Lik Evgena Titana: športnika in telesno-kulturnega delavca

 

Lik Evgena Titana: športnika in telesnokulturnega delavca

Franc Kuzmič

"Združevati umetnost, delo, znanost in šport naj ne bo samo plod naše fantazije, naj postane smoter in cilj, h kateremu težimo vsak dan, ob vsakem trenutku in na vsakem mestu!" je že nekoč zapisal Evgen Titan.

Človeka, ki se je zapisal v življenju prvenstveno športu in nato ljubiteljski kulturi z več izrastki, je težko predstaviti v nekaj odstavkih, posebej še, ker je ta človek vedno živel med iskanjem in tveganjem; še veliko težje pa je ovrednotiti njegovo delo kot prispevek pokrajini, kateri se je zapisal, pa kajpak tudi širše.

Že v rosno mladih letih se je kot bosopeti kratkohlačnik po svoje nadvse športno naprezal okrog očetove kmetije, na bližnjih travnikih, v gozdovih, v Soboti in njeni okolici in ter se domiselno posluževal vseh mogočih nadomestnih športnih rekvizitov. Že leta 1936 je zašel v vrste soboškega Sokola, ko je tudi začel obiskovati osnovno šolo, ki pa takrat ravno tako še ni premogla nobenih športnih rekvizitov in igrišč. A to ni bila ovira, niti zanj niti za brata Ferija, ki se je kot vnet fizkulturnik ob telovadbi triindvajsetleten celo smrtno ponesrečil. To je bilo za Evgena tako odločilno, da je svoj študij, življenje in vsa prizadevanja dokončno preusmeril v športne vode. Po gimnaziji, kjer se je prav tako udejstvoval v številnih športnih panogah in z zavidljivimi uspehi, se je odločil za visokošolski študij fizkulture. Pot ga je vodila v Beograd, kjer je študij končal, diplomiral. Celo med študijem se je ves čas posvečal športu in bil dejaven med beograjskimi športnimi klubi.

Z vrnitvijo v domače kraje se je zaposlil kot profesor telesne vzgoje in postal goreč telesnokulturni delavec. 

V svojem bogatem življenju je gojil - in s tem seveda še vse do dandanašnjih dni ni odnehal - vsaj 30 športnih panog, nekatere od njih pa k nam tudi nanovo uvedel. Dolg bi bil seznam naštevanja vsega tega; prej bi našteli področja, na katerih ni deloval. Ves predan delu je bil vnet mentor, športni sodnik v več disciplinah, okronan celo z licenco mednarodnega sodnika, komentator, trener več športnih panog, predavatelj športa na raznih tečajih, šolah (nogometna, planinska), celo na srednji športni šoli, ki je nekaj let delovala v Murski Soboti in katero je tudi vodil. Na raznih lokalnih, državnih in mednarodnih športnih prireditvah je blestel kot iznajdljiv, duhovit spiker, saj je obvladal več jezikov. 

Omeniti velja, da je v Murski Soboti ustanovil prvo športno društvo v Jugoslaviji ŠAG (pozneje Hermes in nato Enotnost). Po tem zgledu so ustanavljali podobna društva še drugod.

Nešteto je biltenov, ki jih je ob športnih srečanjih pripravil, celo sam tipkal, ilustriral in ciklostilno razmnoževal. Ta garaški posel je zaradi potrebne ažurnosti podaljševal njegov delavnik v nočne in jutranje ure. O tem je nekaj tega, kar je pač od arhiva (ki je bil večkrat načet, lani celo v veliki meri ob požaru uničen) ostalo, zajetega v njegovi bibliografiji. Dogodke s tekmovanj in iz življenja športa je objavljal v lokalnem tedniku Pomurski vestnik ter v raznih drugih športnik časnikih in revijah ter tako še dodatno posredno vplival na mlade, da so se odločali v vse večjem številu za razne športne panoge. Tisti še redki živeči športni veterani lahko potrdijo, kako klavrno je bilo stanje v športu včasih, predvsem ob miselnosti, da se človek nadela in razgiba ob fizičnem opravilu na polju in okrog živine. Takšno enostransko pojmovanje je bilo potrebno odpraviti in spremeniti. In prav tu je bil pomemben delež tistih razsvetljenih učiteljev in pozneje absolventov raznih visokih šol, ki so se vrnili med naše ljudi in nadaljevali z njih prosvetljevanjem od tridesetih let tega stoletja naprej. Med vodilnimi kreatorji takega gledanja na šport po drugi svetovni vojni je nedvomno bil Evgen Titan, a njegovega neprecenljivega deleža pri tem po skoraj pol stoletja še vedno nočemo ali ne moremo dojeti.

Ne smemo nikakor zaobiti in prezreti tudi njegovih inovacij, vse od uvajanja sodobnega pouka telesne vzgoje v šoli, kjer je značilna tako imenovana metoda sinteze, ko gre za sintezo gimnastike, atletike in iger s tem, da je vse temeljilo na raziskavah, do uvedbe metode ocejevanja na podlagi konstitucije otroka, na podlagi tega je izdelal še tabele oz. norme.

Raziskoval je fizični in duševni razvoj mladih v medsebojni povezanosti v luči telesne vzgoje.

K temu so mu veliko pripomogla predavanja iz športne medicine, ki jih je v času študija v Beogradu poslušal. Odločil se je še za podiplomski študij in se izobraževal v Angliji in na Madžarskem.

Pri rokometu je uvedel sedemmetrovke, enajstmetrovke pri nogometu, tekmovanje okoli rakete v metu, "bully" ali kazenski strel pri hokeju. Izdelal je dalje tablice za smučarske skoke do 25 metrov, uvedel na našem območju športno statistiko, nova učila, začel prvi z asfaltiranjem nekaterih igrišč.

Poleg novih športnih panog je številne starejše, ki so zamrle, oživil in ponovno pripeljal do razcveta.

Romi so mu bili hvaležni, in mu bodo morali še dolgo biti, saj je leta 1957 ustanovil v njihovem naselju Püšča nogometni klub.

Nešteto je igrišč po Prekmurju, za katera je izdelal načrte sam, številna že obstoječa igrišča in športne objekte pa posodobil in preuredil (npr. Sokolski dom). Njegov lepotec je štadion pri sedanji prvi osnovni šoli (prej gimnaziji) v Murski Soboti. Sicer pa bodi dovolj o tem, saj bi se naštevanje sprevrglo v dolgo in nepregledno verigo.

Omenimo še nekaj projektov, katerih pobudnik in v veliki meri nosilec je bil Evgen Titan. Med njimi so Zelkov, Dimekov, Hrovatov memorial, Lackov pohod, Kovačev pohod, Pot na Suhi vrh, Pot k Bükovnici, Pomurska planinska pešpot in mnogi drugi.

Pot ga je vodila na dve svetovni olimpiadi (Rim, München), kjer je sodeloval pri meritvah, kakor tudi v Cortino d Ampezzo.

Ob tem intenzivnem razdajanju naj omenimo, da se je udeležil 18 delovnih akcij, od lokalnih pa vse do zveznih; ni zanemarljiv podatek, da je bil enajstkrat udarnik.

Še danes ta nemirni duh ne miruje, kljub temu, da ima družino in se ji z ljubeznijo posveča, je še danes prisoten v športnih in kulturnih krogih, še danes zasledimo njegovo oglašanje po časopisih. Za bistrino mu je šah, za retoričnost spiker in povezovalec, za telo planinec (v družinskem krogu). Veseli pa ga še vedno aktivno športno sojenje.

Zavedam se prav dobro, da je pričujoči prispevek le kaplja v morje, če bi hoteli ovrednotiti vse delo in ves pomen Evgena Titana, športnika in telesnokulturnega delavca. Prispevka tudi nisem pisal kot nekdanji ali sedanji aktivni športnik, ampak kot spremljevalec športa in s tem hote ali nehote tudi kot spremljevalec dela in vloge Evgena Titana. Zato naj bi bil ta moj prispevek - kolikor je to mogoče - objektiven pogled z očmi in telesom od daleč, s srcem pa od blizu.