvorazredno trgovsko šolo s pravico javnosti v državno trgovsko štiriletno srednjo šolo. Nova srednja šola je imela naziv A Muraszombati Magyar Királyi Allami Koed. Kereskedelmi Középiskola. Pouk se je začel 10. novembra 1941. Za ravnatelja je bil nastavljen Janos Lakos Udvari.(21) V tem šolskem letu je bil pouk samo v treh letnikih, v šolskem letu 1942/43 pa je šola še imela vse štiri razrede. Število učencev je poraslo na 150, zato je postala zgradba pretesna. En razred se je preselil v soboški grad, kjer sta že domovali obrtna nadaljevalna šola in dekli­ška meščanska šola. Tako je bilo potrebno šolo razširiti. Končno je še zgradbo Trgovski dom na ponudbo Združbe trgovcev prevzela madžarska šolska oblast.(22)

Mestna občina je odstopila parcelo poleg šole za razširitev šolskega poslopja. Za prizidavo nove stavbe je ministrstvo za uk in bogočastje v proračunu za leto 1942 zagotovilo 200.000 pengöv. Narejeni so bili tudi načrti. Kljub vsem pripra­vam do gradnje ni prišlo, ker se je položaj na frontah spremenil. Minister za uk in bogočastje je na zahtevo vojaške oblasti sporočil, da "se razširitev šole preloži na povojne čase". Ker se je vpis iz leta v leto povečeval, je ravnateljstvo začelo vpis zaradi prostorske stiske omejevati.

Šola med okupacijo ni bila namenjena le Prekmurcem, saj je že od same ustanovitve obstajala bojazen, da ne bodo imeli dovolj dijakov. Zato so vpisovali v šolo tudi dijake vse tja do Körmenda in iz županije Zala. Propaganda je tako uspela, da je šola imela dijake celo iz Šoprona in Szekesfehérvára. Raznarodo­valna politika je hotela z dotokom čim večjega števila madžarskih dijakov omo­gočiti lažjo madžarizacijo. Že prvo šolsko leto madžarske okupacije je bilo na šoli med 98 dijaki 1 Srb, 31 Slovencev in 66 Madžarov.(23)

V naslednjem šolskem letu (1942/43) je bilo od 136 dijakov že 91 Madžarov in 43 Slovencev. V šol. letu 1943/44 pa je bilo od 151 dijakov 93 Madžarov in 54 Slo­vencev.

Tudi med okupacijo je šola izdajala izvestja.(24)  Za šolsko leto 1944/45 zaradi prekinitve pouka niso izšla.

S šolskim letom 1943/44 je prevzel ravnateljstvo dr. Jozsef Rhosoczy, prej profesor na trgovski akademiji v Budimpešti, v šolskem letu 1944/45 pa je v. d. ravnatelja János Kázar.

Med vojno so poučevali v madžarščini, le predavatelji vendščine (prekmur­ščine) Gustav Čižek, Karoly Csepreghy in Karel Jakob so učili v prekmurščini.(25)

Iz šolskega letopisa je razvidno, da so bila posamezna šolska leta zaradi voj­ne izredno skrčena, posebno v šolskem letu 1943/44 je bil pouk zelo nereden in končan celo predčasno.(26) Temu primerno je bilo tudi znanje dijakov.

V juniju 1943 so prvi absolventi štiriletne trgovske akademije opravljali za­ključne izpite.

V šolskem letu 1943/44 so bili razdelili dijakom spričevala že 5. aprila 1944. Dijaki četrtega letnika so opravljali od 17. do 26. aprila 1944 zaključni izpit. Šolsko leto 1944/45 se je sicer začelo že 9. septembra 1944, a zaradi vojne na Madžarskem je ministrstvo določilo, da se pouk konča 26. oktobra 1944. Učenci za to šolsko leto niso dobili spričeval, ampak so lahko po končani vojni opravljali razredne izpite.

Mladina je morala med okupacijo vedno pozdravljati pred državno zastavo na Glavnem trgu (Szabadság tér). Proslavljali so različne dneve iz madžarske zgodovine.

Med okupacijo je bila jedro udejstvovanja predvojaška mladinska organiza­cija Levente, ki je zbirala mladino od 12. do 24. leta starosti. Po odločbi honved­skega ministrstva je bila obvezna za vse dijake šole.(27)  Četa se je vsak teden en­krat sestala k predvojaškim vajam. Največji praznik te organizacije je bil levent­ski dan (levente-nap). Poleg tega so bila med vojno na šoli še društva in skupine: Marijina kongregacija (skrbela je za versko vzgojo zunaj šole), evangeličansko dijaško društvo, deški in dekliški športni klub, skavtska četa, pevski zbor, izobra­ževalni krožek, stenografski krožek idr.

Vseeno pa so se med dijaki našli tudi taki, ki so kljub močni madžarizaciji ohranili slovensko nacionalno zavest. Zato nekaterim od njih okupator ni priza­nesel in znašli so se v taboriščih, kjer so nekateri tudi umrli.

Prva leta po osvoboditvi

V oktobru 1945 je prof. France Bezjak dobil nalogo, da organizira v Murski Soboti Državno srednjo gospodarsko šolo. Obenem je bil imenovan za prvega ravnatelja te šole po osvoboditvi. Vodil jo je vse do leta 1950.

Nova ljudska oblast je omogočila šoli poln razvoj. Ozek okvir trgovske šole ni več ustrezal dejanskemu stanju, zato se je šola spremenila v srednjo. Vzgajala in izobraževala je kader za vse panoge gospodarstva, celo za vodilna mesta.

Kot srednja šola ni bila več samo strogo strokovna, ampak je dajala še splo­šno izobrazbo. Odklonjeni so bili celo poskusi, da bi uvedli ozko specializacijo; to naj uvedejo v prakso.

Jeseni 1945 so bili v novem družbenem sistemu vključeni v šolo učenci, ki so obiskovali med vojno madžarsko štiriletno trgovsko srednjo šolo v Murski Sobo­ti. Po vpisu se je izvršila takoimenovana defašizacija, t. j. preverili so vedenje dijakov med vojno. Le dvema dijakinjama (28)  je bil za eno šolsko leto vpis prepove­dan, ker sta bili naklonjeni okupatorju.

Nato so v kratkih trimesečnih tečajih znanja dijakom in absolventom te šole politično in strokovno dopolnili tako, da je ustrezalo socialistični ureditvi in novi izgradnji domovine. Ti tečaji so obenem služili dijakom za pripravo na nostrifi­kacijske izpite. Dopolnilni nostrifikacijski izpiti so bili od 10. do 14. novem­bra 1945.

Ker zaradi vojne šolsko leto 1944/45 ni bilo končano, je bil za 1., 2. in 3. ra­zred organiziran od 16. novembra 1945 do 19. januarja 1946 tečaj, na katerem so predavali po skrajšanem programu vse predmete razen živih jezikov in telesne vzgoje. Po opravljenem tečaju so dijaki opravljali razredne izpite.

Za prvi razred so bili sprejemni izpiti. Redni pouk v vseh razredih, razen v prvem, se je pričel po končanih razrednih tečajih 21. januarja 1946. Prvo polletje je bilo končano 28. februarja 1946 (29), redni pouk pa 28. junija 1946. Zaključni izpiti so bili v juliju.

Odpravljene so bile šolnina in druge takse. Uveden je bil širok sistem štipen­diranja, ki je omogočil šolanje tudi gmotno šibkejšim.

Ministrstvo za trgovino in preskrbo LRS je nameravalo po osvoboditvi pove­čati šolsko poslopje z dozidavo (30), česar pa zaradi premajhnih kreditov ni uspelo. Razvoj šole je prva tri leta po vojni zaviralo tudi pomanjkanje strokovno usposo­bljenih učiteljev, saj je bil na šoli samo en ekonomist.

Šola je dejansko začela iz nič. Pisalni stroji so bili nerabni in že zastareli. Predvojno profesorsko in dijaško knjižnico, ki je štela sicer malo knjig, je okupa­tor odstranil in namestil na police druge knjige, in sicer v madžarščini (31)

Madžari so pri pouku v veliki meri uporabljali vse prednosti nazornega pou­ka, kar je moč razbrati iz podatkov v šolskem arhivu. Za šolo so bile nabavljene kar 103 zgodovinske in zemljepisne karte. Večino teh so pozneje uničili sovjetski vojaki pri zatemnjevanju oken.

Šola je imela pred vojno 12 pisalnih strojev in še od teh je bil eden v pisarni. Med vojno je bila zbirka dopolnjena in je štela 27 strojev in 1 razmnoževalni stroj. Ker se pouk po vojni ni takoj nadaljeval, so si večino strojev vzele enote JLA in razni novoustanovljeni uradi. S pričetkom pouka (novembra 1945) je šola dobila nazaj le 7 strojev. S takim številom pouk ni bil možen, zato je morala leta 1947 po nalogu ministra mariborska šola odstopiti soboški šoli 5 pisalnih strojev. Problem je bil še v tipkovnicah, ki so bile brez šumnikov, nekatere celo z nemško oz. madžarsko abecedo.

Pred vojno v šoli štipendistov ni bilo. Tudi Madžari med vojno niso poznali rednih oblik štipendiranja, značilne pa so bile podpore, ki so jih dijaki prejemali. Sredstva je šola prejemala od ministrstva za prosveto v Budimpešti, od raznih fondov in iz zbirk soboških pridobitnikov. Podpora je bila namenjena za vzdrže­vanje v internatu, za nabavo učbenikov in popust pri šolnini. Ob koncu šolskega leta so dobri učenci prejeli še nagrado v denarju.

Po vojni je bila omogočena revnim in pridnim dijakom vseh slojev štipendija v stalnem mesečnem znesku. Do leta 1950 so štipendije izplačevala različna mini­strstva, po tem letu pa le Ministrstvo za prosveto LRS, pozneje Svet za prosveto in kulturo LRS.

V šolskem letu 1945/46 je od 60 učencev prejemalo štipendijo 6 učencev, v šolskem letu 1950/51 pa od 85 učencev kar 42. Nato se je število štipendistov zače­lo nekoliko krčiti, predvsem zaradi visokih doklad in drugačnih kriterijev.

Preimenovanje v Ekonomski tehnikum

Državna srednja gospodarska šola se je s šolskim letom 1947/48 preimenova­la v Ekonomski tehnikum (32)  in je ta naziv imela vse do šolskega leta 1950/51.

Zaradi velikih potreb po kadrih z ekonomsko izobrazbo je bilo štiriletno šola­nje v šolskem letu 1947/48 spremenjeno v triletno. Dijaki četrtega razreda so ta­ko v šolskem letu 1947/48 dokončali pouk pod okriljem triletnega Ekonomskega tehnikuma.

Takoj po vojni so skušali namesto predvojne dvorazredne trgovske šole v Murski Soboti ustanoviti še enoletno nižjo gospodarsko šolo. Ta šola naj bi vzga­jala pisarniško in praktično poslovno osebje za državne, zadružne in zasebne go­spodarske organizacije in za vse vrste uradov. Šola naj bi sprejemala dijake, ki so končali popolno ali nepopolno srednjo šolo ali triletno ekonomsko šolo za vajence.

Vpis je bil razpisan 9. novembra 1945 (33), toda do ustanovitve te šole v Murski Soboti zaradi premajhnega števila prijavljencev takrat ni prišlo.

Leta 1947 so se nižje gospodarske šole preimenovale v enoletne gospodarske šole. Zaradi velikih potreb po kadrih z gospodarsko izobrazbo je bilo za šolsko le­to 1947/48 ponovno razpisano vpisovanje v to šolo. Pogoj je bil končana nižja os­novna šola z dobrim uspehom ter opravljen sprejemni izpit iz slovenščine in ma­tematike.

Šola je delovala samo eno leto, in sicer v poslopju Ekonomskega tehnikuma v Murski Soboti. Pouk se je pričel 22. septembra 1947 in končal 25. maja 1948. V prvem polletju sta bila dva oddelka (vpisanih je bilo 63 dijakov, do konca šolske­ga leta je obiskovalo šolo 58 dijakov), a sta se morala v drugem polletju združiti v enega zaradi premajhnega števila profesorjev in njihove preobremenjenosti. Ob koncu šolskega leta so dijaki opravljali zaključni izpit.

V šolskem letu 1948/49 šola ni več delovala zaradi premajhnega števila prija­vljenih, že v naslednjem šolskem letu pa je njeno funkcijo prevzela dveletna ad­ministrativna šola, ki je bila ustanovljena v Ljubljani in Mariboru.

V istem poslopju je delovala tudi Šola za trgovske vajence (34)

Reorganizacije šole

Do reorganizacije šole je spet prišlo v šolskem letu 1950/51. Ekonomski teh­nikum s triletnim šolanjem se je preimenoval v Ekonomsko srednjo šolo s štirile­tnim šolanjem.(35) Pouk je trajal štiri leta tudi za dijake, ki so v šolskem letu 1949/50 obiskovali 1. in 2. razred ekonomskega tehnikuma.

Po osvoboditvi je šola vzgajala mladega človeka tudi v okviru enotne mladin­ske organizacije. Prvih pet let po osvoboditvi so bili za mladinsko organizacijo značilni predpisan program in oblike ter navodila, kar je mladina disciplinirano sprejela. V obdobju informbiroja je postajalo delo organizacije širše, pestrejše in bolj prožno, pač glede na sprotne razmere. Vedno več mladih se je udejstvovalo v mladinskih delovnih akcijah in raznih krožkih.

Že v šolskem letu 1945/46 je bil ustanovljen športni aktiv (športno društvo), ki je vsa desetletja dosegal zelo solidne in zavidljive uspehe. Od leta 1946 je delo­val na šoli podmladek jugoslovanskega Rdečega križa. V šolskem letu 1950/51 je bilo ustanovljeno na šoli kulturno-umetniško društvo Dane Šumenjak, ki je pri­pravilo veliko dramskih besedil na odru in z letom 1955 začelo še izdajati šolsko glasilo Utrinki. Leta 1952 so začeli delovati tamburaši, ki so nastopali tudi dru­god, celo na RTV Ljubljana.

Mladi so delovali prav tako v društvih zunaj šole. Nekateri so dosegli lepe uspehe in dobili visoka priznanja.

Šola ni imela svoje telovadnice vse do združitve s Šolskim centrom za blago­vni promet. Pred okupacijo telovadbe v predmetniku ni bilo, med okupacijo in po njej pa so uporabljali telovadnico gimnazije in društva Partizan. Leta 1960 je bila dokončana na dvorišču šole nova telovadnica, ki sta ju uporabljali trgovska in ekonomska šola, delno tudi Center poklicnih šol. Na sorazmerno majhnem šol­skem dvorišču je bilo prav tako urejeno zasilno igrišče za rokomet in odbojko.

S šolskim letom 1950/51 je prevzel ravnateljevanje prof. Bojan Černjavič. Šo­la se je srečala z novim težkim problemom. Reorganizacija, decentralizacija in demokracija gospodarstva, s tem v zvezi zmanjševanje upravnega in gospodar­skega aparata in perspektiva nadaljnjega gospodarskega razvoja, vse to je vodilo do tega, da je Svet za prosveto in kulturo pri Vladi LRS v juniju 1951 postavil vprašanje glede nadaljnjega vpisovanja v prvi letnik v šolskem letu 1951/52. V aprilu leta 1952 je isti Svet predlagal tudi ukinitev ekonomske srednje šole v Murski Soboti. Zaradi predvidene ukinitve šole so 25. aprila 1952 sklicali izredni roditeljski sestanek. Poleg staršev so se za obstoj šole zavzemali takratni ljudski poslanci, vidni republiški družbenopolitični delavci (Franc Kimovec-Žiga, Ferdo Kozak, Miško Kranjec), predvsem pa ravnatelj šole prof. Bojan Černjavič in prof. Franc Hegeduš. Rezultat teh prizadevanj je bil, da je ekonomska šola zaradi po­sebnih okoliščin razvoja gospodarstva in šolstva v Prekmurju kakor tudi potrebe po strokovni izobrazbi prekmurskih ljudi potrebna in zato ostane.

Ravnateljstvo je leta 1953 izdalo izvestje šole, ki obsega v pregledu obdobje 1939-1952.(36)

V tem obdobju je značilna posebna štipendijska politika, saj so se dijakom z nezadostnimi ocenami štipendije sproti ustrezno zniževale in pri večjem številu nezadostnih ocen v celoti odvzemale za čas, dokler dijaki teh ocen niso popravili.

V šolskem letu 1952/53 je bil pri šoli odprt delavski oddelek.(37) Tega so obisko­vali uslužbenci različnih gospodarskih organizacij in ustanov. Pouk je bil organi­ziran od ponedeljka do petka od 14.40 dalje. V oddelek se je vpisalo 40 slušateljev (31 moških in 9 žensk), vendar jih je na koncu ostalo in izdelalo le 12 (10 + 2). Za­radi premajhnega števila prijavljenih v šolskem letu 1953/54 razred tega oddelka ni bil odprt. Posamezni kandidati so se individualno pripravljali in opravljali pri­vatne izpite.

Vršilca dolžnosti ravnatelja je s šolskim letom 1954/55 prevzel prof. Boris Goljevšček, ki je vodil šolo vse do 31. avgusta 1960.

Izobraževanje odraslih

Z odločbo Okrajnega ljudskega odbora v Murski Soboti je bil s šolskim letom 1959/60 odprt oddelek za odrasle, s tem, da se po potrebi odprejo še oddelki v Lju­tomeru, Lendavi in Gornji Radgoni.

Oddelek je začel pouk v Murski Soboti 22. oktobra 1959. Predavalo je 5 profe­sorjev. Vpisanih je bilo 33 slušateljev, od teh jih je med šolskim letom 10 izstopilo oz. prenehalo šolanje.(38)

V Ljutomeru je oddelek začel pouk 16. novembra 1959. Vpisanih je bilo prav tako 33 slušateljev, od katerih je 10 med šolskim letom izstopilo oz. prenehalo šo­lanje.(39)

Po odhodu ravnatelja Goljevščka na drugo delovno mesto je bil s 1. septem­bra 1960 imenovan za v. d. ravnatelja prof. Franc Hegedüš, dipl. ekonomist, rav­natelj Šole za blagovni promet v Murski Soboti. Prej je že več let poučeval na ekonomski šoli.

V šolskem letu 1960/61 so obstajali pri šoli oddelki za odrasle v Murski Sobo­ti (2. letnik), v Lendavi (1. letnik) in v Ljutomeru (1. in 2. letnik). Vseh slušateljev je bilo 98. Od teh je med šolskim letom 12 šolanje prenehalo.

Izobraževanje odraslih ob delu in iz dela v obliki raznih tečajev pa sega že v prva leta po vojni. Zaradi občutne potrebe po kadrih, predvsem prva leta po osvo­boditvi, je šola pripravljala še razne dnevne in večerne tečaje.

Tečaj za poenoteno računovodstvo je bil od 4. januarja do 19. marca 1947. Na­men tečaja je bil, da se knjigovodje dobro seznanijo z novimi predpisi o poeno­stavljenem računovodstvu in da se v svoji stroki izpopolnjujejo. Po končanem te­čaju je bil zaključni izpit, ki ga je opravljalo 42 tečajnikov. Od teh izpita nista opravila dva.

Drugi tak tečaj je bil od 10. januarja do 2. aprila 1947. Zaključni izpit je opra­vljalo 11 tečajnikov in vsi so ga tudi uspešno opravili.

Tečaj za poenoteno računovodstvo je bil od 19. aprila do 30. junija 1947 tudi v Gornji Radgoni. Zaključni izpit je opravljalo 34 tečajnikov, od katerih 6 izpita ni opravilo.

Po nalogu Ministrstva za trgovino in preskrbo LRS (40)  je bil od 29. decembra 1947 do 6. aprila 1948 na šoli organiziran trimesečni tečaj za knjigovodje. Prijavi­lo se je 39 kandidatov. Vsi so prejeli od ministrstva tudi denarno podporo za kri­tje stroškov nočnine. Pouk je bil celodneven in se je delil na teoretični (3 ure dne­vno v šoli) in praktični del. Po končanem tečaju so opravljali zaključni izpit, ki je bil pisni in ustni. Od 39 tečajnikov je tečaj opravilo 35.

Profesorji na šoli so sodelovali pri pripravi in izvajanju raznih drugih teča­jev, predvsem s področja ekonomskih in komercialnih predmetov, tudi v raznih drugih šolah, tečajih in seminarjih.

Po dvoletnem opravljanju dela v. d. ravnatelja je za prof. Hegedüšem prev­zel ravnateljevanje Marijan Lebar, profesor ekonomskih predmetov, ki je bil na tej šoli že od leta 1952, še prej pa štiri leta na ekonomski šoli v Novem mestu. Ravnatelj je bil dve desetletji, vse do nepričakovane in nagle smrti leta 1982 (41)

Po petindvajsetih letih

Leta 1964 je šola praznovala petindvajset let delovanja.(42) V tem obdobju je dala strokovno izobrazbo 493 absolventom rednega šolanja, medtem ko je 60 slu­šateljev končalo šolanje v oddelkih za odrasle in 14 v dopisni šoli. Šola se je še vedno borila s prostorsko stisko. V ilustracijo morda podatek, da je bilo prostora za okrog 80 dijakov, obiskovalo pa jo je v povprečju nad 300 dijakov. Nadalje šola ni imela kabinetov, dvorane za knjigovodstvo in blagoznanstvo, ustrezne stroje­pisnice itd. Pouk je zato potekal ves dan in vpis je bil omejen.

V letu 1967 je v takratnih hudih gospodarskih časih in celo v času gospoda­rske reforme šoli uspelo, da je lahko začela graditi prizidek. S prizidkom, ki je bil dokončan do šolskega leta 1968/69, je šola poleg učilnic in kabinetov dobila vsa leta nujno potrebno knjigovodsko dvorano in takoimenovano blagoznansko učil­nico, sicer uporabno v več namenov.

Šola je sedaj morala odstopiti nekaj prostorov Centru poklicnih šol; kletne prostore so si preuredili v šiviljske delavnice, pritličje v učilnice. Kletne prostore je dobila nazaj s šolskim letom 1976/77, ko so preselili delavnice, učilnice pa s šol­skim letom 1980/81, ko se je CPŠ dokončno preselil v nove prostore.

Dijaška knjižnica do leta 1968 ni imela svojih prostorov. Knjige so bile shra­njene v zidnih omarah v dveh učilnicah, kar je delo in izposojo zelo otežkočalo. Knjige so izposojali le v odmorih. Profesorska knjižnica je bila v že tako utesnje­ni zbornici. Z novim prizidkom leta 1968 sta dijaška in profesorska knjižnica do­bili svoje prostore. Naslednje leto je bil celoten fond pregledan in urejen po uni­verzalni decimalni klasifikaciji.

Težnje po združitvi šol in ustanovitev centra

Naslednje pomembno obdobje za šolo se je začelo jeseni leta 1973, saj je po večletnih prizadevanjih najrazličnejših družbenopolitičnih in gospodarskih orga­nov prišlo do združitve srednje ekonomske šole in šolskega centra za blagovni promet.(43)  V okviru novega centra naj bi bile naslednje šole: ekonomska z enotami za odrasle, upravnoadministrativna (štiriletna), komercialna, poklicna admini­strativna (dvoletna), poklicna šola za prodajalce in poslovodska šola. Center je bil vpisan v register z nazivom Ekonomski šolski center. Za v. d. ravnatelja je bil imenovan dotedanji ravnatelj ekonomske šole prof. Marijan Lebar.

Na sestanku 1. septembra 1973 je ravnatelj dotedanje ekonomske šole pred­lagal delavcem za v. d. pomočnika ravnatelja prof. Franca Hegeduša, dotedanje­ga ravnatelja ŠCBP. Na istem sestanku je bilo sklenjeno, naj ŠCBP čimprej ure­di arhiv in ga preda v skupni arhiv.(44)

Šolski center za blagovni promet se z združitvijo ni strinjal iz več razlogov, zato je vložil pri vrhovnem sodišču SRS pritožbo. Sodišče je ŠCBP ugodilo, tako da je do leta 1980 ostal še najprej samostojna šolska ustanova.

Ekonomska šola pa je s 1. januarjem 1974 postala Ekonomski šolski center s tremi šolami, in sicer: ekonomsko, upravno administrativno in poklicno admini­strativno.

                                   Začetek Upravno administrativne šole

S šolskim letom 1973/74 je bil vpisan prvi razred upravne administrativne šole. Vanj se je vpisalo 32 učenk. Decembra 1973 je bilo kupljenih 18 novih pisar­niških pisalnih strojev znamke Olympia, predvsem za pouk strojepisja v novi upravni administrativni šoli.

S šolskim letom 1975/76 je bil vpisan tudi prvi razred 32 učenk poklicne ad­ministrativne šole. Na vseh treh šolah so poučevali profesorji na centru in nekaj honorarnih.

                                   Usmerjeno izobraževanje

Prelomnica za srednje šolstvo je šolsko leto 1980/81, ko se je pripravljalo usmerjeno izobraževanje. Nova organizacija šol, pouka in šolske mreže je zahte­vala združitev Ekonomskega šolskega centra in Šolskega centra za blagovni pro­met. Obe šoli sta se tudi združili v center z naslovom Blagovno-ekonomski šolski center (BEŠC).(45)

Začetki šolanja trgovcev

Če se sedaj še ozremo na razvoj trgovske šole, potem moramo začeti z letom 1900. V Murski Soboti je že takrat delovala občinska obrtna nadaljevalna šola, katere prvi upravitelj je bil Ignacz Slebich, ki je 11. novembra 1901 predložil šol­skemu nadzorniku v Sombotelju obračun za šolsko leto 1900/1 in predračun za šolsko leto 1901/2, kar dokazuje, da je omenjena šola leta 1900 že delovala. Šola je bila sicer priključena osnovni šoli in njen ravnatelj je bil istočasno ravnatelj obrtne nadaljevalne šole. Na obrtni šoli so poučevali tudi učitelji osnovne šole. Iz vajenskega registra Skupnega obrtnega združenja v Murski Soboti za to obdobje vidimo, da so mojstri morali dajati vajencem stanovanje in hrano. Starši so bili dolžni plačevati zdravstveno zavarovanje. Trgovski vajenci so morali mojstru plačati 200 kron. Iz seznama šolnine za 2. polletje 1916/17 vidimo, da so morali vajenci plačevati še šolnino 4 kron polletno in 60 filerjev vpisnine.

Upravitelj je v obračunu za šolsko leto 1906/7 prvič omenil, da je pouk trajal tri leta. V tem šolskem letu je bilo na šoli 75 vajencev.

Upraviteljstvo je v šolskem letu 1909/10 prevzel Istvan Takats. Poleg njega so učili še štirje učitelji. Minister za trgovino je tega leta nakazal šoli tudi 1000 kron podpore.

Po priključitvi Prekmurja Jugoslaviji je bila na pobudo Okrajnega glavar­stva v Murski Soboti ustanovljena leta 1921 Obrtna nadaljevalna šola, ki se je kasneje preimenovala v Vajensko šolo za razne stroke. Sicer pa je že 3. junija 1919 Poverjeništvo za uk in bogočastje v Ljubljani z okrožnico opozorilo vsa okrajna glavarstva o ustanavljanju obrtnih nadaljevalnih šol. Vsaka priznana šo­la je dobila od države dve tretjini sredstev, tretjino pa so morali priskrbeti lokal­ni dejavniki (odbori, občina, zbornice, hranilnice itd.).

Iz kataloga Obrtne nadaljevalne šole je razvidno, da sta bila v šolskem letu 1921/22 na šoli dva pripravljalna oddelka s 84 učenci. Te oddelke so obiskovali učenci, ki niso obvladali slovenskega jezika ali pa so končali le nekaj razredov osnovne šole. Kdor je uspešno končal pripravljalni razred, se je lahko naslednje leto vpisal v 1. razred. Obrtna nadaljevalna šola je od ustanovitve do šolskega le­ta 1926/27 po vsej verjetnosti trajala 2 leti. Predmetnik za pripravljalne razrede so sestavljali štirje predmeti (slovenščina, pisanje, računstvo, risanje). Obisk je bil obvezen. Nekateri vajenci po vaseh niso hodili v šolo, zato so po triletni učni dobi pri mojstru imeli pravico prijaviti se k pomočniškemu izpitu, ki se je opra­vljal pri Skupni obrtni zadrugi v Murski Soboti (pozneje združenju obrtnikov).

Trgovski nadaljevalni razredi so bili v sestavu te šole vse od ustanovitve do šolskega leta 1933/34,(46) ko so se ti razredi zaradi vedno večjega števila vajencev v trgovini odcepili in je nastala samostojna gremijalna šola (trgovska nadalje­valna).(47)

Po uspešno opravljenem šolanju je dobil učenec odhodno spričevalo.(48) Učno spričevalo sta podpisala mojster (delodajalec) in predsednik Skupne obrtne za­druge za okraj Murska Sobota.

Na osnovi učnega spričevala je lahko učenec opravljal pomočniški izpit pred pomagalsko (pomočniško) preizkusno komisijo. Leta 1939 je dobila šola prostore v zgradbi novega trgovskega doma, kjer je delovala tudi med okupacijo.

Madžari so med okupacijo trgovsko in obrtno šolo združili v enotno Vajen­sko šolo in jo upravno podredili ekonomski srednji šoli. Pouk je bil skupen za vse vajence ne glede na poklic trikrat tedensko v popoldanskem času od 14. do 19. ure. Učence so ločili le po razredih. Pouk je bil tudi v prostorih takratne gim­nazije in soboškem gradu. Vsa leta okupacije je šolo financirala občina Murska Sobota.(49)

Po osvoboditvi je dobila šola nov naziv: Šola za učence v gospodarstvu trgov­ske stroke v Murski Soboti in je obstajala vse do 31. avgusta 1952.(50)

Skrb za vzgojo trgovskega kadra je z ustanovitvijo trgovinskih zbornic prev­zela republiška trgovinska zbornica, ki je v ta namen ustanavljala tudi šole. OLO Murska Sobota je svojo šolo za trgovske vajence ukinil in skrb za vzgojo tega ka­dra prepustil trgovinski zbornici. Ta pa je za severno Slovenijo ustanovila šolo v Mariboru in tja so pošiljali tudi učence iz Prekmurja. Šolanje v Mariboru je bilo drago in mladina se v trgovski poklic ni vključevala. To je ugotovila tudi Trgovin­ska zbornica za okraj Murska Sobota in 1. septembra 1953 ponovno ustanovila la­stno šolo. V šolanje so se vključili tudi s področja Ljutomera.(51)

Uradni naziv šole je bil Šola za učence v trgovini Murska Sobota. Sedež je imela v prostorih ekonomske šole, kjer je dobila dve učilnici in to le v popoldan­skih urah. Drugih prostorov razen učilnic ni imela. Finančna sredstva so prispe­vale tiste zbornice, s katerih področij so bili učenci.(52) Ravnatelja šole in ostalo učno osebje ter pomožno osebje je nameščal sporazumno s Svetom za prosveto in kulturo Okrajnega ljudskega odbora upravni odbor zbornice.

Ustanovljen je bil še šolski odbor, ki je štel 7 članov. Pouk se je začel že v šolskem letu 1953/54. Šolo je obiskovalo 86 učencev.

Zaradi vedno večjega števila učencev je morala šola iskati nove prostore. Te je dobila v starih barakah ob stari osnovni šoli. Tako je imela šola dva oddelka na ekonomski šoli in dva v omenjenih barakah, kar je delo še bolj otežkočalo. Vse bolj je še kazalo, da brez ustreznih prostorov in stalnih predavateljev delo ne bo mogoče. Trgovinska zbornica za okraj Murska Sobota kot ustanovitelj šole se je odločila za gradnjo nove stavbe. Načrte je izdelal soboški arhitekt Feri Novak in junija 1958 so začeli graditi novo poslopje ob ekonomski šoli skupaj s telovad­nico. Sredstva so bila dana iz sklada za vzgojo kadrov pri republiški trgovinski zbornici, nekaj pa tudi iz sklada za kadre v gospodarstvu pri OLO.(53) Novo šolsko poslopje je bilo svečano predano namenu ob dnem republike 1959. leta. Šola je dobila 5 učilnic, telovadnico z garderobami in kopalnico, knjižnico, aranžersko dvorano, zbornico, ravnateljevo pisarno in potrebne kabinete.(54)

V šolskem letu 1959/60 je šolo obiskovalo 126 učencev. Redni predavatelji so bili štirje, čeprav bi jih potrebovali kar osem, predvsem ekonomiste.

Novo šolsko poslopje je bilo dovolj veliko za takratne potrebe Pomurja. Obe­nem so že razmišljali, da bi odprli še poslovodsko in gostinsko šolo. Poseben od­delek za gostinske vajence je bil odprt s šolskim letom 1959/60 in je trajal vse do zaključka šolskega leta 1962/63, ko se je vključil v gostinski šolski center v Ra­dencih.

Potrebe so sčasoma narekovale, da se dejavnost šole razširi. Zato je trgovin­ska zbornica za okraj Murska Sobota 4. septembra 1961 preimenovala šolo v Šol­ski center za blagovni promet v Murski Soboti.

Glede predavateljskega kadra so bile razmere v začetku zelo slabe. Vsi pre­davatelji, so bili sprva honorarni, pretežno profesorji ekonomske šole. Tudi rav­natelj je opravljal svoje delo honorarno. Prva stalna učna moč je bila Pavla He­gedüš.(55)  Na razpisana mesta ni bilo ekonomistov, zato so ta mesta začasno zased­li absolventi ekonomske šole. Z leti se je položaj popravil. Z novim šolskim letom 1957/58 se je za stalno zaposlil na šoli prof. Franc Hegedüš, ki je bil obenem tudi ravnatelj. S 15. oktobrom 1965 je dobil center tudi stalnega nadzornika za prakti­čni pouk.

Iz dveletnega šolanja je v šolskem letu 1963/64 prešla na triletno šolanje, za­to v tem šolskem letu ni bilo absolventov. V šolskem letu 1965/66 se je začelo po­klicno šolanje. Po razpisu so bili sprejeti 104 učenci. Za prakso učencev je šola sklenila pogodbe z trgovskimi podjetji. Nekateri učenci so že sklenili celo štipen­dijske pogodbe. Učencem so bili zagotovljeni delovna obleka, nezgodno zavarova­nje in nagrada za delovno prakso.

Statistični podatki kažejo, da je bilo od šolskega leta 1953/54 do 1964/65 med prodajalci 583 absolventov (280 moških in 303 žensk), med gostinci 50 (13 moških in 37 žensk), med poslovodji 60 (41 moških in 19 žensk) in med odkupovalci 29 ab­solventov (vsi moški) teh smeri.

Iz dopisa ŠCBP republiškemu sekretariatu za šolstvo je razvidno, da je ime­la šola v svoji sestavi poleg poslovodske še srednjo komercialno šolo.

Leta 1973/74 ni prišlo do združitve z ekonomsko šolo, zato je posle v. d. rav­natelja ŠCBP prevzel prof. Milorad Vidovič, ravnatelj CPŠ. V prvi razred je bilo vpisanih 6 oddelkov ali 187 učencev (61 moških in 126 žensk), v drugega 3 oddelki ali 96 učencev (28 moških in 68 žensk), v tretjega pa 194 učencev (64 moških in 130 žensk). Vsega je bilo 568 učencev, a na koncu leta (28. avgusta 1974) je izdela­lo 554 učencev. V tem šolskem letu (1973/74) je dobila šola tudi dovoljenje, da sme odpreti komercialno šolo. V to šolo je bilo sprejetih 33, v poslovodsko pa 88 slušateljev (oboji so se šolali ob delu). Šola je za pouk strojepisja v komercialni šoli kupila 15 pisalnih strojev znamke Olympia. Prva generacija komercialnih tehnikov je delala zaključne izpite v šolskem letu 1974/75.

S 15. oktobrom 1976 je prevzela posle v. d. ravnatelja Marija Glavač in to na­logo opravljala vse do združitve centra v BEŠC.(57)

Blagovno-ekonomski šolski center

Prostorske razmere na novem centru so bile v šolskem letu 1981/82 relativno ugodne, saj je center dobil bivše prostore Centra poklicnih šol na Titovi cesti (nasproti šole). Center je prostore pravočasno adaptiral, tako da se je 1. septem­bra lahko pričel v njih redni pouk. V teh prostorih je dobila prostore tudi razširje­na knjižnica s čitalnico. Center je dobil prvič v zgodovini šole rednega knjižni­čarja.

V šolskem letu 1981/82 je bilo uvedeno srednje usmerjeno izobraževanje in BEŠC je vpisal naslednje dejavnosti: poslovno-finančno (vsak razred po 3 oddel­ke, 112 moških in 285 žensk, skupaj 397), trgovsko (3 oddelki prvega razreda, 4 drugega ali 61 moških in 169 žensk, skupaj 230) ter administrativno (2 prvega, 3 po starem programu in 1 administrativna po starem programu, skupaj 186 dija­kinj). Skupaj je bilo na centru 813 učencev (173 moških in 640 žensk). Učnovzgoj­no delo je opravljalo 34 učiteljev centra in 11 honorarnih učiteljev. Posebnost je bila, da so imeli učenci indekse. S končanimi šolskimi obveznostmi je brez mature ali zaključnega izpita dobil učenec ustrezno potrdilo o končanem srednjem usmerjenem izobraževanju določene smeri. Blagovno-ekonomski šolski center se je 28. aprila 1982 preimenoval v Sred­njo družboslovno in ekonomsko šolo (SDEŠ). Po smrti ravnatelja prof. Marijana Lebarja je ravnatelj postal prof. Štefan Harkai, prej član kolektivnega poslovod­nega organa.

Center je z dopisom 14. julija 1983 zaprosil Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo zahtevek za verifikacijo naslednjih vzgojnoizo­braževalnih programov iz smeri izobraževanja:

1. vzgojnoizobraževalni program za poslovno-finančno dejavnost: - poslovni   manipulant

- ekonomski tehnik

2. vzgojnoizobraževalni program za trgovinsko dejavnost: - blagovni manipulant

- prodajalec

- komercialni tehnik

3. vzgojnoizobraževalni program za trgovinskega poslovodjo

4. vzgojnoizobraževalni program za administrativno dejavnost: - administrativni manipulant

- administrator - upravni tehnik

Posebna komisija pri Zavodu SR Slovenije za šolstvo v Ljubljani je vsa do­kazila pregledala in predlagala Republiškemu komiteju, da šolo vpiše v razvid izobraževalnih organizacij za izvajanje zahtevanih programov srednjega izobra­ževanja.

Šola je kot soinvestitor uporabljala za pouk naravoslovnih predmetov (kemi­je, fizike, biologije) specializirane učilnice na Srednješolskem centru, hkrati pa nadaljevala opremljanje svojih učilnic za te predmete.

Leta 1985 je dobila na dvorišču še zunanje igrišče, in sicer košarkarsko, od­bojkarsko in teniško. Za pouk je bila usposobljena učilnica za računalništvo. Usmerjeno izobraževanje je kmalu zahtevalo spremembe in popravke. S šol­skim letom 1987/88 se je začel prenovljeni program, po katerem je začel delati pr­vi letnik, in sicer:

- vzgojnoizobraževalni program za poslovno-finančno in trgovinsko dejav­nost, smeri prodajalec in ekonomsko-komercialni tehnik;

- vzgojnoizobraževalni program za administrativno dejavnost, smer upra­vni tehnik.

Podoba šole ob petdesetletnici

 (1989/90)

Ustanovitvene pravice je imela Skupščina občine Murska Sobota. Šola je bila verificirana za izvajanje vzgojnoizobraževalnih procesov in smeri v ekonomski in družboslovni usmeritvi. Prenovljeni program so sestavljali poslovno-finančna in trgovinska dejavnost (prodajalec, ekonomski tehnik, komercialni tehnik) trgov­sko poslovodna (trgovski poslovodja) ter administrativna dejavnost (administra­tor, upravni tehnik).

V neprenovljenih vzgojnoizobraževalnih programih, ki so bili v šolskem letu 1989/90 samo v 4. letniku, pa so bile dejavnosti: poslovno-finančna (ekonomski teh­nik), trgovinska (prodajalec, komercialni tehnik), trgovinska poslovodna (trgov­ski poslovodja) in administrativna (administrator, upravni tehnik).

SDEŠ je bila druga največja vzgojnoizobraževalna organizacija srednjega usmerjenega izobraževanja v regiji.(58)

Šola je ves čas obstoja skušala zagotavljati prostorske možnosti za nemoteno de­lo vseh prostovoljnih dejavnosti učencev. Že sam urnik je vrsto let vključeval po eno uro prostovoljnih dejavnosti na teden.

Vrsto let je bila aktivna in zunaj šole znana dijaška zadruga na ekonomski šoli, ki je bila ustanovljena decembra 1958 in je za gospodarske in družbene orga­nizacije ter ustanove opravljala razne strojepisne in stenografske storitve. Ker z leti teh storitev ni bilo več, se je s šolskim letom 1968/69 preusmerila v trgovin­sko dejavnost, da so lahko dijaki kupovali po dokaj nižjih cenah kot drugod šol­ske potrebščine. Z leti je tudi ta dejavnost zamrla.

V jubilejnem letu l989/90 so na šoli naslednje prostovoljne dejavnosti učencev: osno­vna organizacija ZSMS, šolska skupnost, marksistični krožek, naravovarstveni krožek, prometni krožek, hortikulturni krožek, klub OZN, ritmična skupina, pod­mladek turističnega društva, mladinsko kulturno-umetniško društvo, šolsko športno društvo (odbojka moški, ženske; rokomet moški, ženske; atletika moški, ženske; nogomet; košarka moški, ženske), knjižnična sekcija, dramsko-recitacij­ska sekcija, likovni krožek, planinska skupina, šahovski krožek, podmladek RK, ročnodelski krožek, zgodovinski krožek, obrambni krožek, strojepisni krožek, fo­to krožek, tehnično-naravoslovni krožek, šolska hranilnica, AV tehnika, krožek praktičnih znanj in računalniški krožek.

Strokovni organi šole v zadnjem obdobju so bili: učiteljski zbor šole, katerega se­je je skliceval in vodil ravnatelj šole; učiteljski zbori oddelkov, ki so jih sklicevali in vo­dili razredniki; strokovni aktivi (aktiv za matematiko, fiziko, gospodarsko račun­stvo in računalništvo; aktiv za strokovne teoretične predmete; aktiv za biologijo, kemijo in blagoznanstvo; aktiv za slovenski jezik; aktiv za nemški in angleški jezik).

Samoupravni organi na šoli v tem obdobju so bili: svet šole kot organ upravljanja in samoupra­vljanja šole, ki je štel 22 članov (5 delegatov delavcev šole, 5 delegatov staršev, 7 delegatov družbenih skupnosti in 5 delegatov učencev). Svet šole je imel še svoje ko­misije, in sicer: komisijo za delovna razmerja, disciplinsko komisijo, komisijo za usmerjanje, samoupravno delavsko kontrolo in komite za LO in DS.

V šolskem letu 1989/90 je razpolagala šola z 2788 m2 bruto šolske površine oz. 2008 m2 šolske površine.

Vzgojnoizobraževalno delo je opravljalo 35 pedagoških delavcev, od tega 2 honorarno. Celotni kolektiv je štel 45 članov.

V šolskem letu 1989/90 je bilo vključenih v izobraževanje 686 učencev (136 moških in 550 žensk).(59)  V prve letnike je bilo vpisanih 213 učencev (59 moških,154 žensk). Ob delu se je izobraževalo 127 slušateljev.(60)  Vsega skupaj z odraslimi je bila na šoli 813 učencev oz. slušateljev, ki so bili razporejeni v 25 oddelkov. Na od­delek je prišlo v povprečju 34 učencev. Po številu učencev v oddelku je bila šola med prvimi v SR Sloveniji. Vzroke za takšno stanje lahko iščemo v motiviranosti učencev za vpis v smeri, ki jih je izvajala šola in, ki je bila zelo velika, celo večja kot so po­trebe združenega dela. Pretiran vpis je šola preprečevala z omejevanjem vpisa (spre­jemni izpiti) in tako ohranja standardno število oddelkov. Nadalje je bil izredno ve­lik pritisk učencev za preusmeritev v šolo iz drugih vzgojnoizobraževalnih pro­gramov, posebno v druge letnike ekonomske usmeritve.

            Oktobra 1989 je šola praznovala 50 letnico obstoja in delovanja. Ravnatelj Štefan Harkai je takrat na slavnostni akademiji, ki je potekala v soboški kino dvorani, v svečanem govoru povedal, da je v 50 letih zaključilo izobraževanje 2.455 ekonomskih tehnikov in 2 poslovna manipulanta, 2.726 prodajalcev in 6 blagovnih manipulantov, 231 trgovinskih poslovodij, 252 komericalnih tehnikov, 188 upravnih tehnikov, 189 administratorjev, 16 administratorjev manipulantov, 24 odkupovalcev ter 50 gostincev.

            Ob tej obletnici je šola izdala Zbornik Srednje družboslovne in ekonomske šole Murska Sobota : 1939 - 1989. V zborniku je obširen zgodovinski pregld razvoja šole, katerega je pripravil Franc Kuzmič, sledijo pa še krajši prispevki nekdanjih profesorjev in dijakov.

Poudariti moramo, da ima pomurska regija v tem obdobju še vedno zelo skromen izbor vzgojnoizobraževalnih programov za vključitev mladih v izobraževanje, kar še posebej velja za ženske, zato v tem orisu tudi prikaz za posamezne šole - po spolu.

Nezanemarljiv je tudi podatek, da je pomurska regija po deležu mladine, ki po končani osnovni šoli ostane doma ali pa se vključi v delo, na prvem mestu v Sloveniji.(61)

Zadnje desetletje

V šolskem letu 1990/91 je opravljalo vzgojnoizobraževalno delo 41 učiteljev (35 redno zaposlenih in 6 honorarno), od tega jih je bilo zaposlenih za nedoločen čas 31, za določen pa 4 učitelji. Glede na izobrazbeno strukturo je imelo 34 učiteljev visoko, 4 višjo in 3 učitelji srednjo izobrazbo.

Šoli je manjkal laborant za pouk naravoslovnih predmetov in svetovalni delavec, medtem ko so dela in naloge organizatorja delovne prakse opravljali učitelji šole.

V šol. letu 1990/91 je bilo v izobraževanje ob delu vključenih 15 prodajalcev, 30 upravnih tehnikov in 17 komercialnih tehnikov, skupaj 62 slušateljev.

Uspehi učencev šole so bili vidni tudi na raznih tekmovanjih. Na republiškem tekmovanju v strojepisju so osvojili ekipno 2. mesto. Na republiškem tekmovanju v tehniki prodaje so osvojili 2. mesto v prodaji barv in lakov, 3. mesto v prodaji živil in 4. mesto v prodaji bele tehnike.(62)

V šolski knjižnici in čitalnici je bila zaposlena ena knjižničarka. Knjižnica je imela 13.629 knjižnih enot, 7.534 obiskovalcev in 10.012 izposojenih enot. Na novo je bilo pridobljenih 606 knjig. V okviru knjižnične vzgoje je bilo opravljenih 18 bibliopedagoških ur.

Učni uspeh ob koncu šol. leta 1990/91 je bil 97,1 %, povprečna realizacija ur pa je bila 97,2 %.

V šolskem letu 1991/92 je bilo v izobraževanje vključenih 747 rednih učencev, (kar je za 7,2 % več kot v preteklem šolskem letu) in 29 učencev ob delu. Šola je imela 23 mladinskih oddelkov. Dominantna smer izobraževanja je bil ekonomsko-komercialni tehnik, in sicer 52,7 % populacije. Iz Republike Hrvaške se je v pouk vključilo 6 beguncev.

Pretežni del učencev v šol. let 1991/92 je med šolanjem bival doma, in sicer 746 učencev ali 99,9 %. Samo eden je bival v dijaškem domu, privat pa nihče. Tri četrtine (76,2 %) je bilo vozačev (13 z vlakom, 556 z avtobusom). Delež vozačev se je glede na prejšnje šolsko leto zmanjšal za 3,5 %.

Zanimiv je še podatek za malico v šolski kuhinji, kjer je malicalo 421 učencev (56,4 %), od zaključnih letnikov le 37,8 % učencev.

            Sredi leta 1992 se je morala šola z administrativnim sklepom vlade preimenovati v Srednjo ekonomsko, trgovsko in upravno-administrativno šolo.

V šolskem letu 1992/93 si je šola pridobila peto verifikacijo, in sicer za izvajanje podjetniškega poslovanja. V ta program so bili učenci prvič vpisani v šol. letu 1993/94.

V šolskem letu 1994/95 je bilo vpisanih 594 učencev, ob koncu šol. leta 952 učencev v 34 oddelkih. Šola je v tem šol. letu posvečala vzgoji in izobraževalnemu poslanstvu izjemno pozornost, kar dokazuje rezultat povprečnega osipa, ki je bil na šoli 7,7 %, in to kljub temu, da gre za "strogo šolo".(63) Končni uspeh je bil 92,3 %, povprečna realizacija ur pa 96 %. Ker je bila ponovno uvedena nazaj matura, so konec šolskega leta 1994/95 dijaki zaključnih letnikov morali spet opravljati maturo. V istem šolskem letu je izvajalo vzgojnoizobraževalno delo 55 učiteljev, od tega ena pomočnica ravnatelja in ravnatelj šole. Redno zaposlenih je bilo 51 in 4 honorarno.

Za šol. leto 1994/95 je zanimiv podatek, da je bila šola prav tako organizator pouka madžarskega jezika.(64) V tovrstni pouk je bilo vključenih 62 učencev, od tega največ iz te šole, kar 18 učencev.(65) Knjižnica je imela v tem šolskem letu že 18.148 knjižnih enot (na novo je pridobila 1.673 enot) in 8.232 obiskovalcev.(66)

V šolskem letu 1995/96 je bilo vpisanih 1087 dijakov, ob koncu jih je bilo 1075 v 38 oddelkih. Izdelalo je 995 dijakov ali (92,6 %). Uspeh na maturi je bil 94,1 % (EKT 100 %, UT 33,3 %). Povprečna realizacija pouka je bila 96 %.

            V šolskem letu 1998/99 je bila uvedena na šoli ekonomska gimnazija in so se lahko vpisali na šoli v ekonomsko gimnazijo. Po štiriletnem šolanju opravljajo maturo, kar jim omogoča študiranje na univerzi in drugih visokih ter strokovnih šolah, so pa brez poklica. V kolikor želijo dobiti poklic ekonomsko-komercialnega tehnika, morajo še končati enoletni poklicni tečaj. Učenci, ki so se vpisali za poklic ekonomsko-komercialnega tehnika, opravljajo po končanem šolanju zaključni izpit in dobijo naziv ekonomsko-komercialni tehnik. V kolikor želijo imeti ti še maturo, morajo opravljati enoletni maturitetni tečaj.

Iz poročil zadnjega desetletja je razvidna splošna ugotovitev, da je čedalje več učencev z resnimi zdravstvenimi težavami (epilepsije, tumorji, levkemije in še druge hujše bolezni).

Sklep

Teh prehojenih šest desetletij je za zgodovino sicer zelo majhno obdobje, a za ljudi ob

Muri nadvse pomembno. Tisoče diplomantov vseh omenjenih smeri oz. šol opra­vlja delo v domači pokrajini, nekateri tudi drugod. Nekateri od njih so poleg svo­je strokovne poklicne usposobljenosti še pomembni družbenopolitični delavci, nekateri umetniki, drugi znanstveniki itd.

Srednja ekonomska, trgovska in upravno-administrativna šola v Murski Soboti tako že 60 let izobražuje kadre za gospodarstvo; torej za zaposlitev in za nadaljnje izobraževanje. V regiji menda ni podjetja ali ustanove, kjer niso zaposleni njeni diplomanti. Pohvalno pa je to, da pri izvajanju programov tesno sodelujejo s številnimi ustanovami in podjetji tako v regiji kot širše.

Sklep iz vsega povedanega je pa vendarle dovolj jasen: šola je svoj obstoj opravičila in dolg do družbe dobro porav­nala in to ji je lahko tudi v ponos in obenem v zadoščenje.

Zusammenfassung

Fur die Entwicklung von Prekmurje war die Ausbildung im ekonomischen und Han­delsfach sehr wichtig und unerlasslich, weil sich auf diese Weise Prekmurje indirekt ver­selbstandigte von fremden Lehr- und Erziehungsanstalten, welche das Nationalbewussts­sein schmalerten. Auf diese Weise blieb die Jugend in der heimatlichen Umgebung in der entscheidenden Entwicklungsphase des Volkszugehorigkeitbewusstseins bezuglich der Er­haltung eigener Sprache und Kultur.

Das Fachschulwesen in Murska Sobota und wahrscheinlich auch in Prekmurje ist seit dem Jahre 1900 bekannt, als bei der damaligen Volkschule in Murska Sobota die Gemein­degewerbefortbildungsschule zu wirken began.

Mit den Jahren wurden immer mehr fahige Unterrichtskrafte gebraucht und so kam es auf diesem Gebiet zur ersten Mittelschule dieser Art, und zwar in der Okkupationszeit, aber sie behielt ihren Status bis heute.

Viele tausende Diplomanten der erwahnten Richtungen bzw. Schulen arbeiten in der heimatlichen Region, einige auch anderswo. Manche sind neben ihrer fachlichen Ausbil­dung auch auf anderen Gebieten der Wissenschaft und Kunst erfolgreich tatig.

Die vorliegende historische Schilderung mochte ausfuhrlich bezeugen, dass die Schu­le ihren Bestand gerechtfertigt hatte und ihre Schuld gegen die Gesellschaft getilgt hatte. Das kann sie mit Stolz und Genugtung erfullen.

 

1. Prim. Kokolj-Horvat, Prekmursko šolstvo, Murska Sobota, PZ 1977, str 520-528.

2. Franc Ouček, Kronika Centra poklicnih šol do šol. leta 1973/74, v: 75 let dela - 30 let svobode, Murska Sobota, CPŠ 1975, str. 9.

3. Poverjeništvo za uk in bogočastje deželne vlade v Ljubljani je 30. septembra 1919 na predlog civilnega komisar­ja za Prekmurje dovolilo odprtje prvega razreda slovenske gimnazije. Pouk se je začel 15. oktobra 1919.

4. Že leta 1920 je Poverjeništvo za kmetijstvo deželne vlade za Slovenijo v sporazumu z ministrstvom za kmetij­stvo odredilo, da se na veleposestvu Rakičan, razlaščenem po agrarni reformi, ustanovi kmetijska šola. Razlastitveni po­stopek je trajal od leta 1922 do 1927, nakar je sledila gospodarska kriza in tako se je zadeva zavlekla do leta 1938.

5. Vrelec Petanjske slatine je postal last Voglerja, leta 1883 je bilo ustanovljeno podjetje za črpanje in razpošilja­nje mineralne vode Petanjska slatina. V M. Soboti je bila leta 1888 ustanovljena tiskarna, v Lendavi pa 1866. leta, leta 1906 v Lendavi tovarna dežnikov, leta 1911 Puconska opekarna.

6. Leta 1890 je štela Sobota 1234 prebivalcev.

7. To so vasi Bakovci, Krog, Veščica, Černelavci, Rakičan.

8. Odredba ministrstva za trgovino in industrijo št. VI-28.231 z dne 14. avgusta 1938.

9. Absolventi te šole so imeli iste pravice kot absolventi državnih dvorazrednih trgovskih šol.

10. Odbor so sestavljali: trgovec Franjo Čeh kot predsednik, in člani: industrialec Josip Benko trgovec Josip Bru­men, industrialec, trgovec in soboški župan Nandor Hartner, veletrgovec Samuel Kohn, tajnih Združbe trgovcev Aleksan­der Veble.

11. O gradnji Trgovskega doma in pripravah na šolo je poročal lokalni tisk Npr.: Slovesna otvoritev Trgovskega doma v M. Soboti, Murska Krajina, 25. 6. 1939 str 3; Prijave za vpis v dvorazredno trgovsko šolo v M. Soboti, Murska Krajina,  (1939) 20, 1; Vpisovanje v zasebno dvorazredno trgovsko šolo .. . Murska Krajina, 3. 9. 1939, str. 1; Trgovska šola v M. Soboti začne z rednim poukom, Murska Krajina, 1. 10. 1939, str. 3; Otvoritev trgovske šole v M. Soboti, Murska Krajina, 8. 10. 1939, str. 3.

12. Po spolu je bilo 9 moških in 11 žensk, po socialni strukturi pa: delavci 1, kmetje 7, obrtniki in trgovci 8, uslužben­ci in nameščenci 4.

13. Poleg vpisnine 100 din članarine za RK 5 din prispevka za zdravstveni sklad 20 din, so morali dijaki plačati za šolnino za cel prvi letnik še 2250 din, za drugi letnik 2500 din, medtem ko je mesečna vzdrževalnina v dijaškem domu zna­šala takrat 350 din.

14. Kovačičevo postavitev za ravnatelja šole je potrdilo ministrstvo za trgovino in industrijo z aktom, ki je bil poslan iz Beograda 22. februarja 1940 preko banske uprave v Ljubljani Združbi trgovcev v M. Soboti. Banska uprava tega akta niti do 26. oktobra 1940 ni dostavila Združbi trgovcev, da bi lahko spletkarila. Dosegla je, da je ministrstvo za trgovino in industrijo pozvalo Združbo, naj za ravnatelja predloži drugo osebo. Ko je Združba trgovcev za šolsko leto 1940/41 ponovno predlagala dr Kovačiča za ravnatelja, je akt ostal v banovem kabinetu v Ljubljani in ni bil dostavljen ministrstvu za trgo­vino v Beogradu. Čeprav ban ni imel pravice vmešavati se v personalne zadeve na privatnih strokovnih šolah, je od Združ­be trgovcev ponovno zahteval, naj za ravnatelja predloži drugo osebo. Združba trgovcev se je končno uklonila banovemu pritisku in predlagala drugega vršilca dolžnosti ravnatelja.

15. I. letno izvestje zasebne dvorazredne trgovske šole Združbe trgovcev za srez Murska Sobota v Murski Soboti za šolsko leto 1939/40, Murska Sobota 1940.

16. Bil je reaktiviran in je služboval na I. državni moški gimnaziji v Sarajevu do junija 1943, ko je bil kot rezervni oficir bivše jugoslovanske vojske mobiliziran in je služil v hrvaški domobranski vojski. Po nasvetu partizanov, s katerimi je ilegalno sodeloval, se je odzval pozivu in služil med ostalim v Sarajevu. 23. marca 1945 ga je aretirala ustaška vojna po­licija in je bil obsojen na 5 let ječe v Lepoglavi. V noči od 28. na 29. april 1945 je bil baje odposlan s transportom iz Saraje­va, a so ga na poti ustaši ustrelili.

17. Na podlagi soglasja ministrstva za trgovino in industrijo z dne 22. novembra 1940.

Tudi Hreščak se je po izgonu iz Prekmurja pridružil partizanskim odredom, a se iz vojne ni vrnil.

18. Odredba VIII, št. 4587/3/I, z dne 9. aprila 1941.

19. Prim. Na zasebni dvorazredni trg. šoli v M. Soboti ustanovili Društvo dijakov privatistov, Murska Krajina, 16. februarja 1941, str. 3.

20. Razpis ministrstva za trgovino in industrijo kraljevine Jugoslavije, Pov. VI, št. 66 z dne 27. marca 1940, o komuni­stični propagandi, ki se vrši med mladino in poskuša tudi pritegniti dijaštvo trgovsko-strokovnih šol.

21. Janos Lakos Udvari, prof. višjih trgovskih šol, je bil premeščen sem iz Soprona.

22. Odločba madžarskega ministra za uk in bogočastje št. 139.554/1942 VI. 2. z dne 17. septembra 1942.

23. Poročilo za razdobje 1939-1952, str. 99.

24. A. Muraszombati magyar Királyi állami kereskedelmi Középiskola ÉVKÖNYVE az 1941/42 èvröl .. . Muraszom­bat 1942.

- A Muraszombati Magyar Királyi állami Kereskedelmi Középiskola ÉVKÖNYVE az 1942/43 èvröl ... Muras­zombat 1943.

- A Muraszombati Magyar Királyi Allami Kereskedelmi Középiskola ÉVKÖNYVE az 1943/44 èvröl ... Muras­zombat 1944.

25. Namesto drugega tujega jezika so kot predmet uvedli na šoli vendščino (prekmurščino), te so se učili vsi dijaki. Za pouk tega predmeta so uporabljali učbenike "Vend olvasó és gyakorló könyv" za 1. in 2. razred, "Vend olvasó gyakerló és nyelvkönyv, vend nyelvi levelezö" za 3. razred in še Mikolov izbor Ezopovih basni (Valogatott Ézopusi mesék. Bp. 1942). Iz madžarskega šolskega arhiva je razvidno, da je šola imela nalogo očistiti vendski jezik slovenizmov in ustvariti vend­ski trgovski jezik.

26. V šolskem letu 1943/44 se je pouk pribel 3. novembra 1943 in končal že 1. aprila 1944.

27. "Cio te organizacije je, ka se naj mladezen düševno in telesno osnavla v dühi soldački jakostaj naši stari očakov i se tak pripravijo na kesnejšo honvedsko slüžbo . . . Moška mladina se, gda šoulo skonča, tedensko štiri vöre vči v ednom skupnom mesti, v nedelo pa vküper ide v cerkev . . . To včenje, štero je zgrüntano na domolübnom i verskom fundamenti, trpi do 24-ga leta, je pravo orsačko gibanje po principi lübezni do bližnjega, do sküpnosti i do naše vogrske domovine." (Muraszombat és Vidéke, 26. 12. 1941).

28. Po sporazumu z ministrstvom za trgovino in preskrbo LRS ter mladinsko organizacijo.               

29. Minstrstvo za trgovino in preskrbo LRS, str. šol. VI. št. 173/2 - 25. II. 1946.

30. Dopis str. šol VI.  št. 1881 z dne 26. 2. 1946 in II. št 3/144/1 z dne 12. 6. 1946.

31. Franc Kuzmič, Pregled knjižnic in knjižničarstva v Prekmurju od začetka do osvoboditve, Maribor, ČZN 1986, št. 1, str. 130. Poročila o knjižnici so tudi v izvestjih šole.

32. Odločba ministra za trgovino in preskrbo LRS (Ur. list LRS, št. 47-286/47, z dne 15. XI. 1947)

33. Vpis je bil razpisan na podlagi odločbe Ministrstva za trgovino in preskrbo, odsek za šolstvo VI. št. 170/2 z dne 8. 11. 1945.

34. Poročilo za razdobje 1939-1952, str. 24.

35. Odločba Min. za prosveto LRS št. I-2509/2 z dne 28. 6. 1950 (Ur. list, št. 25-147/1950).

36. Poročilo za razdobje 1939-1952.

37. Dopis Sveta za prosveto in kulturo pri vladi LRS, odbora za strokovno šolstvo, IV-T/R, št. 3472/1 z dne 5. 9. 1952.

38. Poročilo za šol. leto 1959/60. (Kronika, tipkopis).

39. Poročilo za šol. leto 1959/60. (Kronika, tipkopis).

40. Op. VI št. 990/1 z dne 9. 12. 1947.

41. Prim. Slovo brez slovesa. Vestnik, 18. 3. 1982.

Franc Kuzmič: Marijan Lebar. - Prosvetni delavec 33(1982)7,12. Ob smrti so dijakinje in dijaki četrtega letnika za­pisali: ."Z nami ste začeli ta delovni dan in bili zadnjikrat med nami. Nismo slutili, da je bila ta prva ura tudi slovo od vas. Ohranili vas bomo v lepem spominu. Dijaki 4. a razreda." Umrl je 11. marca. Pogreb je bil 13. marca 1982 ob 15. uri na pokopališču v Murski Soboti.

42. Ob 25-letnici Ekonomske šole v M. Soboti. Šolo približati praksi. (Intervju ravnatelja M. Lebarja z novinarjem.) Vestnik, 21. 5. 1964.

43. Odločbo o združitvi je izdala SO Murska Sobota.

44. Zapisnik otvoritvene konference 1. septembra 1973.

45. Dne 26. februarja 1981 je bilo v sodni register vpisano prenehanje EŠC in ŠCBP, vpisan pa novi center, združen iz omenjenih dveh šol pod nazivom Blagovno-ekonomski šolski center (BEŠC).

46. Po drugih virih se navaja, da je bil že 1. septembra 1928 v okviru obrtno nadaljevalne šole odprt poseben oddelek gremialne šole in da je v tej obliki obstajala tudi leta 1929/30. Dalje omenjeni vir navaja, da je 1. septembra 1930 trgovski gremij v Murski Soboti ustanovil lastno šolo z nazivom Trgovsko-nadaljevalna šola Murska Sobota. Šolo je vzdrževal gre­mij v Murski Soboti. Za vpis so zahtevali končana 2 razreda takratne gimnazije ali meščanske šole. V prvem letniku je imela šola 1 oddelek z 29 učenci. Šola je v začetku gostovala v prostorih osnovne šole. (Prim Šolski center za blagovni pro­met Murska Sobota, v: Dvajset let izobraževanja kadra za blagovni promet 1945-1965. Skupnost ŠCBP SR Slovenije 1966, str. 57.)

47. Gremij: (stanovsko) društvo, združenje, npr. trgovcev ali industrialcev v kapitalističnih deželah. (Verbinc, Slo­var tujk.)

48. Odhodno spričevalo se je glasilo: "Potrjujemo, da se je imenovani učil določene obrti od . . . do . . ter je med tem časom pridobil dovolj sposobnosti in znanja za pomočnika, bil je priden, zvest in se pošteno obnašal ter bil danes od pod­pisanega oproščen in imenovan za pomočnika."

49. Podatki o obrtni šoli so povzeti po prispevku Franca Oučeka,  Kronika Centra poklicnih šol do šolskega leta 1973/74, v: 75 let dela - 30 let svobode: 1900-1975 Murska Sobota, CPŠ 1975, str. 9-15.

50. Prim. Dvajset let izobraževanja kadra za blagovni promet 1945-1965. Skupnost ŠCBP SR Slovenije 1966, str. 57.

51. Odločba o ustanovitvi šole je bila izdana na podlagi 8. člena točke o uredbah strokovnih šol (Ur. list FLRJ, št. 39/52) in soglasnega sklepa 1. redne skupščine trgovske zbornice za okraj M. Sobota, ki je bila dne 28. februarja 1953.

52. Šola je zajela takorekoč celotno Pomurje (takratne občine Murska Sobota, Gornja Radgona, Ljutomer in Lendava).

53. Prim. Pom. vestnik,11 (1959) 49, 3.

54. Nova stavba za trg. vajence. Pomurski vestnik, 11(1959) 49, 3.

55. Službo je nastopila 1. 2. 1954.

56. Dopis z dne 9. 10. 1964.

57. Prof. Franc Hegedüš je nepričakovano umrl 10. aprila 1977. Ravnatelj ŠCBP je bil vse do leta 1973.

58. Največja vzgojnoizobraževalna organizacija v regiji je bil Srednješolski center tehnično predagoške usmeri­tve; hkrati je bil druga največja srednja šola v SR Sloveniji.

59. Po posameznih občinah je podoba naslednja: Murska Sobota 474, Ljutomer 69, Lendava 78 in Gornja Radgona 65 učencev.

60. Izobraževanje ob delu zajema naslednje profile: prodajalec (24), upravni tehnik (35), trg. poslovodja (2. letnik v Ljutomeru, 25), komercialni tehnik (23), ekonomski tehnik (20). V ustanavljanju oddelek v Gornji Radgoni (trgovsko-­poslovodni).

61. V naši regiji je ta delež 30,6%, medtem ko je v obalno-kraški regiji le 8,1%.

62. Tekmovanja v tehniki prodaje in priprava nanje so posebna oblika dela z mladimi, ker spodbujajo najboljše k še boljšemu. Tekmovanja so vsako šolsko leto enkrat. Prvo tekmovanje je bilo v Mariboru leta 1976, v Murski Soboti pa leta 1981, 1992.

63. Povprečni osip na srednjih šolah je bil 10 %.

64. Glede na 14. člen Zakona o zagotavljanju pravic narodnosti za celo pomursko regijo.

65. Natančnejši pregled po šolah:

            - Srednja kmetijska šola, Rakičan          13

            - Gimnazija Murska Sobota                   5

            - Srednja zdravstvena šola, Rakičan     6

            - SETUAŠ, Murska Sobota                   18

            - Srednja gostinska šola, Radenci             8

            - Gimnazija Ljutomer                            10                               

Skupaj          62

(66) Na dom je bilo izposojenih 14.107 enot knjižnega gradiva, na novo je bilo nabavljenih 1.673 knjižnih enot in opravljenih 30 bibliopedagoških ur.