Slovstvena ustvarjalnost prekmurskih evangeličanov

 

Slovstvena ustvarjalnost prekmurskih evangeličanov

Franc Kuzmič

SLOVSTVENA USTVARJALNOST PREKMURSKIH EVANGELIČANOV

Kakor protestanti v osrednji Sloveniji, so tudi prekmurski protestanti poleg svoje verske organizacije in šol oblikovali tudi zelo bogato kulturno tvornost, ki pa je verjetno najbolj izrazita prav na slovstvenem področju.

Znano je dejstvo, da se vsaka slovstvena zgodovina pričenja najprej z ustno in pozneje z rokopisno ustvarjalnostjo.

Najprej so bile pesmi, ki so jih posamezni kantorji (organisti) pripravljali za bogoslužje. Pesmi so sicer ostale v rokopisih in rokopisnih pesmaricah. Do danes, žal, še ni bila opravljena temeljita analiza, kaj je v njih starega katoliškega, kaj so prevzeli protestanti, kje in kaj so posamezni kantorji dopolnjevali, kaj so prevzeli nazaj katoličani ipd. Kakor je moč razbrati iz nekaterih pesmi, so se uporabljale tudi tiste pesmi, ki teološko niso bile sporne, pri nekaterih pa so popravljali besedilo in izrazoslovje. Nekaj teh pesmi je pozneje vključil tudi Mihael Bakoš v prvo prekmursko protestantsko pesmarico (1789). Iz 18. stol. so namreč ohranjene Slovenske dühovne pesmi v zapisu Balaža Berkeja v Nemes Csóju.

Če si prikličemo v spomin prve tri tiskane knjige v Lendavi v letih 1573 in 1574, sicer v madžarščini[1], in potem še pogrešano Agendo iz leta 1587, o kateri sta si dopisovala Mošovski in Bakoš[2], pa je zanesljivo prva ohranjena knjiga Lutrov Mali katekizem v prevodu Franca Temlina. Izid te knjige spada v čas, ko je bila nekje polovica Prekmurja nazaj pod katoliško cerkvijo in se je v gornjem delu Prekmurja pripravljal poslednji močan pritisk rekatolizacije. Prvi zvesti protestanti so se že selili na tuje v dodeljene jim puste in artikularne kraje. To razpršenost prebivalstva je bilo potrebno vseeno utrjevati v veri. In kot najboljša metoda se je izkazala katekizemska. Luther je namreč pripravil osnove verovanja za otroke in preproste ljudi v Malem katekizmu, medtem ko je za poglobljeno znanje odraslih pripravil Veliki katekizem.[3]

Franc Temlin (? - ?), rojen na Krajni, kakor je zapisal Števan Küzmič, je študiral v Halle in Wittenbergu, se je zavedal potrebe prekmurskih protestantov po utrjevanju v veri, kar je napisal tudi v pismu nemškim pietistom v Halle, kjer je bilo tudi njihovo središče in jih prosil za finančno in moralno pomoč.[4] Tako je z njihovo pomočjo izšel leta 1715 v mestu Halle na Saškem Mali katekizem.[5] V pismu je omenil, da katekizem prevaja iz nemškega, madžarskega in latinskega jezika, se je najbolj držal madžarske predloge Győri Katechismus (Halle, 1709), a ne v celoti, saj je marsikaj izpustil, dodal, razširil. Prevajalec Temlin je svoje ime skril v anagramu naslovne strani v obliki: »po Temlin Ferenczi«.[6]

Seveda pa je bilo potrebno ljudi za uporabo branja še opismeniti. Tako je bil čez deset let izdan abecednik Abecedarium szlowenszko (1725), sicer neznanega avtorja, utegnil bi ga pa napisati pastor Mihael Kerčmar, rojen na Hodošu. To je druga znana ohranjena prekmurska knjiga. Tudi kraj natisa oz. izdaje ni naveden.[7] Abecednik je prirejen po črkovalni metodi, ima abecedo in primere za zlogovanje. Nato sledi berilo, ki je hkrati veroučno gradivo, in sicer: deset božjih zapovedi, očenaš, vera, jutranja in večerna molitev, pred jedjo in po njej ter trije psalmi (5, 6 in 23).

Z dokončno odpravo reformacije leta 1732 so še bolj zaživeli artikularni kraji na Madžarskem, kjer so bile tudi šole, med njimi v Nemes Csóju in Šurdu.

Tako je učitelj Mihael Sever (ok. 1699-1750), rojen na Vaneči, za potrebe pouka v šoli pripravil nekakšen učbenik z naslovom Red zveličanstva (Halle, 1747). Delo vsebuje glavne člene veroizpovedi, molitve in prevode 18 pesmi ter 3 psalme.

Delo na šolskem področju je nadaljeval Števan Küzmič (1723-1779), rojen v Strukovcih, ki je sprva kot učitelj pripravil več šolskih učbenikov, med njimi je ohranjena knjiga Vöre krščanske kratki navuk (Halle, 1754), kjer gre za osnove krščanstva; s pomočjo tega dela so pojasnjevali in utrjevali vero doma in v šoli. Knjiga je sestavljena iz odlomkov Svetega pisma, katekizma, molitve, 19 prevodov verskih pesmi. V predgovoru Küzmič obširno govori o namenu, pomenu te knjige in njenem mestu v duhovnem življenju med rojaki. Neohranjena pa so nekatera dela, kakor mali katekizem (1752 ?), abecednik in čitanka (1753 ?), madžarska aritmetika in »Colloquia« - razgovori o sedmih veroizpovedih.

Ko je potem postal Küzmič pastor v Šurdu, se je lotil prevajanja Nove zaveze. Nouvi zákon (1771) je prevedel iz grščine, ki je pozneje doživel več izdaj (1817, 1848, 1883, 1928, 1999). Prva izdaja ima zanimiv predgovor, ki med drugim prikazuje takratne razmere. Vsaka svetopisemska knjiga ima krajši uvod in označbe istopomenskih tekstovnih mest. Ker je vse naslednje izdaje prevzela londonska Britanska svetopisemska družba, ki se je držala pravila zgolj besedilo, so predgovor in uvodi odpadli.

»Küzmičev Nouvi zakon je terjal ogromen napor in predstavlja mogočno in dragoceno jezikovno storitev, je kulturno dejanje prvega reda. Napisati tako delo v neizoblikovanem narečju in posebej še v literarnem stilu pomeni pomembno preseči skromna književna prizadevanja večine prekmurskih pisateljev. Küzmič je to zmogel z izrednim darom za jezik in stil, pomagaje si leksikalično z Dalmatinom in kajkavci. Küzmičev Nouvi zakon je ostal elementarna knjiga prekmurskega pisanja,« tako označuje Štefan Barbarič.[8]

To delo nima le verskega pomena, ampak za Prekmurce tudi splošnokulturni in narodnostni, kajti vplivalo je na razvoj nadaljnjega prekmurskega slovstva in na jezikovni vzorec. Jernej Kopitar je na primer v pismu baronu Žigi Zoisu z dne 3. 8. 1809 pisal, da se mu zdi Küzmičev prevod »veliko boljši« (viel besser) kot Japljev iz leta 1784. Prevod je prebral, kakor piše v naslednjih pismih, si delal zapiske, preučil prekmurščino in raziskuje jezik.

Küzmič naj bi prevedel tudi Staro zavezo, kar še vedno ni pojasnjeno.

Küzmič je po prevodu Nove zaveze začel že leta 1771 pripravljati pesmarico, kakor zapiše v  predgovoru Bakoš, a je zaradi smrti ni dokončal; delo je pozneje opravil njegov naslednik Mihael Bakoš (1742-1803), rojen v Šalovcih, ki je kot duhovnik novoustanovljene križevske cerkvene občine po tolerančnem patentu znova pripravil abecednik Slovenski abecedar (1786 in potem še 1793). Abecedniku je dodal molitve, štiri pesmi in latinsko-prekmurski slovarček.

Nato je za izdajo pripravil že prej omenjeno pesmarico Novi Graduval (Sopron, 1789). V njo je vključil vse zbrane Küzmičeve pesmi, potem iz Berkejeve rokopisne pesmarice, tudi 11 Severjevih pesmi iz Reda zveličanstva itd. Iz predgovora zvemo, s kakšnimi težavami se je moral soočati. V pesmih so bile napake, pesmi so bile brez rim in določenega ritma, včasih tudi brez pravega smisla. Nekatere je moral na novo prevesti itd. Pesmarica vsebuje 374 pesmi, ki so razporejene po časih cerkvenega leta in drugih razdelkih ter 10 psalmov. Pesmarico so več desetletij uporabljali pri bogoslužjih in po domovih.

Števan Sijarto (1765-1833), rojen v Večeslavcih, po poklicu učitelj, se je osredotočil prav tako na pesem in je pripravil mrliško pesmarico ob čutju in za pogrebne obrede Mrtvečne pesmi (Sombotel, 1796). Nekaj pesmi je imel v Nouvom Graduvalu tudi Bakoš. Sijarto jih je zbral še več in jih popravil. Tako je objavil 73 pesmi s slovensko ali madžarsko »nouto« nad besedilom. Pesmarica je bila zelo priljubljena, saj je doživela ponatis leta 1887 in 1910. Iz nje so pozneje jemali pesmi še drugi prirejevalci.

Čez eno leto je Sijarto izdal še molitvenik Molitvi (Sopron, 1797, nato še 1868, 1896 in 1906).

Sijarto je po mnenju Vilka Novaka po vsej verjetnosti tudi avtor prve prekmurske posvetne knjige Starišinstvo i zvačinstvo (Sopron, 1807), v kateri so zapisani ženitvovanjski običaji.

 V Murski Soboti rojeni Mihal Barla (1778-1824), duhovnik,  je prevedel verzificirane svetopisemske zgodbe in molitve Janosa Kisa z naslovom Diktomske, versuške i molitvene knjižice za to malo deco (Sopron, 1820) in nato na pobudo superintendenta Kisa še obnovil pesmarico z naslovom Krščanske nove pesmene knige (Sopron, 1823). Glede Bakoševe pesmarice je trdil, da so v njej »ništerne nespodobne reči; niti ta slovenščina je nej bila práva.« Pesmi je razporedil po dobah cerkvenega leta. Nima več razdelka o sv. Trojici itd. Prav tako nimajo himne posebnega razdelka. Tu in tam je ohranil kakšno Bakoševo pesem, jo je pa skrajšal, predelal njen začetek in potem nadaljeval po svoje.  Večino pesmi je prevedel iz madžarščine ali priredil na novo. Tako je Barla odločno vplival na nadaljnji razvoj evangeličanske pesmarice.

V madžarščino prevajal nemške pesmi Kleista in tudi sam pesnil v madžarščini. Napisal naj bi tudi prekmursko slovnico, ki pa je ni v razvidu.

Učitelj Števan Lülik (? – 1847) je sestavil in iz nemščine prevedel ter izdal Novi abecedar (1820).  V rokopisu pa je ostalo delo Te velke ABC ali šolska – včenja (ok. 1833). Gre za dvojezični učbenik, ki ga razširi z zgodovino, naravoslovjem, zemljepisom, obrteh in drugim, kjer so živeli rojaki. Dodanih je še 33 poučnih zgodb, osnove računstva in prekmursko-madžarski slovarček.

Duhovnik Janoš Kardoš (1801-1873), rojen v Noršincih, je za Küzmičem najbolj plodovit pisec in prevajalec. Pripravil je novi pesmarici Krščanske cerkevne pesmi (Köszeg, 1848) in Krščanske mrtvečne pesmi (Körmendin, 1848).  Prva pesmarica vsebuje 510 pesmi v 17 razdelkih po zaporedju cerkvenih praznikov, verskih obredov in življenjskih dogodkov. Podobno kot Barlova. Delno je prevzel in predelal besedila iz Bakoševe in Barlove pesmarice, največ pa jih je prevedel na novo iz madžarščine. Pesmarica je potem izšla še leta 1875, 1908 in delno 1941. Druga, mrliška pesmarica, vsebuje 88 pesmi in je bila leta 1929 ponatisnjena. Adam Luthar je pesmarico nekoliko preuredil in dodal nekaj Sijartovih in Flisarjevih pesmi.

Kardoš je pripravil še Pobožne molitvi za posebno čest božo (Stari Grad, 1853) in ponatis leta 1875 in 1908.

Prav posebno se je Kardoš odlikoval s prevajanjem in prirejanjem osnovnošolskih učbenikov (abecednikov in beril). Postal je tudi prvi dekan za prekmurske evangeličanske šole. Tudi s temi učbeniki je prekmursko slovstvo zvrstno razširil in tudi strokovno poglobil.

Kardoš je prevedel tudi del Svetega pisma Stare zaveze, in sicer Moses i Josua, ki je izšlo pozneje (Murska Sobota, 1929).

Nadalje na napisal kratko zgodovino cerkve, ki je ostala v rokopisu in bila potem izdana med obema vojnama, Evangeliumske vere ino cerkvi občinski prigodi (Murska Sobota, 1932).

V prekmurščino je prevajal več madžarskih pesnikov (Petőfi, Arany, Tompa, Vörösmarty, Vajda, Gyulai, Kisfaludi) ter pripovedni pesnitvi Janosa Aranya Toldi (1921) in Toldia starost i smrt.

Duhovnik Jurij Cipot (1794-1834), rojen v Černelavcih,  je pripravil za evangeličanske vernike molitvenik Dühovni aldovi (Sombotel, 1829), ki je doživel pozneje več ponatisov (1888, 1901, 1912 in1922).

Prav tako je duhovnik Aleksander (Šandor) Terplan (1816-1858), rojen v Ivanovcih, prevedel starozavezno knjigo Psalmi pod naslovom Knige žoltarske (Köszeg, 1848), ki je bila dodana k tretji izdaji Nouvoga zakona in nato še v dveh naslednjih (1883, 1928). Prevod je zahteval močno besedno ustvarjalnost, zato se je naslanjal tudi na dotedanje slovenske prevode.  »Terplan se zvesteje drži izvirnika, dosega ritem in slovesno dikcijo s postavljanjem pridevnika in zaimka za samostalnik, trudi se za pravilne rime,« ugotavlja Vilko Novak.

Za natis je pripravil tretjo izdajo Nove zaveze, predvsem je korigiral neke dele in črkopis. Kot zanimivost dodajmo, da je agent Britanske biblične družbe Edward Millard leta 1863 prinesel v Zagreb ta prevod Küzmičeve Nove zaveze v upanju, da ga bodo Hrvati lahko uporabljali.

Terplan je iz madžarščine prevedel še knjižico Pála Edvija Illésa Krščanstva ABECZE, to je krščanske vere návuka prvi začétek (1845) in potem ponatisi 1869, 1900. Knjižica je bila namenjena evangeličanskim otrokom, starih osem ali devet let. Prav tako je prevedel Ch. G. Bartha Dvakrat 52 bibliske historie za evangeličanske šole in hiže (Kőszeg, 1847). Ponatis je izšel še leta 1878.

V rokopisu je ostalo veliko Terplanovih pridig, molitev in nagrobnih govorov.

Učitelj in zdravnik Pavel Luthar (1839-1919), rojen v Križevcih, je prav tako veliko pisal in prevajal molitve in pesmi, največ iz nemščine in madžarščine. Med drugim je napisal kratko brošurico Luther Martona žitek i včenje in zraven dodal Dvanajst glavni punktomov te evangeličanske vere (1900).

Med avtorje praktično in poučno naravnanega slovstva spada Janoš Berke (1814-1908), rojen v Križevcih, evangeličanski duhovnik, ki je pripravil in izdal kratki priročnik za prvo pomoč z naslovom Potikazanje za one, ki so nej vrači, pri oživavanji lüdi na pou mrtvi i prvo pomaganje pri nagloj žitka pogibeli (Sombotel, 1871).

Slovstvena dejavnost prekmurskih evangeličanov je začela v zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja in v prvih dveh desetletjih 20. stoletja usihati. Pojavljali so se večinoma le ponatisi.

Po prvi svetovni vojni so se prekmurski evangeličani znašli v novem versko-kulturnem položaju. Škofija je ostala na Madžarskem v Sombotelu, večina evangeličanov je bila v novo nastali državi v Prekmurju, kjer se je leta 1922 oblikoval seniorat. Senior je postal soboški duhovnik Štefan Kovač. Ena od pomembnih nalog seniorata je bila tudi publicistična dejavnost. Odločili so se izdajati verski mesečnik Düševni list (1922-1941) in koledar Evangeličanski kalendari (1923-1942), ki sta opravljala versko-vzgojno in kulturno poslanstvo. Prvi koledar je izšel za leto 1920 pod naslovom Luther kalendari; uredil ga je Štefan Kovač, soboški duhovnik.

Prav tako je bilo potrebno poskrbeti za potrebe verouka v evangeličanskih šolah in tako sta bila izdana dva učbenika za vse štiri razrede osnovne šole z naslovom Evangeličanske svete vere navuk za lüdski šol I. – II. zloč in III. – IV. zloč (Murska Sobota, 1922).

Najplodovitejši v tem obdobju je bil Janoš Flisar (1856-1947), rojen v Šalamencih. S pisanjem se je sicer ukvarjal že kot učitelj, po upokojitvi pa se je nadvse aktivno vključil kot pisec leposlovnih besedil, tako poezije kot proze, kakor tudi prevajalec, predvsem iz madžarščine. Objavljal je v Düševnem listu, Evangeličanskem kalendarju in drugih periodičnih publikacijah.

Flisar je pripravil prekmursko-madžarski in madžarsko prekmurski slovar Magyar-Vend szótár = Vogrszki-vendiski recsnik (Budapest, 1922;  druga razširjena izdaja 1942). In med vojno je izšel Vend-magyar szótár. Vendiski-vogrszki recsnik (Budapest, 1943).

Od teoloških del je prevedel K. Lechlerja Mali katekizmuš od razločka vadlüvanj (Murska Sobota, 1932), Endre Masznyika Luthera žitka spis s slikami (Murska Sobota, 1934).

Med literarnimi prevodi pa so Kálmana Miszátha Sprotolešnje popovjé (Betlehem, 1927) in Svetoga Petra deždževnica (Betlehem, 1927), prevodi  Móra Jókaia Narodne fabule (Betlehem, 1929),  Sonkolyi Gergor Bog njemi düši dobro daj (Betlehem, 1929),  Kristine Roy: Brez Boga na sveti (Murska Sobota, 1931) ter knjižica Vse je dobro, či je konec dober (Murska Sobota, 1938).

Skupaj z Adamom Lutharjem sta pripravila molitvenik Zvrači me, Gospodne (Murska Sobota, 1936) in knjižico Prekmurja znameniti evangeličanski možje (Murska Sobota, 1926).

Duhovnik Adam Luthar (1889-1972) je izdajal in sourejal Düševni list in Evangeličanski kalendari skupaj z Janošem Flisarjem, kjer je tudi objavljal razne prispevke, bodisi informativnega, bodisi pastoralnega značaja. Nekaj člankov je posvetil zgodovini in vsakoletni objavi kronike enega leta.

Pripravil in izdal je še Cerkevne pesmi za evangeličanske izseljence (1938), skupaj z Janošem Flisarjem sta pripravila molitvenik Zvrači me, Gospodne (Murska Sobota, 1936), prav tako knjižico Prekmurja znameniti evangeličanski možje (Murska Sobota, 1926).

Preuredil je Kardoševo pesmarico Krščanske mrtvečne pesmi in jo izdal kot drugo izdajo (Murska Sobota, 1929). Za tisk je pripravil še Kardoševo kratko zgodovino cerkve Evangeliomske vere in cerkvi občinski prigodi  (Murska Sobota, 1932).

Pesmarico Krščanske cerkevne pesmi (Betlehem, 1941) je Luthar pripravil na podlagi Kardoševe pesmarice iz leta 1848, ni pa vključil 151 pesmi; natisnjene imajo isto številko kot Kardoševe, tako je dejansko 359 pesmi.

Adam Luthar je prav tako oskrbel izdajo Kardoševega rokopisa prevoda prvih knjig Stare zaveze Moses i Josua (Murska Sobota, 1929).

Duhovnik Stevan Godina (1888 -1949) je prevedel augsburško veroizpoved z naslovom Agostonsko verevadlüvanje (Murska Sobota, 1930), Sandor Mikola (1871 -1945) pa je med drugo svetovno vojno izdal dvojezično knjižico Válogatott Ezopusi meszék = Prebrane Ezopusove fabule (Budapest, 1942)

Po drugi svetovni vojni se je slovstvena dejavnost prekmurskih evangeličanov nadaljevala, tokrat je bilo zajeto celotno slovensko ozemlje in s tem slovenski knjižni jezik.

Za leto 1952 je začel ponovno izhajati Evangeličanski koledar  in od jeseni (novembra) leta 1971 mesečnik Evangeličanski list. Koledar prinaša poleg člankov z versko vsebino tudi literarne prispevke (pesmi in prozo), eseje, prispevke iz zgodovine Cerkve, kroniko pomembnih dogodkov v preteklem letu in fotografije raznih dogodkov. Ker je koledar namenjen tudi pripadnikom madžarske narodnosti, so v njem tudi prispevki v madžarščini. Namen Evangeličanskega lista je seznanjati bralce z raznimi dogodki in  načrti. Objavlja pa prav tako krajše literarne prispevke in duhovna razmišljanja, tudi v madžarščini.

Ludvik Novak (1930-1997) , takrat duhovnik na Hodošu, je pripravil novi molitvenik v prekmurščini Na poti živlenja (Murska Sobota, 1969). Pri sestavi je uporabil je tudi Cipotov molitvenik in Flisar-Lutharjevega.

V knjižni slovenščini je izšla Evangeličanska cerkvena pesmarica (Murska Sobota 1963) z uvodno besedo takratnega seniorja Leopolda Harija. Pesmarica vsebuje poleg pesmi še razne molitve, glavne člene vere augsburške veroizpovedi in bogoslužni red.

Seniorat Evangeličanske cerkve v SR Sloveniji je izdal novo pesmarico v prekmurščini Evangeličanska cerkvena pesmarica (Murska Sobota, 1970).  Evgen Balažic (1945- ) pa je pripravil Pogrebno pesmarico (Puconci, 1993) z 49 pesmimi.

Za potrebe verouka je sestavil Karel Kovač, takrat senior in duhovnik v Gornjih Slavečih Nauk za evangeličansko konfirmacijo (Murska Sobota, 1956). Knjižica obsega v katekizemski obliki evangeličanske verske resnice s kratko zgodovino reformacije v Nemčiji in pri nas, s posebnim ozirom na Prekmurje. V poglavju Druge religije našteva glavna svetovna verstva, predvsem krščanstvo.

Za verouk je bila prav tako namenjena knjiga Evangeličanska veroučna knjiga za otroke in družine (Murska Sobota 1957). V prvem delu so zgodbe iz Stare in Nove zaveze, v drugem delu je zgodovina krščanske cerkve s posebnim poudarkom n reformaciji v Nemčiji in pri nas, na koncu pa je natisnjen še Luthrov Mali katekizem.

Ludvik Jošar (1931- ) je pripravil učbenik za konfirmacijo z naslovom »… dobro drevo rodi dober sad…« (Murska Sobota, 1983). Druga predelana in razširjena izdaja je izšla leta 2010. Evgen Balažic je pripravil priročnik Človek in čas (Puconci, 1994), predvsem za potrebe konfirmandov.

Za potrebe verouka je Vili Kerčmar (1951- ) pripravil učbenik za 5. in 6. razred Koraki k veri (Murska Sobota, 2012), medtem ko Jana Kerčmar delovni zvezek z delovnimi listi Verouk: delovni zvezek za 2. in 3. razred (Murska Sobota, 2001).

V zbirki Biblične zgodbe izhajajo za otroke razne biblične zgodbe s primernimi ilustracijami.

Zgodovino cerkveni občin obravnavajo naslednja dela: Evgen Balažic: Zgodovina puconske cerkvene občine  (Puconci, 2003), Theodor Hari: Zgodovina evangeličanske cerkve v Murski Soboti (Murska Sobota, 2000),  Vili Kerčmar: Evangeličanska cerkev na Slovenskem (Murska Sobota, 1995).

V zadnjem času nekatere evangeličanske verske občine izdajajo svoja glasila ali obvestila. Naj omenimo Luč (Puconci), Gmajnske novine (Bodonci), Petrovski zvon (Gornji Petrovci), Glas zvona (Hodoš).

Prvič v zgodovini evangeličanske cerkve v Sloveniji je bil v slovenskem jeziku izdan bogoslužni red evangeličanske cerkve Agenda (Murska Sobota, 2008).

S tem kratkim orisom spoznamo dokaj bogato publicistično dejavnost, ki jo je v preteklosti opravila evangeličanska cerkev v Prekmurju, največ seveda v prekmurskem jeziku. Koliko dela in naporov je bilo vloženega v to, ni enostavno ugotoviti.

Nesporno pa je dejstvo, da je še posebno pisana beseda duhovno vzgajala in usmerjala evangeličanskega človeka v vseh teh obdobjih, bodisi v dobrem ali slabem. Po drugi strani pa je bil jezik ta, ki je pripomogel, da se prebivalstvo tega ozemlja, ukleščeno med dva naroda, ni asimiliralo in je ohranilo klenost in identiteto. Zato tudi ne drži trditev, da je prekmurščina s svojim slovstvom zavirala vključevanje tega dela ozemlja v slovensko skupnost.

Obenem pa je evangeličanska slovstvena dejavnost prispevala tudi k vzniku katoliške publicistične dejavnosti v Prekmurju z začetnikom Miklošem Küzmičem, ki je za potrebe katoliških vernikov pripravil sedem osnovnih knjig.

Zaključimo torej ta oris slovstvene dejavnosti prekmurskih evangeličanov z mislimi Franca Šebjaniča, raziskovalca prekmurskega protestantizma. »Med slovenskimi protestantskimi dijaki v tej izobraževalni ustanovi  (Bratislavi – op. p.) se zategadelj ni udomila zgolj ljubezen do slovenskega jezika, marveč tudi želja po kulturno-umetniškem snovanju v materinski besedi. Neposreden stik bodočih slovenskih izobražencev s to sredino, predvsem z njenimi vplivnimi osebnostmi, je izredno pozitivno (morda celo odločujoče) vplival na razumsko premagovanje polstoletne brezperspektivnosti protestantskega gibanja med Muro in Rabo.«[9]

LITERATURA

BARBARIČ, Štefan: Oris književnega razvoja severovzhodne Slovenije do sredine 19. stoletja. Panonski zbornik. Murska Sobota: Pomurska založba 1966, str. 72-89

FLISAR Janos-LUTHAR Adam: Prekmurja znameniti evang. možje. Murska Sobota, 1926

JUST, Franci: Slovstvena zgodba prekmurskih protestantov. Lindua (Lendava) 2 (2008) št. 4, str. 56-64

KUZMIČ, Franc: Vznik in razvoj prekmurskega protestantskega tiska. Evangeličanski koledar 1975  (Hodoš), str. 61-68

NOVAK, Vilko: Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana 1976

NOVAK, Vilko: Slovstveno delo prekmurskih evangeličanov. V edinosti. Ekumenski zbornik. Ljubljana-Maribor, 1971, str. 55-60

ŠEBJANIČ, Franc: Protestantsko gibanje panonskih Slovencev. Murska Sobota: Pomurska založba,  1977


[1] To so knjige Györgya Kulcsárja: Az ördögnek a penitenciatartó bűnössel való vetekedéséről és a kétségbeesés ellen a reménységről való tanúság (1573), Az halálra való készöletről rövid tanóság (1573) in Postilla (1574).

[2] Prim. Franc Šebjanič, Pisma Mihaela Bakoša Mihaelu Institorisu Mošovskemu. Jezik in slovstvo (Ljubljana) 15 (1969/70) 1, 24-27; 2, 54-58; 3, 85-89; Vilko Novak, Pismo Franca Temlina nemškim pietistom. Slavistična revija (Maribor) 18 (1970), 249-256.

[3] Oba Luthrova katekizma sta izšla leta 1529.

[4] Pismo objavljeno v Mali katechismus, Murska Sobota: Pomurska založba, 1986, I-IV.

[5] V razvidu so trije izvirni primerki (Halle, Bratislava, Murska Sobota);  leta 1986 je pri Pomurski založbi v Murski Soboti izšla faksimilirana izdaja.

[6] Franc Šebjanič, Prekmuriana v Bratislavi. Svet ob Muri (Murska Sobota) 3 (1958) 1-2, 134-135.

[7] V razvidu sta dva ohranjena primerka v Budimpešti in Bratislavi.

[8] Barbarič, str. 87-88

[9] F. Šebjanič, str. 8.