Trubar v Prekmurju

 

Trubar v Prekmurju

Franc Kuzmič

Prav je, da se sprehodimo in pogledamo, kaj imamo v Prekmurju o Trubarju, kako in koliko je bil navzoč v tej pokrajini, ki je bila vse do konca prve svetovne vojne odrezana od osrednjega matičnega telesa in bila pod Madžari.

Najprej je potrebno pogledati v razpoložljive pisne vire. Po doslej znanih ugotovitvah je izšla prva knjiga v prekmurščini leta 1715 – in sicer je bil to Lutrov Mali katekizem v prevodu Franca Temlina. Glede obrednika, ki je v pismu[1] Mihaela Bakoša Mihaelu Institorisu Mošovskemu omenjen kot »Agenda vandalica«, izdan leta 1587, po vsej verjetnosti ne gre za obrednik v prekmurščini, saj bi bilo to prezahtevno in v ekonomskem pogledu »nerentabilno« delo, kajti v tem času je bilo le nekaj duhovnikov. Po vsej verjetnosti gre prej za Dalmatinovo agendo, ki je izšla v Wittenbergu leta 1585.[2]

Tudi druga[3] in tretja[4] prekmurska knjiga, ki sta v razvidu, v predgovorih ne omenjata Trubarja.

Toda dvesto dvajset let po Trubarju se je s Trubarjevim imenom oglasil Števan Küzmič, ki je kakor Primož Trubar, dal svojim rojakom doma in po svetu, čeprav je živel v tujini, najmočnejše impulze za njihovo v prvi vrsti versko in potem še narodnostno življenje. Ker tudi on ni mogel svojega poslanstva opraviti zgolj ustno, se je osredotočil tudi na literarno področje. Po pripravi in izdaji prepotrebnih šolskih učbenikov je posegel še na teološko področje. Poleg Vöre krščanske kratki navuk (1754) je njegovo najpomembnejše delo prevod Nove zaveze v prekmurščino.

V predgovoru v Nouvem Zakonu (1771) zasledimo v prekmurskem tisku prvič Trubarjevo ime. Pod predgovorom je podpisan Jožef Torkoš, je pa gotovo soavtor tega predgovora tudi Števan Küzmič. Dokaz ne bo težko izpeljati.

V pregledu zapiše, da Bog skrbi za ves človeški rod tudi glede preskrbe z Božjo besedo, da ima »Gospodin Bog na ves slovenski narod svojo božansko skrb, to je, za vse Slovane«.

Tako je v 13. »paragrafu« je zapisano: »Gospod Bog je imel in še zmeraj ima kakor za ves človeški rod, tako tudi za ves slovanski rod (narod) svojo božansko skrb v tem: kakor je od Srednjega do Belega morja vso Dalmacijo, Istro, Slavonijo, Bosno, Bolgarijo, Hrvaško, Kranjsko, Štajersko, Ogrsko, Moravsko, Češko, Poljsko in Rusko deželo z njim napolnil, tako je v vsakem od teh narodov v različnih jezikih nekatere spodbudil, da so prevedli sveto pismo na svoj materinski jezik, v katerem so se narodili. Zadosti nam bo, če druge izpustimo in se spomnimo Kranjcev in spodnjih Štajercev, kateri so, kakor menimo, skupaj z našimi ogrskimi Slovenci v županijah Železni, Zala in Šomogjski ostanki tistih Vandalov, ki so v petem stoletju (saeculo V) po Kristusovem rojstvu odšli iz tega kraljestva v Vlaško in Špansko državo, od tam pa odpluli čez morje v Afriko. Med tistimi je že leta 1562 po Kristusovem rojstvu Primož Trubar, služabnik božje besede v Urahu, kakor se sam imenuje, izdal Novo zavezo z glagolskimi črkami v kranjskem jeziku. (poudaril F. K.).  Drugo leto, to je 1563, dajo ponovno tiskati Anton Dalmata, Štefan Istrijanski in Jurij Jurijevič, v tem jeziku v eni knjigi štiri evangeliste, v drugi pa Dejanja apostolov, s Pismi in Janezovim Razodetjem, kakor kažejo naši primerki, in 4to (v četverki). Po teh gre Jurij Dalmatin in prevede vso Biblijo, to je vse pismo Stare in Nove zaveze, na štajerski jezik z velikim trudom, kakor pravi. Tiskajo jo v Wittenbergu leta 1584 z vlaškimi ali deačkimi (=latinskimi) črkami, in folio. Hvale vreden je tudi Francel Mihal, ki je v Budišinu, in 8vo (v osmerki) daroval Slovenom v Luzici (=Lužiški Srbi), ali vandalom, Evangelij sv(etega) Mateja in Marka 1670, sv(etega) Pavla list Rimljanom in Galačanom 1693 in potem celo Novo zavezo 1706. leta. Njemu so sledili drugi štirje modri učitelji božje besede v našem času in so izdali leta 1728 v Budišinu, in 4to (v četverki) vse knjige Stare in Nove zaveze.«[5]

V 14. »paragrafu« je zapisano: »Kdo bo torej krátil našim med Muro in Rabo prebivajočim Slovencem te svete božje knjige prevajati na svoj jezik, v katerem edinem razumejo Boga, ko jim govori po prerokih in apostolskih pismih? Gospod Bog tudi njim zapoveduje, naj jih berejo, da jih zmodrijo za zveličanje po veri v Jezusa Kristusa. Tega pa ne morejo čakati iz Trubarjevega, (poudaril - F. K.) Dalmatinovega, niti iz Francelovega ali kakšnega drugega prevoda (versio). Ta jezik naših ogrskih Slovencev ima namreč za razliko do vseh drugih dosti njim tujega in svojega lastnega. Kajti v že prej omenjenih se najde velika razlika. Zato je bilo potrebno nastopiti takemu človeku, ki bi s tem delom pripravil Bogu slavo, svojemu narodu pa zveličanje. Tako je Gospod Bog za to spodbudil Števana Küzmiča, šurdanskega duhovnika, ki je prevedel iz grščine s pomočjo in pomaganjem Svetega Duha ter veliko pridnostjo celo Novo zavezo na ta jezik, katerega bereš in poslušaš. S pomočjo (stroški) mnogih vernih duš je tiskana in tebi v roke dana iz ravno tega vzroka, iz katerega ti je že pred tem od nega pripravljeni Vöre krsztsánszke krátki návuk, tiskan leta 1754.«

Eno izmed načel protestantizma je bilo, da verniki berejo sami Sveto pismo v svojem, materinem, razumljivem jeziku. Gotovo ni prišel do te ugotovitve podpisani sicer zelo izobražena osebnost, pod ta predgovor Jožef Torkoš[6], saj po vsej verjetnosti zgoraj omenjenih jezikov ni obvladal, ta težko je verjeti, da bi poznal vsa našteta dela. V kolikor pa je to že napisal, mu je sugeriral oz. oskrbel podatke Števan Küzmič.

Ta pasus s temi ugotovitvami lahko brez dvoma pripišemo Števanu Küzmiču, ki je bil v slovanskih jezikih podkovan, saj mu je bila na bratislavskem liceju omogočena široka razgledanost po slovanskih jezikih. Po vsej verjetnosti so imeli tudi v sami knjižnici vse omenjene prevode, ki jih je Küzmič pregledal, da se je potem vseeno lotil tega opravila in potem tudi dokaj drzno o tem zapisal v tem predgovoru.

Trubar je sicer prevajal in postopno izdajal Novo zavezo, o Stare zaveze imamo le njegove Psalme. Dalmatinov prevod zajema celotno Sveto pismo in čeprav ima razna pomagala še za ostale slovenske jezikovne skupine, Küzmič v teh ni mogel najti potrditev in opravičilo svojemu ljudstvu. Zelo soroden prekmurščini je bil verjetno po Küzmičevem mnenju tudi Francelov prevod Nove zaveze, ki ga je Franzel oskrbel lužiškim Srbom. Iz tega lahko še sklepamo, da se je Küzmič ob prevajanju Nove zaveze v prekmurščino posluževal tudi teh prevodov.

Duhovniki pa so gotovo uporabljali Dalmatinov prevod Biblije, kajti jeziovno jim je bil blizu. Pa tudi druge knjige. V vizitacijskem zapisniku iz leta 1627 se med knjigami pri sv. Trojici (Gornji Petrovci) bila Trubarjeva »kranjska« Hišna postila.

Po vsej verjetnosti je bil Trubar in njegov krog znan vsem prekmurskih protestantskih duhovnikom in učiteljem ves čas, čeprav o tem niso pisali.

Zelo razgledani in vsestransko ustvarjalen Janoš Kardoš je napisal tudi cerkveno zgodovino in jo naslovil Evangeliomske vere ino cerkvi občinski prigodi (Evangelijske vere in cerkve splošni dogodki). Ostala je sicer v rokopisu, a so jo leta 1932 izdali v knjižni obliki. V prvem delu v opisovanju zgodovine začne s Kristusom in njegovim delovanjem, vključi pojav islama, pomudi se pri predreformatorjih in v drugem delu se posveti reformaciji, največ seveda Luthru in nato na kratko zaključi s Kalvinom in Zwinglijem, medtem ko o slovenskih protestantih ne spregovori nič.

Več prispevkov o Trubarju in seveda slovenskih protestantih pa zasledimo potem po prvi svetovni vojni, ko je bilo Prekmurje priključeno k matični domovini. O tem je  pisal evangeličanski periodični tisk (Düševni list, Evangeličanski kalendari) in nekaj prav tako katoliški (Novine).

Skratka, Trubar je bil navzoč tudi v Prekmurju nekoč, danes pa je prav posebno, tako z njegovimi knjigami kot tudi literaturo o njem, celo ulica v Krogu pri Murski Soboti je posvečena njemu, v Murski Soboti pa drevored med Pomurskim muzejem in evangeličansko cerkvijo.


[1] Franc Šebjanič, Pisma Mihaela Bakoša Mihaelu Institorisu Mošovskemu. Posebni odtis iz Jezika in slovstva, XV/1969-70, str. 1-12

[2] Edini ohranjeni izvod je v Jugoslavenski akademiji znanosti in umjetnosti v Zagrebu, leta 1983 pa je izšel pri Pomurski založbi v Murski Soboti kot faksimile.

[3] Red zveličanstva (1747), ki jo je pripravil Mihael Sever.

[4] Vöre krščanske kratki navuk (1754), ki jo je pripravil Števan Küzmič.

[5] Predgovor je iz prekmurščine prevedel v slovenščino Mihael Kuzmič. Prim. Mihael Kuzmič: Predgovori Števana Küzmiča. Ljubljana 1981.

[6] Jozsef Torkos (Györ, 1710 – Sopron, 1791), evangeličanski duhovnik. Šolal se je v Györu in Wittenbergu, kjer je tudi 1736 magistriral. Bil je pridigar v Györu, od 1749 v Šopronu. Napisal je več del s področja zgodovine in cerkve.