Prevajalci Pomurja in Porabja

 

Prevajalci Pomurja in Porabja

Franc Kuzmič

Pred desetletji skovani pojem Pomurje zajema geografsko in upravno štiri občine, in sicer Mursko Soboto, Lendavo, Gornjo Radgono in Ljutomer. To je pokrajina na levem in desnem bregu reke Mure. Ob reki Rabi se razprostira tako imenovano Porabje, ozemlje, kjer so stoletja živeli pretežno prekmurski Slovenci, po prvi svetovni vojni pa je bilo to področje priključeno Madžarski in je še danes v sestavu Madžarske; seveda temu primerno usiha slovenski živelj, ki je od matičnega naroda upravno-državno odrezan[1].

Jezik na področju Prekmurja imenujemo prekmurščina; ima svoje odtenke ali govore (gorički, ravenski, dolinski). Madžari so imenovali ta jezik vendščina, medtem ko sami prekmurski pisci "stari slovenski jezik"[2]. Na desnem bregu Mure je tako imenovana prleščina, čeprav Prekmurci že od nekdaj pojmujejo to kot "štajerščina"[3]. Prekmurec zna opredeliti Prekmurca predvsem po melodiji in po tempu govora (spodnji, ravninski je bolj zategel, gornji, hribovski pa sekajoč)[4].

Prekmurje je bilo dolga stoletja odrezano od matične domovine in naroda in se je kot nekakšen izolat prebijalo skozi vsa obdobja potujčevanja in ohranilo svojo samobitnost in samoniklost. Če si prikličemo leto 1587, ko bi naj po nekaterih domnevnih virih[5] dejansko izšla prva knjiga v prekmurščini, in sicer bogoslužni obrednik (agenda), potem Prekmurje ni veliko zaostajalo za osrednjo Slovenijo glede književno kulturne dejavnosti, ali bolje rečeno, za Trubarjem in njegovim krogom.

Prva do sedaj znana knjiga je Temlinov prevod Lutrovega Malega katekizma.[6] Temlin je bil doma s Krajne. Tudi večina poznejših piscev in prirediteljev ter prevajalcev je izvirala s področja tako imenovane prekmurske terase. To je pas od avstrijske do madžarske meje na področju, kjer prehaja ravninski svet v gričevnatega. Ta govor imenuje dr. Anton Vratuša "srednjeprekmurski"'.[7] Stara generacija slavistov kaj rada posplošeno poudarja in govori, da so prekmurski pisci pisali prekmursko narečje.[8] Današnji sociolingvisti in diatektologi so prišli do drugačnega pojmovanja in ugotovitev. Martina Orožen pravi, da "se je pisec prve slovenske protestantske knjige Ferenc Temlin (Mali katechismus, Halle 1715) oprl na prekmursko narečno osnovo in ustvaril temelje za nov slovenski knjižni jezik. Pravo knjižno osnovo pa je prekmurščina dobila s prevodom Novega testamenta... Seveda je vprašanje, kako je mogoče vsebinsko in stilno tako zahtevno delo, kot je biblija, prevesti v narečje, ki že iz socialnih razlogov rabi večinoma preprostim zahtevam vsakdanjega sporazumevanja. Pripominjam zaradi ustaljenega mnenja, da je Trubar pisal knjižno, Küzmič pa narečno".[9] Temlinov jezik je močno zvest odraz njegovega narečja in manj pod kajkavskim vplivom".[10]

Temlinu sledi po vrsti Mihael Sever, ki je iz nemščine prevedel in pripravil tretjo prekmursko knjigo "Réd zvelicsánstva" (Halle 1747); kot učbenik priročnik vsebuje glavne člene vere v obliki vprašanj in odgovorov, molitve in prevode 18 pesmi madžarskih in nemških avtorjev.[11] Besedišče te Severjeve knjige je iz "ravénskega in goričkega govora",[12] torej jezik prekmurske terase. Tudi v glasovju in oblikovju prevladujejo prekmurske značilnosti.

Severju sledi največji prekmurski prevajalec iz stare generacije Števan Küzmič (1723-1779), ki je med drugim prevedel Novo zavezo,[13] ki je doživela pet izdaj.[14] Küzmič je opravil veliko delo, kajti prevod tako zahtevnega dela zahteva veliko znanja, spretnosti in napora. "... prav tako je razumljivo, da tudi v Küzmičevem prevodu Novega testamenta ni izpričano samo prekmursko goričansko narečje, ampak je to že zavestna narečno-knjižna nadstavba z bogatim besediščem, s sintaktično prožnostjo in okornostjo, ki ne more vedno biti narečnega izvora, ampak je odsev predloge ali kajkavskega knjižnega vzorca, kar vse priča o dovolj temeljiti piščevi jezikovni in teološki razgledanosti".[15] Tako je ta prevod do danes ostal največja zakladnica prekmurskega besedišča za jezikoslovce. Vidni slavisti so že v prejšnjih dveh stoletjih začeli Küzmičevo prekmurščino primerjati z drugimi slovanskimi jeziki. Ko je Kopitar pisal svojo slovnico, za Prekmurce in Küzmiča niti ni vedel. Šele poleti leta 1809 je na Dunaju bral Küzmičev prevod in tako v pismu baronu Žigi Zoisu z dne 3. 8. 1809 celo piše, da se mu zdi Küzmičev prevod "veliko boljši" (viel besser) kot Japljev iz leta 1784.[16] Kopitar dalje v pismu Zoisu z Dunaja z dne 13. 9. 1809 piše, da je Novi zakon "ogrsko karantanski" (ungarisch Karantanische) zdaj prebral (ausgelesen), a si zapiskov še ni uredil. In 18. 10. 1809 Zoisu piše, da je na podlagi tega prevoda preučil tudi prekmurščino in raziskuje jezik. V pismu z dne 25. 4. 1810 sporoča, da je dobil Novi zakon. V pismu z dne 6. 6. 1810 Zoisu piše, da mu bo ta izvod poslal, kajti prevod mu bo gotovo všeč zaradi "participien", starih besed, dvojine, predvsem pa zaradi ljubih inačic (lieblichen Variante) aj, ej, ij in ah, eh, ih! Nato še pristavlja: "Ortographiam habet Madjaricam."

Števanu Küzmiču je sledil soimenjak Mikloš Küzmič (1737-1804), toda katoliški pisec in prevajalec, prireditelj številnih nabožnih knjig za katoličane med Muro in Rabo, ali kot je sam imenoval, "slovensko okroglino". Najbolj izstopa s prevodom evangelijev, ki jih je naslovil "Szvéti evangyeliomi... na vsze nedelne i szvétesnye dni..." (1780). Mikloš jih je prevedel iz Vulgate, zato ima njegov jezik njene značilnosti,[17] vendar je to živi jezik rodne krajine, v nasprotju s kajkavščino. Deloma je uporabljal tudi prevod Števana Küzmiča. Evangeliji so bili vsaj trinajstkrat ponatisnjeni.[18]

Druga dela je Küzmič prevajal iz madžarščine, na primer: Pomouč betéžnih i mirajoučih (1781), ABC knizica... (1790), Stároga i nouvoga teštamentoma svéte hištorie kratka šumma... (1796) itd.[19]

Mihael Bakoš (ok. 1742-1803) je kot naslednik Štefana Küzmiča nadaljeval delo pri pripravi pesmarice, ki jo je začel že Štefan Küzmič. Nekatere pesmi je morda prevedel znova, saj sam piše: "vse moje delo... i ništerne znouvič obrnjene, cejle k mojim priložo".[20] Ne moremo pa iz tega z gotovostjo trditi, ali gre za Küzmiževe ali njegove prevode.

Stevan Sijarto (1765-1833) se je prav tako ukvarjal s cerkveno pesmijo, pomemben pa je njegov prevod prvega protestantskega molitvenika v prekmurščini z naslovom "Molitvi..." (1797). Molitvenik je doživel vsaj štiri natise.[21]

Obnovitelj evangeličanske pesmarice je bil Mihal Barla (1778-1824); veliko večino pesmi je prevedel ali priredil na novo, največ iz madžarščine v pesmarici '' Krščanske nove pesmene knige'' (1823). Prevedel je tudi J. Kisa svetopisemske zgodbe v verzih in molitve z naslovom ''Diktomske, versuske i molitvene knižice za to malo šolsko deco'' (1820).

Prevajalsko delo Jánoša Kardoša (1801-1873) je bilo tako obsežno in vsebinsko mnogostransko, da velja za najveljavnejšega evangeličanskega pisca in prevajalca za Štefanom Küzmičem. Za potrebe šole je prevajal verske in svetne učbenike,[22] ki so imeli narodnostni pomen, saj so širili besedni zaklad.

Večino pesmi za pesmarici Krstšanske cerkvene pesmi (1848) in Krstšanske mrtvečeve pesmi (1848) je prevedel sam. Uveljavljal je etimološko pisavo in iskal tvorbo novih izrazov. Najbolje se je uveljavil s prevodom Aranyeve pesnitve Toldi. Prevajal je tudi staro zavezo; po smrti je izšel prevod ''Moses i Josua'' (1929).[23]

Najpomembnejše delo naslednjega protestantskega knjižnega tvorca Aleksandra Terplana (1816-1858) je prevod psalmov (Knige žoltarske) v prekmurščino, ki ga je dodal leta 1848 k tretji izdaji Novega zakona. Terplan se je dokaj zvesto držal izvirnika, dosegal ritem in slovesno dikcijo in si prizadeval za pravilno rimo. Po besedah Vilka Novaka se Terplan ni ''naslanjal na dotedanje slovenske prevode in je tvoril lastne izraze...uporabljal (pa je) tudi madžarizme in germanizme''.[24] Poleg omenjenih psalmov je prevedel še dva veroučna učbenika. Če se v tem zgodovinskem kronološkem zaporedju vrnemo h katoličanom, zasledimo Jožefa Košiča (1788-1867); deloval je med porabskimi Slovenci in je znan po prevodu madžarske slovnice za začetnike v prekmurščino,[25] nato po prevodu in priredbi molitvenika Jezuš moje poželenje (1851), ki je doživel 12 ponatisov, ter prevodu in priredbi Svete križne poti (1850), ki je prav tako doživel več ponatisov.

Razne politične spise sta prevajala za svoj čas in razmere katoliška duhovnika Jožef Borovnjak (1826-1909) in Franc Ivanocy (1857-1913).[26] Med katoličani so nadalje prevajali razne šolske in veroučne knjige, priročnike in druga verska priložnostna besedila še Štefan Slamar, Jožef Pusztai, Janoš Murkovič, Mikloš Luttár, Peter Kolar, Jožef Klekl st., Franc Ivanocy in nekaj časa med porabskimi Slovenci delujoči duhovnik Ivan Perša.

Na desnem bregu zasledimo dva vidnejša predstavnika v prevajanju. Prvi je Peter Dajnko (1787-1873), duhovnik, filolog in nabožni pisatelj, ki je svojim rojakom oskrbel več knjig. Njegova prevajalska dejavnost še ni povsem osvetljena. Gotovo pa to zasluži. Tudi ni povsem zanesljive razmejitve med njegovimi besedili, priredbami in prevodi.[27]

Prav tako nam je dokaj malo znan Stanko Vraz (1810-1851) iz Cerovca pri Ljutomeru. Med drugim se je posvetil tudi prevajanju, saj je prevajal priljubljenega Byrona in Mickiewicza. V ilirščino je prevedel veliko slovanskih pesnikov, saj je prevajal iz nemščine, poljščine, ruščine, italijanščine, nemščine in slovenščine. Nekaj svojih pesmi je sam prevedel v nemščino. Kot urednik Kola je prevajal prispela prozna besedila sodelavcev. Svoje prevode je objavljal v zbornikih in periodičnem tisku, veliko pa je ostalo v zapuščini.[28] Tudi Vraz kot prevajalec ni ovrednoten in primerno osvetljen. Morda pri tem deloma botruje zgodovinska nevšečnost in odklonilno stališče, ker je bil Dajnko v aferi s črkopisom, Vraz v aferi z irilizmom. Saj tudi Kopitar ni deležen pri nas tiste časti, kakor bi si jo zaslužil.

Ne smemo in ne moremo pa prezreti še literarne in publicistične dejavnosti naših prekmurskih izseljencev v Ameriki. Evangeličani in katoličani so na tujem ohranjali in gojili materino besedo. Iz dokaj bogate književno kulturne dejavnosti naj poudarim, da so izdajali v svojem jeziku celo tednika[29] in več drugih časnikov,[30]  razna izvestja, zbirko ljudskih pesmi, versko literaturo, ki je bila sicer samo tja prenesena in ponatisnjena,[31] kakor so pesmarica in katekizmi. Jožef Krampač je prevedel v prekmurščino Ciglerjevo povest Sreča v nesreči in ji dal naslov Detelica. Kulturnoumetniška društva so si oskrbela razne prevode dramskih besedil, na primer Moliérovega Namišljenega zdravnika v prevodu z naslovom Prisiljeni doktor[32] itd. Žal tudi o teh prekmurskih Slovencih še nimamo prave slike in dokončne podobe. Dogaja se celo, da so že izšli zborniki nanje pozabili in jih ne omenjajo.[33]  Zadnje čase si na tem področju veliko prizadeva v zbiranju, raziskovanju in pojasnjevanju Mihael Kuzmič.[34]

V drugo obdobje, ki bi ga lahko zakoličili po drugi svetovni vojni kot začetnim mejnikom, čeprav sega rahlo tudi v obdobje med obema vojnama, a ne močno zaznavno, pa spadajo novejši prevajalci; ti so prevajali v knjižno slovenščino in jih ni malo.[35]

Mlada generacija je začela prevajati zahtevnejša dela iz svetovnih književnosti. Med vojnama je deloval Franc Kolenc (1903-1985) in prevajal iz več jezikov, vendar so to bolj priredbe. Pri nekaterih delih je celo označil, da gre bolj za priredbo kot prevod. Kolenc je težil predvsem k vzgojnemu vidiku, zato je prevajal in prirejal pisatelje, ki so bili v svojem času aktualni in so delovali vzgojno. Prevode je večinoma izdal v Mariboru v Cirilovi knjižnici, nekaj pa celo v samozaložbi.[36]

Med obema vojnama je iz slovenske in srbohrvaške književnosti prevajal v madžarščino Avgust Pavel (1886-1946), doma s Cankove. Prevajal je Cankarja, Župančiča, Aškerca, Voranca, Murna, Ketteja, ljudske pesmi idr. Nekateri prevodi, predvsem Cankarjev Hlapec Jernej in njegova pravica, so solidni prevodi in so doživeli več ponatisov in izdaj[37]

Tik pred vojno sta Vilko Novak in Tine Debeljak prevedla Madáchevo Tragedijo človeka (1940).

Največ pomurskih prevajalcev je po vojni prevajalo iz madžarščine in madžarske književnosti, saj jim je bil ta jezik tako rekoč domač, medtem ko je bil za prevajalce drugih področij Slovenije kar trd oreh.[38] Tako smo dobili Slovenci po vojni dokaj zanimiv izbor iz madžarske književnosti - vse od klasikov do modernih piscev.

Iz madžarščine v slovenščino imamo kar 14 prevajalcev Prekmurcev: Štefan Barbarič, Elizabeta Bernjak, Jože Ftičar, Drago Grah, Jože Hradil, Franc Kolenc, Beatrice Logar, Vilko Novak, Jože Olaj, Ernest Ružič, Štefan Sedonja, Jože Smej, Branko Šömen, Jože Ternar. Iz angleščine prevajajo: Jože Fistrovič, Drago Grah, Jože Hradil, Bojan Kolmanič, Vladimir Kolmanič, Jože Košar, Olga Šiftar Rapoša in Katja Špur. Iz nemščine prevajajo: Jože Fistrovič, Evald Flisar, Drago Grah, Edvard Kocbek, Franc Kolenc, Jože Košar, Bratko Kreft, Katja Špur, Ivan Vuk. Iz srbohrvaščine prevajajo: Jože Fistrovič, Franc Kolenc, Peter Kuhar, Danila Mohar-Hradil, Jože Košar, Jože Olaj, Olga Šiftar Rapoša, Branko Šömen in Ivan Vuk. Iz francoščine prevajajo: Edvard Kocbek, Jože Košar, Katja Špur. Iz raznih drugih jezikov pa prevajajo: Evald Flisar, Jože Fistrovič, Franc Kolenc, Peter Kuhar, Bratko Kreft, Jože Košar, Branko Šömen. Iz slovenščine v madžarščino prevajajo: Elvira Cvetko, Avgust Pavel, Sandor Szunyogh, Ferenc Toth, iz slovenščine v nemščino pa Drago Grah.

Sovretovo nagrado za prevajanje sta dobila Jože Košar (1976) in Jože Fistrovič (1976),[39] medtem ko je dobil Jože Hradil več nagrad iz tujine, od teh visoko madžarsko priznanje za prevajalsko dejavnost.[40] Iz največ jezikov pa prevaja med pomurskimi prevajalci Katja Špur, in sicer iz osem.[41]

O prevajalcih Porabja po vojni težko govorimo. Med začetniki sta Marija Kozar-Mukič in Francek Mukič, ki prevajata krajša besedila iz slovenščine v madžarščino in obratno. Več prevajata gradiva s strokovnega področja. V Ljubljani sta končala študij tudi Katarina Hirnök in Jožef Nemet; prevajata krajša besedila, predvsem strokovna. Sem lahko prištejemo še Karla Krajcarja.[42]

Tudi statistično računano je delež pomurskih prevajalcev leposlovnih del dokaj velik in brez njega bi bila slovenska prevodna književnost tudi revnejša, predvsem glede madžarske književnosti. S tem prikazom sem poskušal okvirno podati delež in vlogo prevajalcev Pomurja od najstarejših vse do današnjih.


[1] Leta 1981 je bilo ob štetju na tem področju 3336 Slovencev (lastno opredeljenih). - Prim. Marija Kozar-Mukič,  Slovensko Porabje. Ljubljana-Szombathely 1984, str. 36.

[2] Prim. prevod Š. Küzmiča "Nouvi zákon... na sztári szlovenszki jezik obrnyeni...", prevod M. Küzmiča "Szvéti evangyeliomi... na sztári szlovenzski jezik..." ipd.  Temlin celo na "szlovenski jezik preloženi".

[3] Glede prleščine glej Tine Logar: Slovenska narečja. Ljubljana, MK 1975, str. 78-81 in 114-115.

[4] Anton Vratuša: Jezik "Nouvoga zákona" in "Szvéti evangyeliomov". Zbornik Štefana Küzmiča, Murska Sobota, PZ 1974, str. 69.

[5] Gre za agendo (obrednik) z letnico 1587, o kateri je leta 1783 prvi pisal Mihael Bakoš kot »agendi vandalici" v pismu bratislavskemu pastorju Mihaelu Institorisu Mošovskemu iz Šurda z dne 24. 6. 1783, nato še 28. 1. 1784 in iz Križevec v Prekmurju 5. maja 1784.

Nekateri so celo mnenja, da najbrž ne gre za izrecno prekmurski tisk, temveč za slovenski prevod vitemberškega obrednika iz leta 1585.

Bakoš v pismu z dne 28. januarja 1784 Mošovskemu sporoča, da mu bo omenjeno knjigo kmalu poslal. Poslal jo je šele 5. maja 1784. - Prim. Franc Šebjanič, Pisma Mihaela Bakoša Institorisu Mošovskemu (posebni odtis iz JiS, Ljubljana 1969/70); Franc Šebjanič, Agenda Vandalica - prekmurski tisk iz 16. stoletja, Bašev zbornik (ČZN), Maribro 1970.

[6] Faksimile s spremno besedo Mihaela Kuzmiča je izšel pri Pomurski založbi v Murski Soboti leta 1986. Jezikovno je prevod obdelal Vilko Novak.

[7] Anton Vratuša, o. d., str. 71.

[8] Prim. Vilko Novak, Novi prekmurski tiski. JiS 17, 1971/72, 258-260; isti, Izbor prekmurskega slovstva. Ljub#_ednref17ljana 1976, 12-18; isti, Jezik tretje prekmurske knjige. Ljubljana, Razprave II. razreda SAZU, XI 1987, 179-200.

[9] Martina Orožen: Jezikovno knjižno izročilo prekmurskih in štajerskih pisateljev. ČZN 1973, str. 128.

[10] Vilko Novak, Jezik tretje prekmurske knjige. Razprave SAZU, II. razred, XI 1987, str. 180.

Prim. še: Isti, O grafiki prve prekmurske knjige. Linguistica XVIII, Ljubljana 1978, 31-45; isti, O slogu prve prekmurske knjige. SR 17 (1969) 227-232; isti: Jezik prve prekmurske knjige. Studia Slavica Hungarica XXV, Bp 1979, 279-285.

[11] Med ugotovljenimi avtorji so: Sigm. Weingart, M. Sam. Rodigast, Joh. Francke, Joh. Fliedner idr. ­Prim. V. Novak, Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana 1976, str. 46.

[12] Vilko Novak, Jezik tretje prekmurske knjige, str. 196.

[13] Nouvi zákon ali testamentom..." Halle 1771. Nadrobnejši bibliografski opis glej: Škafar, Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919, Ljubljana, SAZU 1978, enota 7.

[14] Druga izdaja je izšla v Bratislavi (1817), tretja v Köszegu (1848), četrta na Dunaju (1883) in peta v Beogradu (1928).

[15] Martina Orožen, Jezikovno knjižno izročilo prekmurskih in štajerskih pisateljev, str. 129.

[16] Prim. Franc Kuzmič, Vplivnost in razširjenost Küzmičevega Nouvega zakona. Evang. koledar  1983, str. 91-95.

[17] Vilko Novak, Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana 1976, str. 56.

[18] Prim. V. Novak, o. d., str. 56; Škafar, Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919, Ljubljana, SAZU 1978.

[19] Glej op. 18!

[20] V. Novak, o. d., str. 61. - Predgovor Mihala Bakoša v pesmarici Nouvi Gráduval. Sopron 1789.

[21] Prim. I. Škafar, Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919, enota 22.

[22] Prim. I. Škafar, Bibliografija...; F. Kuzmič, Bibliografija in biografije prevajalcev Prekmurja. Prevajalci Pomurja in Porabja. Ljubljana 1988, str. 67-79.

[23] Prevod je izhajal v snopičih v mesečniku Düševni list. Naslovna stran ima letnico 1926/1927, a se je tiskanje zavleklo vse do leta 1929, tako da je dejansko pravilna letnica izida tega dela leto 1929. (Prim. DL 7 (1929) 6, 71.)

[24] Izbor prekmurskega slovstva, str. 73.

[25] Naslov prevoda se glasi: Krátki navuk vogrszkoga jezika za zacsetnike... Gradec 1833.

[26] Borovnjak je prevedel Máli politicsni vodník, Ivanocy pa Sztranka lüdsztva, Kascsé lüsztva sztrán (néppárt)?

[27] Več o Dajnku glej SBL I, Dajnko Peter, str. 111-116.

[28] Nadrobneje o Stanku Vrazu glej SBL (14. zv.), Vraz Stanko, str. 606-614; Tone Pretnar, O Miklošičevem in Vrazovem prevajanju poljskih verznih besedil. Iz zgodovine prevajanja na Slovenskem. Ljubljana 1982, str. 33-42.

[29] Tednik: Szlobodna Rejcs - Free Word (od 1916).

Tednik: Amerikanszki Szlovencov glász - American Windish Voice. Betlehem, Pa. USA. Tednik je začel izhajati 6. maja 1921 in prenehal v drugi polovici leta 1954. - Prim. M. Kuzmič, Kako je začel izhajati "Amerikanski Slovencov glas", Slovenski koledar za 1986, str. 126-127 in 152-155; isti, Amerikanski Slovencov glas, Slovenski koledar za 1987, str. 169-174.

[30] Druga časnika sta bila Zvejzda Vogrszki Szlovencov (mesečnik od 1916), Vogrszki Szlovenec (izhajal od decembra 1916) itd.

[31] Prim. Mihael Kuzmič, Prekmurski tiski slovenskih izseljencev.  Slovenski koledar '85, str. 147-154.

[32] Primerek v ciklostirani tehniki je tudi v PŠK v Murski Soboti.

[33] Antologija književnosti Slovencev v Severni Ameriki z naslovom Naši na tujih tleh (Ljubljana, CZ in SIM 1982) ipd.

[34] Mihael Kuzmič svoje ugotovitve in raziskave sproti objavlja v ustreznih strokovnih glasilih in zbornikih, kakor tudi za širšo javnost v različnih sredstvih javnega obveščanja. Prim. npr. opombi 29 in 31.

[35] Nadrobneje glej pri F. Kuzmiču, Bibliografija in biografije prevajalcev Prekmurja. Prevajalci Pomurja in Porabja. Ljubljana 1988, str. 67-79.

[36] Prim. Stopinje 1973, 75-78; F. Kuzmič, Bibliografija in biografije prevajalcev Prekmurja.

[37] Nadrobneje glej bibliografijo Avgusta Pavla, in sicer: Krajevszky Gizella, Pavel Ágoston élete és munkássága 1886-1946. Avgust dr. Pavel = Pavel dr. Agoston. Zbornik predavanj. M. Sobota (PZ), Szombathely (BDMK) 1967, str. 107-127.

Tilcsikné Pásztor Ágnes: Pável Ágoston. Szombathely (BDMK) 1986. Janko Moder, Slovenski leksikon novejšega prevajanja. Koper (Lipa) 1985.

[38] Samega Pëtőfija je osrednja Slovenija lahko brala prvič leta 1890, ko je V. (= Alojzij Benkovič) prevedel v nekaj številkah Brusa (Ljubljana) nekaj njegovih pesmi. Dalje so Petőfija prevajali še Etbin Kristan, Anton Tanc, Alojz Gradnik, Jože Udovič, Peter Levec, Jože Šmit, Kajetan Kovič, Cvetko Golar, France Bevk in še kdo, toda vse posredno iz drugih jezikov. Podobno velja za druge madžarske pisce.

Iz madžarščine je prevajal tudi Vlado Peteršič, rojen v Ptuju, ki je na Madžarskem študiral, živi in dela pa v Mariboru.

[39] Glej Janko Moder, Slovenski leksikon novejšega prevajanja. Koper (Lipa) 1985.

[40] Leta 1986 je dobil odlikovanje - spominsko plaketo PRO LITTERIS HUNGARICIS in diplomo za prevajanje madžarske književnosti v slovenščino in posredovanje v Jugoslaviji. Hradil je tretji Jugoslovan, ki je dobil to visoko odlikovanje (Prim. Vestnik (Murska Sobota), 25. 12. 1986, str. 5).

[41] Katja Špurova prevaja iz bolgarščine, ruščine, češčine, romunščine, srbohrvaščine, nemščine, angleščine in francoščine.

[42] Podatke je preveril Jože Graj, dopisnik Vestnika za Porabje.