Stanko Vraz in Prekmurje

 

Stanko Vraz in Prekmurje

Franc Kuzmič

Med prve znane zapisovalce prekmurskih ljudskih pesmi sodi tudi Stanko Vraz, rojen leta 1810 v Cerovcu v Prlekiji, znan pa še kot pesnik, prevajalec, kritik, potopisec in sploh zbiralec narodopisnega blaga.

Da so se začeli po slovenskih deželah nekateri posamezniki intenzivneje ukvarjati z zbiranjem oziroma zapisovanjem ljudskega blaga na terenu, je bil temu spodbuda po vsej verjetnosti razglas z Dunaja leta 1825.

Vraz je prišel verjetno v pozni jeseni leta 1838 v Prekmurje, kjer je zapisal nekaj prekmurskih ljudskih pesmi. Srečal se je s Š. Novakom, župnikom v Turnišču, ki je v svojem kraju zapisoval ljudske pesmi. Pozneje Karel Štrekelj navaja v svoji izdaji Slovenskih narodnih pesmi med opombami Vrazove podatke o Novaku, kjer Vraz hvali Novaka kot dobrega poznavalca slovenščine, s čimer je slovel tudi med samimi rojaki, saj se je "resnično brigal za jezik in narodnost svoje domovine." Vraz je menil, da je bil verjetno velik del Novakovih pesmi po njegovi smrti uničen. Menil je še, da je Novak pesmi spreminjal. Vraz pravi: "Ja sam se samo slabe njegove sbirke narodnih pesama prekmurskih Slovenaca dokopao koja žalibog nije kritična." Vraz tudi poroča, da mu je tri Novakove zapise ljudskih pesmi izročil beltinski kaplan Stevo Soldatič, "Ilir iz šopronjske stolice". Ta mu je dal še nekaj lastnih zapisov, od katerih je Vraz enega objavil v Narodnih pesnih Ilirskih (št. 145, Štrekelj pa pod št. 349). Soldatič je dal Vrazu še tri pesmi Franca Novaka, dobil pa je še pesmi Josipa Varge. V predgovoru k zbirki je zapisal, da je po "zahodni Vogerski pešice hode jih nekaj sam pribral, nekaj pa že nabranih od pismuučenih Slovencov za izdanje dobil."

V dolnjih krajih Prekmurja mu je pela pesmi Kata Duh iz Turnišča, na Goričkem pa Eva Rajzarka in Žuža Madjarova, obe - kot poudari Vraz - "luteranki".

Pesmi, nabrane v Prekmurju, je uvrstil v svojo zbirko Narodne pesni Ilirske pod naslovom Vogerske (str. 138-145), ki je izšla v Zagrebu 1839.

Štrekelj je iz Vrazove zapuščine objavil še dvanajst Vrazovih pesmi iz Prekmurja, ki jih Vraz ni uvrstil v Narodne pesni Ilirske. Med njimi je pesem Draga moja obcida.

Sicer pa je Vraz zbiral še napeve ljudskih pesmi, zato je prosil znance, da mu jih zapisujejo in pošiljajo. Med njimi je bil tudi kaplan Varga od Sv. Jurija. Znani hrvaški muzikolog Franjo Kuhać je slučajno našel del Vrazove zapuščine in tako je nekaj teh napevov bil vključil v svojo zbirko Južno-slovjenske narodne popievke.

V Vrazovi slovenski literarni zapuščini je ohranjenih nekaj njegovih pesmi o Prekmurju. Zapuščino je med drugimi pregledal dr. Fran Ilešić in jo priobčil v Časopisu za zgodovino in narodopisje (1927, 1928, 1930, 1932).

Na enem lističu brez naslova je bila s svinčnikom napisana pesem, bolje rečeno odlomki pesnitve o ljubezni mladega gospoda z beltinskega gradu.

Kaj tak toži v Belotinskem gradi,

al to ptica kukovica?

Ni! na linjah večernem v hladi

toži vdova gospodina.

 

Pitate me, čemu stara plače,

ki (?) ma vsega polne dvore,

za jedinka solzmi lica mače

zove ga al ne dozove.

 

V Pogorji trak zadni sonca vgasne,

gredo ženkinje ze žita,

pojejo si pesmi miloglasne,

od njih jedna bolj čudovita.

 

Kaj pa, zlata mamka, to za dvica

ki tak čudno lepo poje,

to ti, sinko, peje gerličica

z dobrave znad suhe veje.

 

Sledi črta v znamenju odstavka, nato je pesem prekinjena. Na zadnji strani so potem kitice, ki so nekako smiselno nadaljevanje.

 

Belotin gre s mamico k počitki

pesem še mu v postlo (?) sleduje:

z grozo od pet do glave skoz litki

glasi smicajoko (?) je čuje.

 

Ah, s to grozo stoja (?) in iz serdčnosti zdrave

de (?) serce, ko terstje se trosi,

nit v ti grozi plašlivosti prave

de oditi v serdzi ga mika.

 

To se glase ptice gerličice

ni pet v noči peva (?) Ji, mati

odkod so te čudovite pesmice,

sam čem vidit sam očem znati.

 

Smiselno sledi nadaljevanje s kitico, oštevilčeno s 17 in potem dalje do 23. Potem je spet prekinjena in spet sledijo štiri kitice.

Če iz ohranjenih odlomkov rekonstruiramo pesnitev, bi bila glavna vsebina nekako naslednja: Vdova beltinskega gospoda zastonj kliče v žalosti svojega sina edinca. Večer je in v petje žanjic doni pesem device-grlice. Petje in vzdihovanje beltinskega gospodiča zvabi, da gre pogledat, od kod to prihaja. Dekle je dolgo čakalo dragega. Naposled sta se našla in ves večer prebila v ljubezni. Mati je vsa vznemirjena, ker ne najde sina v postelji...

Med Vrazovimi tiskanimi pesmimi (Dela, Razlike pjesme, 1866) je pesem z naslovom Bjelotinci. V pesmi govori o zvoniku cerkve belotinske, ki stoji sredi vasi, na zeleni dobravi okrog gradu pojejo ptice. Ker je večer, luna poljublja grad in dobravo,  na gradu pa sta grajska gospa in njen edinec Radko, ki je bled in zamišljen... Gospa Riva je rodila devet sinov, a so vsi pomrli. Novega poroda ne bo, saj ji je vešča starka iz vasi povedala, da vedo za zdravilo "ljekarice plavokose vile" pri studencu v logu.

V zapuščini je še pesnitev, sicer brez naslova in tudi začetek ji manjka. Pripoveduje, da je prišla k ribniku vdova, na vodi je plavala košarica in v njej je spal fantek. Vzela ga je v naročje in se spomnila na svojega sina. Fantka je vzela k sebi, ga vzredila in ko je odrastel, ga je zaradi bledih lic imenovala Belotinko. Ko je dorasel do sablje, je slovel kot zmagovalec in po njem se je njegov grad imenoval Belotinski. To se je dogajalo v času Avarov.

 

Pride k ribniku, tam ležita herta,

korpec med njima z rakitja spleten

al na korpci je tenka ruha presterta,

in pod ruho spi otročic fleten.

Lepe so ličca al so močno bleda, (tu je čez nekaj zapisano)

zdigne ga s korpeca, dene v naročje,

fant se zbudi, nasmeji se ji, jo pogleda

kak jeni Dragotin let za otročjih.

Skerbno čerstvega fanta zredi vdovica

ljubav stavi v njega ko v sinka,

fant je dorasel, skoz Medomila so lica

zvala po licah ga je Belotinka.

Ko že do sablje zraste, pa v boje hodi,

kjer se kraj sati (?) prot tujci Slovinski,

v miri pak znano njegovo serdce povsodi,

grad le slovi zdaj za grad Belotinski.

Kjer treba ščita proti Javari,

šaka le vbogih pri njem dobi dari.

V vsako srdce in usta se celoten prime

daleč kak širok je kraj Slovinski

ter celo gradu premine staro ime

ter se po njem zove grad Belinski

ki ga le majo za grad Belotinski

od tega hipa je grad Belotinski.

Ko ga tak gleda, na misel ji pride sin jeni,

berž na zenico ji vdari kaplja,

vendar ko zre oko milo taj smeh ljubljeni,

kmalo bolezni se v otroku vtaplja.

 

Sedaj se pojavi tudi vprašanje, zakaj se je Vraz tako rad oklepal Beltinec? Dr. F. Ilešić misli, da zaradi prikupne etimologije tega imena.

V rokopisni zapuščini je ostala tudi pesem, Hoj Košič, sonet v dveh rokopisih, ki ga je objavil Anton Slodnjak pri Vrazovih slovenskih delih (Slovenska djela I, Zagreb 1952, 149).

 

Hoj, Košič, Košič, zvraženi Vandala!

Na kečemečkih pašah te kobila -

Slovenka ne v Slovenskem te rodila,

al te noseč se v magarca vgledala.

 

Pa kaka nora misel ti nastala

v možganih gnilih, ki se kdaj splodila,

kaj gnusno madjarino bi učila

Slovenka sina, strup mu zizat dala?

 

Zastonj ti trud ves. Se smeje ti čedni;

bičjejo pa te satirni biči,

z rešetkom vodo grabiš in boš grabil.

 

Na priklad ti posluhni in pogledni:

Prej vranin krik do včili se slaviči,

Sloven'c kak z madjarino bo se davil!

 

Ta Vrazov srd izvira iz misli, da bi madžarska slovnica Imreja Szalaya Krátki Návuk Vogrszkoga Jezika, katero je prevedel Jožef Košič, izšla pa leta 1833, pospeševala potujčevanje.

 

Ne le, da je Košič omenjeno slovnico prevedel z namenom, da bi se lahko Prekmurci in Madžari bolje sporazumevali, ampak je napisal še predgovor, ki je Vraza zelo razjezil. Vraz je o izidu te slovnice seznanil celo Matija Čopa v pismu z dne 24. decembra 1834 in 6. januarja 1834 Rakovca. V pismu je navdušen nad prekmurščino, saj je "po moji misli prav čerstvo in precej gladko".

Morda je še kaj je Vrazovega glede Prekmurja, saj je navezal tudi pisne stike, da bi mu pošiljali gradivo. Toda vse je preprečila prezgodnja smrt, umrl je bolehen, star enainštirideset let in tako so ostali neuresničeni številni načrti. Vsekakor pa velja še enkrat poudariti, da je bil Vraz prvi, ki je zapisoval ljudsko blago med Prekmurci.